S prelomnim dogodkom, kar naj bi bila številka 50, se je spoprijel tudi naš priljubljeni in šarmantni glasbenik Jan Plestenjak. Za praznovanje ni imel prav veliko časa, saj je ravno tisti čas snemal videospot za novo pesem Do zadnje kaplje, ki v sebi nosi pomembno sporočilnost, so mu pa pripravili presenečenje v Goriških brdih, prav tako pa tudi mama Dora, ki ga je razveselila s prav posebnim darilom.

»Dan pred mojim petdesetim rojstnim dnem smo snemali videospot na Grediču v Goriških brdih in priznati moram, da je bilo zelo delovno, dan pa naporen. Ko smo se zvečer usedli k večerji, je sledilo presenečenje s torto, ki ga je pripravil moj dobri prijatelj Darko. Deležen sem bil tudi prav posebne čestitke nekdanjega srbskega igralca tenisa Slobodana 'Boba' Živojinovića, moža Lepe Brene, ki sem ga v Brdih srečal prvič, a naše druženje se je zavleklo pozno v noč. Na svoj rojstni dan sem se tako zbudil z močnim glavobolom,« smeje se opiše praznovanje Jan Plestenjak, ki je prijateljem že večkrat dejal, da ima glede daril raje kot stvari za na polico take, ki jih lahko zaužije.

»Vedno je dobrodošla kakšna steklenica, dobra salama ali sir, kar podelim s prijatelji, kadar me obiščejo. To dobro ve Zdenko Cotič - Coto, ki pa mi ni podaril samo steklenice, temveč cel karton vina. Prav posebno presenečenje pa mi je pripravila mama. Čeprav sem si želel, da bi za moj 50. rojstni dan naslikala moj portret, sem se zavedal, da zaradi svojega krhkega zdravja to ne bo mogla izpeljati. Ima namreč velike težave s hrbtenico in zato zelo malo moči v rokah. Že pred časom mi je povedala, da žal te moje želje ne bo mogla izpolniti. A kljub temu je portret naslikala in me s tem tako ganila, da sem imel solze v očeh. Vem, kako zelo se je morala potruditi in koliko napora je morala vložiti v slikanje. Portret sem obesil poleg televizorja, tako da ga gledam vedno, kadar gledam televizijo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Razpet med Strunjanom in Škofjo Loko

Vez med Janom in njegovo mamo, akademsko slikarko Doro Plestenjak, je zelo močna. »Zdaj imam samo še njo in vsaj dvakrat na teden grem do nje v Škofjo Loko, ji nakupim vse potrebno in poskrbim zanjo. Prepričujem jo, da naj se preseli k meni na Obalo, a tega noče. Veliko sem na poti, a za mamo sem pripravljen narediti vse.«

Jan tudi sicer veliko časa preživi v avtu. »Takrat imam čas za razmišljanje. Velikokrat se zalotim, da mi misli odtavajo k bratu Domnu, ki je umrl pred nekaj meseci. Spomini prihajajo za mano in nisem še dojel, da ga ni več. Vse skupaj je prišlo hitro, nenadoma. Le tri mesece po tem, ko so ugotovili, da je bolan, smo ga pokopali. Kar ne morem verjeti, da ga ni več. Včasih pomislim, da bi ga moral poklicati in mu kaj povedati, ga vprašati za nasvet, a že čez nekaj trenutkov se zavem, da ga ni več. Bila sva navezana drug na drugega in pridejo trenutki, ko mi res manjka. Podobno je bilo po smrti očeta.«

