»Kakšnih enajst let sva se redno vozila, jaz tja, on sem. Zdaj nisva več nepretrgoma na letalih. Ko sva se začela spraševati o tem, kdo od naju se je pripravljen preseliti, sva ugotovila, da nihče od naju. Morda bi kdo rekel, ja, ta ljubezen ni dovolj močna. Res je, Amsterdam ni daleč, jaz sem tam tudi že iskala službo, bila na več pogovorih, ampak, čisto zares se pa ne bi preselila. Tu sem posajena. Ljudje tam so precej drugačni. Izjemno odprti, kar mi je res všeč, ampak strahotno na dolgo diskutirajo. Obsedeni so z razpravljanjem in preverjanjem in se težko in počasi odločajo. So pa zelo odkriti, neposredni in za marsikaj jim ni mar. Recimo to, kaj bo sosed rekel, pa tudi zaves nimajo in to veliko pove o njih. Pa tudi njihov odnos do evtanazije, kajenja marihuane, poroke med homoseksualci in podobno. Ta njihova svoboda zahteva individualno odgovornost. To mi je všeč, ker se ti sam odločiš, kako boš živel. So pa stvari, ki so mi manj všeč, recimo odnos do uživanja življenja. Nizozemci namreč menijo, da si morajo užitek res zaslužiti, protestanti, jah …, saj je na njihovem prvem mestu delo in čim manj zapraviti. Plača je tabu. In to, da nihče nikdar nekoga ne časti, ampak da vsak plača le svojo pijačo. No, pustimo to. Naju povezuje podoben odprt odnos do vsega živega, do lepega in radovednost. Včasih si pošljeva kakšen namig za knjigo ali dokumentarec. Različna sva si, on je urbanist, ki ga bolj zanima okolje, mene pa ljudje,« je televizijka Miša Molk razkrila za revijo Naša Žena Ženska.