Nina je ena tistih mladih žensk, ki jih preprosto moraš imeti rad: simpatična, energična, srčna, neskončno radovedna, iskriva in pripravljena na vse avanture. »Drugače pa sem po poklicu glasbenica. V Londonu sem končala glasbeno akademijo in si tudi poslovno v tej smeri nabrala kar nekaj izkušenj, med nosečnostjo s hčerko Emmo pa sem se vrnila v Slovenijo in tukaj svoje znanje zapakirala bolj v posojanje glasu v risankah, reklamah, v režijo, PR in marketing. Vedno sem bila rada športno aktivna, vendar sem na snežno desko stopila šele skupaj z Emmo leta 2018,« pripoveduje. Marka je spoznala leta 2009. Sestrin mož je bil takrat producent in snemalec pri Markovem filmu The Grilomentary, sestra pa je imela v istih prostorih predstavitev svoje kolekcije.

Se počutite napihnjeno? Rešitev najdete TUKAJ >>KLIKNITE<<.

Serijsko samozavesten

»Še sanjalo se mi ni, kdo je Marko. Vse skupaj se je začelo z njegovim stavkom: ‘Jaz sem drugače ful hud border.’ Bil je kar malo užaljen, da nisem vedela, kdo je. Na račun tega večera sva se velikokrat smejala, saj sta se najini zgodbi o njem precej razlikovali. Dejstvo pa je, da sva v trenutku vedela, da je med nama nekaj posebnega. Dve leti sva se videvala, kadar sva uspela, v Ljubljani, Londonu, Avstriji ... Leta 2011 pa sva se odločila, da si želiva kljub razdalji in morebitnim preprekam zaradi življenjskih slogov poskusiti z zvezo. Marko je bil izredno samozavesten in odločen človek. Kadar si je nekaj želel, je to tudi dobil. Zato se je za to potezo odločil kar sam. Nekega četrtka zvečer mi je sporočil, da mi je za petek zvečer rezerviral vozovnico za Avstrijo. Pobral me je na letališču in peljal v enega najlepših hotelov ter me tam v sobi s petdesetimi tekmovalci, sponzorji in prijatelji predstavil kot svojo punco. Prav veliko izbire mi ni dal. Seveda sem bila vesela, da je to storil, saj mi je v dveh letih zelo prirasel k srcu. Oboževala sem njegov smisel za humor, nalezljivi smeh in mehko srce. Moral si ga imeti rad, izredno pa me je privlačil tudi njegov videz. Tudi po dvanajstih skupnih letih sem se ob njem počutila kot zatreskana najstnica. Ni bilo lepšega, ko me je vsak večer objel s svojim močnim telesom,« pripoveduje Nina. Seveda pa je bilo kar zahtevno usklajevati skupne trenutke. Nista se videla, kolikor bi si želela, še posebej po tem, ko se jima je rodil Maxx in nato še Emma. Veliko stvarem se je morala odreči, da je lahko Marko nadaljeval svojo kariero, ona pa se je večinoma posvečala otrokoma.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Se danes počutite malce napihnjeni? To je rešitev

Le redkim med nami se še ni zgodilo, da se ne bi srečali z neprijetno napihnjenostjo in vetrovi. Če nas te težave stalno spremljajo je potrebno ugotoviti vzrok in kako jih lahko odpravimo. Sicer pa je najpogostejši vzrok za napihnjenost po navadi le posledica napačnih prehranskih odločitev.

»Vedno ga je bilo užitek gledati, s kakšno vnemo je počel, kar je, in kako močno je v tem užival. Zato sem ga v tem vedno podpirala. Ko imaš nekoga tako zelo rad, je vsak njegov uspeh tudi tvoj in vsak njegov neuspeh prav tako. Skupaj sva se odločila, da je čas, ki ga preživimo skupaj, pomembnejši od vsega drugega, in šport je ta, ki ohranja zdrav duh v zdravem telesu. Ker sem tako zelo občudovala njegov užitek v deskanju in njegovo strast do tega športa, sem se odločila, da se mu priključim. Od tistega trenutka sem vedela, da je bila to ena boljših potez v mojem življenju,« pove Nina in doda, da sta le Alasko spočela načrtno.