O ženskah

Jan je kljub svoji prepoznavnosti in dejstvu, da je ljubljenec ljudskih src, ostal skromen. »Zadovoljen sem s svojim življenjem, manjka pa mi pika na i. Spet sem samski, zadnja moja zveza se žal ni izšla. Vse bolj izrazita je želja, da bi si ustvaril družino, in zdaj so prioritete popolnoma drugačne, kot so bile pred leti. Pri ženskah sta mi poleg telesne privlačnosti pomembni predvsem karizma in energija, ki jo izraža. Ko ste me že vprašali, kaj menim o ženskah, ki se odločajo za lepotne popravke, bom rekel takole: če je ženska ali dekle zaradi tega srečnejša, naj to naredi. Kje so meje, pa ve vsaka sama. Ko razmišljam in gledam v prihodnost, si želim, da bi ustvaril še veliko dobre glasbe zase in za druge. Glasba je tisto, kar me pomirja in mi daje notranje zadovoljstvo. Kar se tiče želja, pa jih preprosto nimam oziroma živim tako, kot mi ustreza. Še vedno rad zjutraj spim, a potrebujem nekoliko manj spanja. Namesto ob 12. uri zdaj vstajam že ob 9., 10. uri. Potem se odpravim na zajtrk v bližnjo restavracijo, kjer si privoščim jajčka s pršutom ter se posvetim opravilom, kot so pregledovanje elektronske pošte, pogovori z založbo, menedžerjem … Prišli so novi digitalni časi in temu se je treba prilagoditi, čeprav nisem generacija, ki je zrasla s telefonom v roki. Sam odgovarjam na sporočila oboževalcev, čeprav je tega res veliko.«

Za štedilnikom

Jan že od svojega 26. leta živi na Obali in pravi, da je bila to ena najboljših odločitev v njegovem življenju. »Tu se res počutim doma, prijata mi podnebje in moje domovanje, ki ga obdaja zelenje. Zjutraj se zbudiš ob zvoku petja ptic, pred hišo se velikokrat pasejo srne, obiskuje pa me tudi čudovit fazan, ki me vsako jutro ob sedmih predrami, ko kljuje ob šipo vrat pred mojo kuhinjo. Včasih mi kdo reče, zakaj nimam bazena. Zato, ker ga ne potrebujem, saj imam morje le streljaj od hiše. Želje po potovanjih nimam, čeprav sem v življenju že veliko potoval, saj je bil moj oče pilot. Sicer pa trenutno zaradi mame, za katero moram skrbeti, ne morem nikamor.«

Priznava, da kljub temu obstajajo stvari, ki bi jih rad spremenil. »Želim si, da bi se rešil odvisnosti od nikotinskih fug, ki sem jih včasih na dan uporabil kar dve škatli,« priznava.

Za svoja leta je v odlični kondiciji, pa čeprav mu šport ni bil nikoli blizu. »Rad imam sprehode, včasih se odločim tudi za malo hitrejši tempo, kar mi daje kondicijo, ki jo nujno potrebujem za na oder. Rad se sprehodim po svojem oljčniku, ki ga zaradi pomanjkanja časa in znanja ne vzdržujem sam. Pri hrani prisegam na lokalno in obožujem meso. Zdaj se za štedilnikom že toliko znajdem, da znam pripraviti testenine in meso, v prihodnje pa bi rad kdaj skuhal tudi kaj na žlico. Največji problem je ta, da je moj hladilnik večinoma prazen. Velikokrat sem odsoten tudi po več dni, zato se kruh posuši, hrana v hladilniku pa pokvari. Ker imam spoštljiv odnos do hrane, je raje ne kupim, kot da bi jo metal stran.«

S hrano se je srečeval tudi v poslu, saj je bil vrsto let lastnik dveh restavracij – Sobe 102 v središču prestolnice in Playe v nakupovalnem središču BTC. »Oba lokala sem prodal. Bila je lepa izkušnja, a je terjala tudi veliko truda. Ni mi žal, da sem bil vrsto let gostinec, a ta zgodba je zdaj končana. Še vedno pa sem lastnik blagovne znamke Mura. Prihajajo ponudbe za oživitev proizvodnje, a dokler ne dobim zagotovila, da bo proizvodnja potekala v Sloveniji, se ne bom spuščal v nobene dogovore,« pravi pevec, čigar nova pesem Do zadnje kaplje se že predvaja na radijskih postajah.