Nam lahko zaupate, kako ste preživljali božične praznike kot otrok? Zagotovo obstajajo vonjave, ki vas odpeljejo nazaj domov pred domače ognjišče, pesmi, spomin ... je v njih tudi kaj nostalgije?

Na božične praznike smo se pri nas doma kar konkretno pripravljali. Otroci smo hodili tudi k božični devetdnevnici in v cerkvi je vladalo zelo lepo vzdušje, med drugim smo opazovali tudi, kako so nastajale velike jaslice v cerkvi. Bilo je vznemirljivo. Dan pred božičem smo doma morali vse pospraviti, včasih smo bili na ta dan tudi malce sitni, verjetno zato, ker smo želeli, da bi bilo vse najlepše, da česa ne bi pozabili. Dela ni bilo malo. Pred večerjo smo šli v hlev, takrat smo imeli namreč okoli 150 krav, ki jih je bilo treba nahraniti in pomolsti, po opravkih v hlevu pa smo se uredili in začeli hišni blagoslov hiše in kmetije s kadilom in z blagoslovljeno vodo. Pri tem smo sodelovali vsi člani družine, spremljali so nas celo psi in mačke. Treba je bilo postaviti še jaslice, zakuriti veliko kmečko peč.

Ljudi, ki trpijo, ne smemo obsojati ali nanje kazati s prstom, bolezen ni nikoli božja kazen, tudi »drugačnost« ne.

In potem je verjetno sledila večerja?

Drži. Najprej pa molitev hvaležnosti. Spominjam se našega klasičnega menija: dunajski zrezek, ocvrti sir, francoska solata, mamina sladica, oče si je privoščil še kozarec kakovostnega vina. Računalnik in televizija sta bila na ta večer prepovedana. V ozadju je igrala le kakšna mirna glasba, pogovarjali smo se pozno v noč, no, do polnočnice. Ko sem prvič manjkal na družinskem praznovanju svetega večera, mi je bilo res kar težko, a sem bil vseskozi hvaležen za te dragocene spomine. Zdaj poskušam na župniji organizirati podobna praznovanja.

Praznični čas je za številne stresno obdobje, v najboljšem primeru komaj čakajo, da mine. Osamljenost, depresija, črne misli se poglabljajo. Zakaj?

Ja, res je, praznični čas je za marsikoga tudi težak. Verjetno malo tudi zato, ker smo prepričani, da morajo biti prazniki popolni, z vsemi barvitimi dodatki vred, z bogatim okrasjem, ki ga je videti v filmih, kjer je vse idealizirano. Ko jih osamljeni gledajo, pa tudi fotografije posameznikov, ki objavljajo nasmejane fotografije na družbenih omrežjih, se njihova žalost poglablja. Nešteto je ljudi, ki praznike preživljajo tudi v žalosti: ali so izgubili ljubljeno osebo, ali jih je obiskala bolezen, ali so v kakšni posebni službi, da so odsotni. Morda se je zgodila kakšna nesreča, morda so v družini skrhani odnosi ... Ja, vse to pride za praznike malo na plan in povzroči v srcih ljudi žalost. Slišim te stiske.

Kje je takrat božja pomoč, milost?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Božič je dan, ko se spominjamo rojstva Boga. In če pogledamo okoliščine njegovega prvega božiča: v mrzlem hlevu, med kravami, med ubogimi pastirji, na samem, kmalu po rojstvu (tako pravi Sveto pismo) so ga že hoteli umoriti. Se pravi, Bog je prišel v to nepopolnost. Bog prihaja ravno k takim, verjemite mi, da Bog vstopa in išče točno takšne, ki so za te praznike najbolj žalostni. Božič je zanje. Jaz božič praznujem v upanju, da lahko naredim kaj dobrega za vse okoli sebe. Potrudim se, da so lepa bogoslužja, da je lepo vzdušje, da ljudem pokažem, da je smisel božiča v sporočilu: Bog noče, da si sam, zato se rojeva med nami. Veste, včasih nas je strah srečati se s samim seboj, včasih celo bežimo od sebe in doma. Ni nam treba bežati, ampak nekaj spremeniti. Jaz moč in mir najdem v molitvi, pri sveti maši, z mirnimi odnosi z ljudmi, s pogovorom s prijatelji, sam v naravi ali kje na cesti.

Ste bili kdaj jezni na Boga? Ste mu kdaj kaj očitali?

Včasih pa tudi, ja. Sprašujem se, zakaj mi je naložil tako odgovorno poslanstvo, zakaj življenje ni vedno najlažje, včasih si želim, da bi v miru živel v kakšni zakotni hribovski vasici. Sicer pa sem bolj kot jezen vsak dan hvaležen, ker dela tako velike stvari po meni, ki sem šibak in grešen človek. Ganjen sem, da me vedno znova prenaša, odpušča in ne obupa nad mano.

