Ireno Vrčkovnik smo najprej zaslišali, kako gleda na tolikšno število let glasbene kariere. »Meni so ta leta minila, kot bi mignil,« odgovarja, »ker se nisem zavedala, kako hitro tečejo. In resnično je to veliko let, jaz pa se počutim mlado, polno energije, z lahkoto in veliko lahko ustvarjam. Tako da bom zelo zadovoljna, če bom lahko delala še nadaljnjih trideset let.« Irena se ne preživlja samo z nastopanjem, temveč ima tudi svojo glasbeno oziroma pevsko šolo, v kateri poučuje vsako popoldne. Ob tridesetletnici je priredila samostojni koncert v Šoštanju, ki je prav takrat praznoval 110. obletnico, pa so to dvoje lepo združili, saj je Irena tam domačinka.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Moški, kot je Uroš

Irena priznava, da je končno našla ljubezen svojega življenja. Kako in kje ji je to uspelo? »Mislim, da človek vedno dobi tisto, kar si zasluži,« samozavestno zatrdi in doda: »Mislim, da je to to! Vesolje deluje na tak način. Dolgo sem si želela srečati takšnega moškega, kot je Uroš. Saj sem v preteklosti imela dve dolgoletni ljubezni, a so zvezde želele, da nobena od teh zvez ni 'bila z mano' do konca. In nisem verjela, da se mi po petdesetem letu še lahko zgodi kaj tako lepega. Da bom srečala človeka, ki mi bo tako pisan na kožo. Da se bova tako dopolnjevala. O Urošu res lahko govorim samo s presežniki. In seveda si želim, da bi to trajalo večno, a najino načelo je, da živiva predvsem tukaj in zdaj. Uživava zdajšnji trenutek. Nočeva delati dolgoročnih načrtov. Želiva pa si, da bi trajalo. In če sem malo jasnovidke, rečem, da bo,« je odločna. Uroš jo je naučil hoditi v hribe. »V preteklosti se nisem kaj dosti ukvarjala s športom, bila sem kar malo zasedèna,« prizna. »Celo zaležana,« hudomušno stopnjuje razlago. »On pa je človek narave, rad se giblje, in me je potegnil za sabo. Okoliške hribe v Preboldu sem spoznala šele po sedemnajstih letih življenja tam. In jih prehodila. In ne morem verjeti, kaj sem prej zamujala,« se huduje nase. »Zdaj rada hodim, a ne prav po visokih hribih, rajši hodim po ravnem, rada imam sprehode po gozdu. Uroš pa je že trikrat prehodil znamenito romarsko pot El Camino. Jaz takšna navdušenka še nisem,« skromno prizna. Odkar je z Urošem, je postala tudi novopečena tenisačica, saj se z njenim dragim rada pomerita v tenisu. Navdušil pa jo je tudi nad veslanjem. »Uroš ima poleti čoln vseskozi v avtu, in če je le priložnost, ga dava ven in v vodo in že veselo veslava. Pa kolesariva rada. Skratka, Uroš je iz mene naredil pravo športnico,« je zadovoljna. Zaljubljenca imata podoben glasbeni okus. »Vesela sem, da ima rad slovensko glasbo, rada poslušava stare slovenske popevke, pa tudi druge zvrsti. On prej mojih pesmi sploh ni poznal, le tu in tam je seveda kakšno slišal, zdaj pa je moj največji oboževalec,« razkriva. »Pa ga nisem nič silila, kar sam je začel poslušati. Predvsem so mu všeč moja besedila, na zadnji plošči so res osebna, izpovedna. Predzadnja in zadnja plošča sta čisto moji, napisala sem vsa besedila in glasbo. To sem jaz. In še vedno me ljudje poznajo, se me spomnijo, še vedno me vabijo na nastope. Prav velike popularnosti in hudega tempa pa zdaj ne bi več zdržala.«

Bila bi babica

Irena je pela na poroki bivšega moža. Zanimivo, kajne? »Ko se ljudje ločijo, ne govorijo med seboj, se sovražijo, otroci pa trpijo. Jaz se že od nekdaj trudim za to, da imam lepe odnose z nekdanjim možem, že zaradi najinega sina. Dobro se razumem tudi z njegovo zdajšnjo ženo, tudi ona me je povabila na njen rojstni dan, prav tako moj bivši mož, povabil me je na praznovanje abrahama, ki se je pozneje izkazalo za poroko. Nekateri tega ne razumejo, a mi smo prijatelji, imamo lepe odnose.« Sin Žan je njen sosed v Preboldu. S punco živita v sosednjem bloku. »Sem mama in tašča, ki ju pustim pri miru. Žan je zadovoljen, oba z dekletom sta pridna, zaposlena, zdaj samo še čakam na novico, da bom postala babica. A se mi ne mudi,« prhne v smeh in doda: »Pravim jima, naj nič ne hitita. In jaz ne bom klasična babica, tako kot nisem klasična v ničemer. Pri nas se je jedlo, ko si bil lačen, in tudi zdaj se. Z Urošem sva si na srečo tudi tu podobna. Kosilo ni na mizi vedno ob istem času, pa tudi zapovedi juha, krompir, solata, sladica … tega pri naju ni. Lahko jeva samo juho in sva srečna.« Ko smo že pri hrani, nas zanima, kako ji uspe ohranjati tako mladostno in vitko postavo. »Pa saj nisem bila vedno vitka, meni kilogrami kar nihajo, pet kilogramov gor ali dol. In to se pri moji postavi in višini kar pozna. In ko se malo 'razlezem', jem malo manj, včasih sem tudi lačna. To je to in nič drugega. Res pa je, da veliko stvari ne jem. Mesa ne jem že 21 let, kruha ne jem, ker ne jem bele moke, ne maram testenin, ne jem sladkorja, vsega tega pač ne jem. Obožujem pa sire, solate, ribe, vse, kar je morskega.« Kakšne so Irenine počitnice, njena poletja? »Svojo glasbeno šolo sem zaključila, tako da imam že nekaj časa počitnice. Je bilo kar naporno leto in sem bila pošteno utrujena. Julija me je Uroš peljal na kraj, kjer sem si vedno želela biti, pa še nisem bila. Počitnice na morju pa vedno rezervirava tik pred zdajci, tako in tako imava čoln, s katerim potem najdeva samotne zalivčke. Midva se ne praživa na plaži, o ne. Midva veslava, najdeva zalivček in se imava odlično. Ja, tako je!«