Starševstvo 

Z Markom sta vedno živela zelo spontano, z danes na jutri, in počela stvari, kot se jima je zdelo v tistem trenutku najbolje. Tako sta tudi vzgajala otroka. Maxx in Emma sta se jima oba »zgodila« in na starševstvo nista bila ravno pripravljena, vendar sta se prepustila toku. »Marko je bil izredno ljubeč in prisoten v našem življenju, en velik medo, ki je vedno stopil ob nas in znal tudi pokazati zobe, če je imel občutek, da nam želi kdo škoditi. Za otroka mu ni bilo nikoli nič težko. Koliko nas ima rad in koliko mu pomenimo, nam je povedal vsaj stokrat na dan. Emmo je že od malega bodril, da je kraljica, najboljša, najlepša in da ji na svetu ni para, za Maxxa pa je bil vzornik, njegov heroj, vedno mu je dal vedeti, da je sposoben doseči, česarkoli si bo želel. Tudi meni je vlival ogromno samozavesti, vsem trem pa je bil vzor, kar se tiče etike dela. Njegov moto je bil, da s pravim načinom in veliko ljubezni do dela lahko dosežeš vse,« se spominja Nina. Magičen je bil praktično vsak trenutek, ki so ga preživeli skupaj. O tem nista govorila javno, saj je covid prinesel številnim ljudem veliko težav in stisk, vendar je bilo za njuno družino zaprtje leta 2020 eno najlepših obdobij v njihovem življenju. Cele dneve so bili skupaj, deskali, kolesarili, se družili. Neprecenljiv je bil tudi čas na snegu, pa vsa potovanja, še posebej v Avstralijo in Ameriko, jim bodo za vedno ostala v spominu kot nekaj izrednega. Otrok nista nikoli usmerjala v šport, nekako sta jima sledila oziroma v deskanju mogoče bolj Nina njim.

Legenda v vseh pomenih

»Oba pa sva se zavedala, da je družina najdragocenejša stvar v življenju, še posebej v zadnjih letih. Naša družina je bila za naju tempelj. Drug drugemu smo bili dovolj in skupaj smo lahko premikali gore,« pove Nina, ki je v svetu družbenih omrežij znana tudi kot vplivnica z zelo veliko sledilci. Tega dela se je lotila spontano, Marko pa je bil resnično inovator. Z vplivništvom se je ukvarjal, še preden je večina vedela, kaj pomeni ta beseda. Vedno je bil en korak pred dogajanjem. Ni bil opazen samo kot legenda deskanja na snegu, temveč je tudi postavil smernice za deskanje z majhnimi otroki. Staršem je pokazal, da lahko tudi majhne otroke vključiš v skoraj vsak šport, deskanje, rolkanje, deskanje na valovih, kolesarjenje ... »Z objavami pa otrok vseeno nisva preveč obremenjevala. Posnetki in fotografije so nastajali zelo naravno in spontano, delili smo to, kar smo. Posebnih načrtov s tem nisva imela. Res pa je, da se nam je začelo v zadnjih mesecih pri tem zelo odpirati. Želela sva si več potovanj, več odkrivanja sveta z vso družino in še več časa, preživetega skupaj.« Potem pa se je zgodila usodna nesreča.

Usodna počena aorta

Še vedno ne more verjeti, da se je to zgodilo Marku, njim. Bilo je kot strela z jasnega. Odkar je zadnjič slišala njegov glas, se ji vse drugo zdi nerealno, kot da se dogaja v filmu. »Ko mi je policist povedal, da se je moj Marko smrtno ponesrečil, so se mi misli ustavile. Padla sem v šok. Uspavala sem Maxxa in nato več ur tavala po dnevni sobi. Nato pa so začeli prihajati že prvi esemesi, ali je Marko O. K., saj je bila objavljena že prva novica o smrti slovenskega deskarja v Söldnu. Ni dolgo trajalo, da so ljudje povezali novico z njim. Nisem imela časa za premislek, kako povedati novico otrokoma, saj naslednji dan nista mogla v šolo, kajti novica o Markovi smrti je že preplavila svet. Težko opisujem čustva v zvezi s tem. Bolečina in praznina sta tako intenzivni, kot sta bili pred tem sreča in ljubezen. Težko si zamislim, da se bom lahko še česa veselila, da ima življenje sploh še kakšen smisel. Marko je bil polovica mene, moj najboljši prijatelj, moja ljubezen, vse, kar bi si lahko kadarkoli želela. Praznina je ogromna,« prizna Nina. Težko se sprijazni s tem, še posebej ker je bila nesreča tako nesmiselna. Marko je bolje deskal, kot hodil. Z zaprtimi očmi bi lahko predeskal katero koli smučišče na svetu, a zadnja leta je bil izredno previden. Družina mu je pomenila več kot dosežki na snegu, zato svojega življenja ni nikoli ogrožal. Pa tudi padec je bil nesmiseln. Zapeljal je čez snežni kucelj, prekucnilo ga je naprej, mu potopilo sprednji del deske in poletel je v spodaj ležečo skalo. Vse skupaj bi bilo verjetno nekaj tednov bolnišnice s polomljenimi rebri in pretresom možganov, če mu ne bi počila aorta. Ta je bila zanj usodna. Toliko nesreče na kupu in za povrh še na isti datum kot pred petimi leti, ko si je zlomil hrbet. Na zadnjem spustu po lahki strmini, tik pred koncem dneva.