Ste med polnočnico kdaj premišljevali, da bi bili raje pred kaminom, s svojo družino, z ženo, ki bi poskrbela za orehovo potico, s hčerko, ki komaj čaka, kdaj bo smela pogledati, kaj je dobila za darilo, s sinom, ki že pozna »resnico« o Božičku?

Veste, da mi je res tudi to že prišlo na misel? Ampak, ali veste, kako bi mi bilo težko, če bi bil pri polnočnici na drugi strani oltarja. Če bi kot duhovnik opustil to poslanstvo, bi se mi na vsak božič od žalosti trgalo srce. Ne vem, težko razložim, ampak tako čutim. Sicer pa imam družino, to je moja župnija. Imam ogromno otrok, ki jih spremljam v župniji. Spominjam se enega od božičev v Bohinju. Okoli 21. ure, ko sem ravno dobro blagoslovil župnišče in končal priprave za polnočnico, je nekdo potrkal na vrata. Bil je gospod iz sosednje vasi, ki ni vedel, kam se dati, kmalu zatem sta bila na vratih še dva mlada fanta, eden otrok ločenih in drugi otrok iz deprivilegirane družine. Bili smo imenitna družba, bilo je zelo lepo, vsi smo imeli dovolj za jesti in piti, pa še fino smo se pogovarjali.

Je naš bog maščevalen, kaznovalen, če grešimo? Pogosto je namreč slišati, češ, če pozabiš na Boga, bo tudi on nate ...

Naš Bog ni maščevalen. V evangelijih, še posebno v Lukovem, zasledimo, kako je Bog oče, ki svoje otroke čaka, kako nas išče, kako se razveseli nad človekom, ki se vrne. Naš Bog je eno samo usmiljenje. Če se od njega oddaljiš, je tako, kot če bi se prestavil iz toplega sonca v senco. Bog te ne kaznuje, ampak v senci pa težko gledaš v lepo rumeno sonce. Bog spoštuje našo svobodo, in če se mu kdo odloči obrniti hrbet, Bog to spoštuje. Kako se počuti, ne vem. Res pa je, da bo človek, če se tako odloči, pač trpel tudi določene posledice. Živel bo brez Boga.

Križ, ki ga nosimo, lahko postane orodje za naše odrešenje, pravite. Kaj natančno mislite s tem? Nekateri jih namreč nosimo več …

Kaj je križ? Nekoč orodje, na katerem so zločinci umirali sramotne smrti, bili so v opomin drugim. Jezus je bil križan nedolžen, križ je sprejel, da bi nas odrešil vezi grehov in nam odprl pot v večno življenje. Iz križa je torej naredil orodje. Se pravi bremena, nepopolnosti, bolezni, nesprejemanje … vse to so križi. Če jih sprejmeš in rečeš, Gospod, zate sprejemam vse to, bo tvoj križ lažji. Ko sem se rodil, me je mamina najboljša prijateljica vzela v roke in rekla, da bo molila zame. Takrat je namreč ravno dobro postala redovnica. Kmalu po mojem rojstvu je zbolela za multiplo sklerozo, 20 let je bila negibna na postelji. Bolezen je bila njen hudi križ, postelja kraj njenega darovanja, moj duhovniški poklic pa sad njenega trpljenja. Prepričan sem o tem. Vsako trpljenje prinese dišeče cvetove, trni vrtnice so majhni v primerjavi z osupljivim cvetom na koncu trnovega debla.

Zdaj ste že nekaj časa duhovni tolažnik. So se človeški grehi med spovedjo (to naj bi opravili pred vsakim večjim praznikom) kaj spremenili?

Verjetno pred 30 leti ni nihče rekel, da je bil po več ur na telefonu, preveč na družbenih omrežjih, si dopisoval z drugimi ženskami ali moškimi, gledal vse sorte vsebine na internetu. Sicer pa so korenine grehov vedno iste: napuh, lakomnost, požrešnost, nečistost, nevoščljivost, jeza, lenoba. Spremembe na bolje se pri meni začno dogajati, ko grem k sveti spovedi. Ko naredim trden sklep, da se bom poboljšal. Vsak trenutek je lahko trenutek spremembe na bolje. Mahatma Gandi je rekel: Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Vse se začne v nas. Takoj, ko se za to odločimo. Odločitev pa morajo podpirati pogum, vera, veselje, vizija, želja, hrepenenje po spremembi. Mogoče prevečkrat pričakujemo, da se bodo spremenili drugi, premalokrat pa smo sami pripravljeni narediti korak k spremembam. Za kristjane je veliko bolj smiselno, da smo pričevalci kot prepričevalci, v tem je zelo velika razlika.

Ko sva ravno pri spovedi, zakaj si ne upamo povedati vsega? Ali se motim?

