Nikoli še nisem imela intervjuja na poti na Gradišče,« nam je že v prvih zadihanih korakih smeje priznala Nina. »Vse je enkrat prvič!« Nina gradi svojo pevsko kariero že sedemnajst let. Si je kdaj mislila, da bo trajala toliko časa? »Iskreno, ne,« pravi in nadaljuje: »Ko sem prišla na avdicijo za Bitko talentov v oddaji Spet doma, sem imela šestnajst let. Pri sedemnajstih letih sem začela tam nastopati in na veliko veselje zmagala ter vsakič mislila, da nastopam zadnjič. Čeprav sem doma vse dneve prepevala, to je bila moja velika strast in ljubezen, si nisem mislila, da bom kdaj postala pevka.« Nina je rada prepevala s prijateljicami, imele so svojo skupino, pele so slovenske pesmi in prijateljice so jo po posvetu z Nininim bratom na skrivaj prijavile na avdicijo. Ker so vedele, da se sama ne bi nikdar prijavila. Še danes jim je hvaležna, sploh si ne more predstavljati, kaj bi bilo, če se stvari ne bi razpletle tako, kot so se. »A verjamem, da se vse stvari zgodijo z nekim namenom,« je prepričana Nina. »Šla sem na avdicijo, čez nekaj mesecev sem imela prvi nastop, prišla v finale, zmagala in potem v sodelovanju z Uršo in Matjažem Vlašičem ter Boštjanom Grabnarjem posnela prvo pesem Ni ona. To je bil moj začetek. Ta pesem je do danes dobila že kar nekaj preoblek.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Življenje v eno ali v dvoje? »Oboje je lepo, ko si sam, če najdeš srečo, ravnotežje, prideš do tega, da si želiš lepoto in ljubezen deliti. Narejeni smo za življenje v dvoje, za bližino. A treba je imeti rad in ceniti tudi sebe. Dokler nimaš rad sebe, imaš težko rad nekoga drugega. Slišati je egoistično, a ni. A to je lažje govoriti kot živeti.«

Kam bi šla njena pot, če je ne bi zaneslo v glasbo? »Mislila sem, da bom frizerka, ker smo imeli doma frizerski salon. Kot majhna sem bila ves čas v maminem salonu, gledala sem in srkala dogajanje, pa tudi nastopala s krtačo v roki namesto mikrofona pred maminimi strankami. Potem sem začela mami pomagati, najprej pri domačih, potem pa bi šlo to naprej. A mami je nehala opravljati to dejavnost zaradi bolezni, mene pa je potegnila glasba. Zdaj najbolj uživam, ko se lahko pred nastopi sama uredim, ker sem od mame dobila vse znanje.« Je Nina končala šolanje ali ji je glasba to preprečila? »Ko sem začela z glasbo, sem bila v drugem letniku srednje šole. Spomnim se, da sem sošolcem na uro geografije prinesla pokazat kuverto s povabilom na oddajo. Vsi so bili veseli, še zdaj mi je lepo, ko pomislim na to. Družina, sošolci, celoten kraj so mi dajali podporo. Zato imam še danes tradicionalne koncerte tudi v domačem kraju, ta tradicija traja že deset let, bilo bi jih dvanajst, če ne bi bilo vmes pandemije. Naslednja 'Ivanka' bo leta 2023, vmes pa bo 17. decembra še koncert v Hali Tivoli.«

Nina še posebej rada nastopa na gradovih, kjer se zgodi posebna magija. »Rada imam poletja in koncerte na prostem, ti so nekaj posebnega. Vedno smo malo v strahu glede vremena, a smo letos imeli kar srečo z njim. V Križankah leta 2009 je bil naliv, a se je do našega koncerta vse lepo pomirilo,« se spominja Nina. Na začetkih je nastopala tudi po barih in drugih manjših prizoriščih, danes se jih spominja z nostalgijo, tu je nabirala izkušnje. »Ti koncerti ti dajo ogromno izkušenj, te utrdijo,« je prepričana. »Vsa ta leta sem tudi skrbela za svoj glas, nisem pila alkohola, morda smo kdaj nazdravili pred ali po koncertu. Domov sem vedno tudi vozila, in to mi je bilo nekaj najlepšega. To počnem še danes. Zadnja leta se mi poznajo tudi moja leta, včasih sem po koncertu že zelo utrujena, morda bomo kdaj morali prespati v kraju, kjer bomo imeli koncert. Sicer je vožnja zame meditacija. Poslušam glasbo s koncertov v živo, Norah Jones, John Mayer, Eric Clapton …, ti me držijo pokonci. Ko pridem domov, težko zaspim, ker imam še toliko adrenalina, polna sem vtisov.« Je življenje glasbenika naporno? »Je naporno, ker traja od ponedeljka do nedelje, od jutra do večera. Vmes si vzamem tudi čas zase. Sicer pa ves čas nekaj delam. Telefoni, intervjuji, elektronska pošta …, a sem vesela, da lahko to počnem. Ljubezen do petja je še vedno tu, še vedno zelo rada pojem. Tudi snemanja v studiu lepo tečejo. Med pandemijo smo posneli nov album, izkoristili smo čas za ustvarjanje novih pesmi. Prva pesem je bila Tople oči, druga Nina, Nina, Nina, tretja Prste stran. To bo sedmi studijski album. V studiu resnično uživam, pomembno je, s kom snemam in v katerem studiu sem. Najboljše stvari se dogajajo spontano, nepričakovano, brez pričakovanj. Ko samo ustvarjaš in se imaš fino. Tako se rojevajo nove pesmi. Sem soavtorica vseh pesmi, vpletenost v ustvarjanje mi je zelo pomembna. Vsako leto bolj vem in čutim, kakšna vokalna linija mi najbolj ustreza, katera besedila želim prepevati.«

Prišli smo na vrh Gradišča. Vsi zasopli, a zadovoljni. Zakaj Ivančna Gorica? Zakaj ostaja tukaj, zakaj se ne preseli? »Ker je to kraj, kjer sem odraščala, tukaj se dobro počutim. Navadila sem se voziti z avtom od tu, ni mi težko. Tu poznam vse ljudi. Tu sem lahko natančno to, kar sem. Nekaj let sem živela tudi v Ljubljani, a me je pot vedno pripeljala domov. Nikoli pa ne vemo, kako nas bo presenetila prihodnost, in prav v tem vidim lepoto.«