Nepopisna bolečina in glasna Alaska

»Za takšno stvar ni priročnika. Nihče ti ne pove, da poleg neznosne bolečine pride še bolečina ob pogledu na obrazke najinih strtih otročkov, na leta odraščanja, ki ga bomo morali prestajati sami, brez njega. Zraven pride še birokracija, ki je precej kruta. Na stotine obrazcev in e-pošte, potem pa porod in naša Alaska. Trenutki, ki bi morali biti najsrečnejši za našo družino, so oviti v žalost in bolečino. V resnici je bil vse skupaj takšen šok, da sem imela občutek, kot da nisem v svojem telesu. Marko se je Alaske tako veselil. Še na dotičnem snemanju je na vsak način želel, da se mu pridružim, da ne bi slučajno rodila brez njega. Bilo me je strah, saj nisem vedela, kaj pričakovati. Vsak porod je drugačen, in ko je težko, je partner nepogrešljiv, zato je bila pri porodu prisotna moja prijateljica Tjaša, ki je izredno močna, pozitivna in senzibilna. Precej je pomagala, da se nisem počutila tako samo. Porod je bil glede na situacijo res neverjeten. Vse je potekalo tako tekoče in umirjeno. Prepričana sem bila, da je Marko tam z nama. Tudi porodnišnica Postojna in osebje so se potrudili za kar se da prijetno izkušnjo. Zdaj ni lahko, vendar so najini trije otročki del Marka. Potrebujejo me bolj kot kadarkoli. Želim si, da bi bil Marko ponosen na nas, zato se trudim, da ga na neki način ohranjam tukaj s tem, da poizkušam otrokom omogočiti vsaj malo življenja, ki smo ga imeli z njim. Seveda ne bo nikoli več enako, pa vendar,« pove Nina, ki po vsem, kar se ji je dogajalo v zadnjih dveh mesecih, nima veliko prostora za kompliciranje. Alaska je zagotovo Markova hči: kadar kaj želi, je zelo glasna in poskrbi, da na koncu to tudi dobi. Žal prespane noči za Nino niso redkost. A kot je Marko vedno rekel za ženske – očitno zares zmoremo vse. Ime za hčerko sta imela na srečo izbrano že nekaj časa, želela sta si zimsko ime. Za njeno drugo ime sta izbrala Olivio, saj je bil prepričan, da bo temna kot Emma in s svetlimi očmi, zdelo se mu je, da ji bo tako ime pristajalo.

Nima časa za jok

Naprej poskuša iti dan za dnem. Nima veliko časa za jok. Žalost prihaja v valovih in trenutkih. Velikokrat se ujame, da bi ga rada poklicala, posebej jutra so vedno znova skok v resničnost, pa tudi večeri so tako zelo tihi. Marko je bil glasen, zabavljač, z njim nikoli ni bilo dolgčas. Zelo ga pogreša: njegov smeh, objeme, pogovore, njegove šale in nasvete. »Veliko časa sem kot na avtopilotu, naredim vse, kar je treba, ker vem, da moram, kadar pa me prevzame žalost, mi pomaga, da lahko pokličem kakšno prijateljico in ji povem kaj, česar Marku ne morem. Začela sem pisati dnevnik, kamor, kadar uspem, zapišem svoje misli. Otroka žalujeta po svoje. Precej prikrivata čustva vsak pa se drugače sooča z bolečino. Emma je bolj v strahu, medtem ko Maxx ne ve, kako bi izrazil vso to žalost, in je velikokrat bolj nagle jeze ter konflikten. Težko je. Marko je bil res oče, kakršnega si želi vsak otrok. Upam le, da jima bom lahko pomagala prebroditi vse kuclje v življenju, ki jih prinaša takšna izkušnja. Trenutno večino mojega dneva okupirata Alaska ter skrb za psihično zdravje Maxxa in Emme. Trudim se, da konce tedna preživljamo v gorah, če le gre, za drugo poskrbim, kolikor zmorem. Pokonci me držijo otroci in pa spomini na Marka ter njegove besede, ki mi odzvanjajo v glavi: ‘Ni take živali, kot je moja Ninica. Neverjetna si, Berci, ti zmoreš vse.’ In upanje. Upanje, da obstaja nekaj po smrti in da si morda nekoč nekje spet skočiva v objem. Toliko ljudi je pokazalo toliko ljubezni in podpore! Skoznje se vidi, kako neverjeten in velik je bil Marko. Toliko ljudi ga je cenilo in imelo rado. Dotaknil se je ljudi po vsem svetu in njegovi prijatelji so zrcalo njega, za kar sem jim hvaležna vsak dan,« z malo Alasko v naročju in solzami v očeh Nina zaključi pogovor.