Prava spoved je takrat, ko človek iskreno pove vse z obžalovanjem. Ni pa vedno lahko govoriti o svojih napakah, ki jih naredimo, o grehih. Včasih se kdo boji tudi, kaj si bo spovednik mislil. Vedno pri spovedi spodbujam, naj se ne bojijo povedati. To je kraj Božjega usmiljenja, en velik privilegij, ki nam je dan, da lahko začnemo znova.

Kako pa so se čez leta spremenili verniki, ne samo vizualno, ampak predvsem v veri … Ali »zanimanje« za Boga upada ali postaja vse bolj priljubljen?

Danes jih manj hodi k svetim mašam iz neke tradicije, ampak jih več pride iz osebne vere. Ker jim je to dragoceno in imajo v sebi močan odgovor, zakaj verujejo. Sam imam zelo lep občutek glede vere. Imam občutek, da se številni o njej sprašujejo in iščejo. Ogromno odraslih sem pospremil k svetemu krstu in drugim zakramentom, ker so želeli postati kristjani. Nekatera njihova pričevanja so zelo lepa in naredili so velike korake spreobrnjenja. Bog deluje tudi po sodobnem človeku in ga še vedno znova kliče, nagovarja, vabi. Tudi sodobni človek zelo išče Boga. Lačen je Boga. Veri ni treba biti priljubljena, saj je del človeka. To je nekaj najbolj človeškega.

Menite, da je tudi RKC pred izzivi, da bo tudi morala kaj spremeniti, se pokesati, ne nazadnje modernizirati?

Cerkev je v nenehnem izzivu, kako oznanjati in ljudem prinašati božje sporočilo. Ker se svet zelo hitro spreminja, je treba nenehno iskati poti, kako priti do njih. Temelj Cerkve bo vedno enak, in to je Sveto pismo. Zanimivo je, da je že več stoletij aktualno in iz tega še danes črpamo moč za hojo za Kristusom. Ja, ljudje v Cerkvi pa tudi delamo napake, tudi v nebo vpijajoče. In zanje se tudi javno opravičujemo. Tudi papeži, škofje in drugi predstavniki so se že opravičevali za storjene nečedne in moralno zgrešene napake. Tudi sam sem se že marsikomu opravičil, ko sem prenaglo kaj izrekel, storil. In čeprav je Cerkev res nekaj lepega, čudovitega, smo v njej tudi šibki, grešni ljudje. Obstaja lep zapis med Erazmom Rotterdamskim in Martinom Lutrom. Luther je Erazma Rotterdamskega nagovarjal, naj neha slediti Cerkvi, češ, glej kakšna je. Pa je Erazem Rotterdamski odgovoril: Če Cerkev potrpi z menoj grešnikom, bom tudi jaz potrpel s Cerkvijo. Dobro leto zdaj poteka sinoda. Papež Frančišek želi čim bolj slišati potrebe Cerkve, priti od preprostih vernikov, cilj je, da bi hodili skupaj. Glede moderniziranja pa … drži, včasih smo malo počasnejši. Cerkev je namreč kot velika ladja, ki v primerjavi s čolničem potrebuje več časa za obrat. A me ni strah za Cerkev, saj je v njej Kristus.

Popolne sreče ne bomo nikoli dosegli, zadovoljstvo pa lahko najdemo v delu in ustvarjalnosti, v dobri družbi, v lepih odnosih, v veri, ki vliva veselje in smisel našemu bivanju. Veselje naj izvira iz notranjosti.

Pred kratkim ste napisali ganljiv zapis o mami, takole nekako gre: »Hvala, mami, ker si mi vedno, ko sem odhajal od doma, dala 'križka' in 'lupčka'. Vedno si me čakala, me postregla. To je bil privilegij. Ker si bila veliko doma, si me pred marsičim obvarovala. Vedno si me prebrala, kakšne volje sem, in me še vedno.« Sta še vedno tako zelo povezana?

Ja, z domačimi sem še vedno zelo povezan. Dobro se razumemo. So moje zatočišče, ko sem v kakršnikoli stiski. Res me dobro poznajo, zaupamo si, nimamo skrivnosti.

Verjetno bi moral biti praznični čas tudi čas za bilanco stanja, hvaležnost.

To pripisujemo mogoče bolj novemu letu. Vseeno pa je res, da hvaležnost spremeni srce v veselega. To je malo poleno, ki sproži ogromno energije.

Za kaj vse ste vi hvaležni?

Zelo sem hvaležen za družino, ki mi je dala življenje, delovne navade, lepe zglede in vzore. Čas, ki so mi ga namenili. Da so mi dali vero. To je največ, kar sem lahko dobil. Pa za farane in prijatelje, ki me spremljajo. Za zdravje in da lahko delam. Za blagoslov in za to, da lahko Boga oznanjam tudi prek tega lepega intervjuja. Hvala Vam, za to lepo priložnost.