Gledališki, televizijski in filmski igralec Gaber K. Trseglav je nedavno postal abrahamovec. Praznoval je tri dni, a kot pravi, ga tista prava žurka še čaka, nanjo pa je poleg prijateljev in sorodnikov povabil vse sodelavce iz Mestnega gledališča ljubljanskega. Le nekaj dni po rojstnem dnevu pa je odšel na pomoč prijatelju, ki ga je prizadela ujma.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Kot pravi Gaber K. Trseglav, ima tako kot vsi tudi on nekaj želja in upa, da se bo v prihodnje tudi kakšna uresničila. »Želim si kakšne večje vloge v gledališču, s katerim sem povezan že skoraj četrt stoletja. V vsem tem času sem odigral ogromno stranskih vlog. Vseh sem se lotil z dušo in srcem in ob tem užival. Težko bi rekel, katere so mi bolj in katere manj ljube, so pa poseben izziv tiste, ki se razlikujejo od mojega značaja. Težko je denimo igrati vlogo pedofila, sploh če te gleda 15-letna hči. Me pa privlačijo vloge negativnih likov, saj moram v to vložiti veliko več energije in se skušati tem likom čim bolj približati. Vsaka vloga je zgodba zase in šele skozi faze usvajanja vloge, denimo najprej prvo branje, drugo, tretje, prek vaj in razmišljanj jo počasi spoznavaš, se v njo vživiš, in ko stvari dozorijo, si pripravljen stopiti pred občinstvo. Takšen je proces v gledališču. Pri TV-serijah je proces malce drugačen – začrtaš smer in potem sproti razvijaš lik oziroma ga bogatiš. Vsak igralec dela na svoj način.«

V zadnjih letih ustvarja tudi televizijske in filmske vloge, med drugimi je nastopil v serijah Česnovi, Ekipa Bled, Jezero, Trigrad, v celovečernem filmu Orkester … Pred kratkim so končali tudi snemanje nove serije, ki je potekalo leto in pol, serija pa bo na spored predvidoma prišla prihodnjo pomlad. Pa tudi sicer so za njim zelo naporni meseci. »Veliko je bilo dela tako v gledališču kot na snemanjih, saj so moje obveznosti trajale vse do 25. julija. Več kot teden dni sem potreboval, da sem se za silo odpočil, potem pa smo se z družino odpravili na krajše izlete, kar bomo počeli tudi v prihodnje. Lepo je, ko uživam doma na vrtu in si domišljam, da v resnici nisem doma, temveč na dopustu. Žal pa ne zdržim prav dolgo pri miru in hitro najdem kakšno delo na vrtu ali okoli hiše. Tako da me je moja draga žena pred kratkim odpeljala na vikend izlet, kjer sem bil prisiljen počivati in se v miru pogovarjati,« smeje se pove slavljenec, ki je v preteklih dneh sprejemal tudi številne goste, ki so mu prišli voščit za 50. rojstni dan. »Veselje je trajalo kar tri dni, podobno kot pri naših južnih bratih, navsezadnje živimo na področju, kjer smo ljudje rojeni z vseh vetrov. Sicer nisem nikoli preverjal svojega DNK-ja, verjetno sem malo tudi Finca,« pove v šali. Nam pa zaupa, da 40. rojstnega dne ni praznoval. »Takrat je bila hčerka zelo bolna, v resnici je umirala in na praznovanje nisem niti pomislil. To so bili težki časi, a tako je življenje – pekel in košček raja vmes, kot je rekel Fran Milčinski Ježek.«

Gaber je štirikrat izkusil očetovstvo, a se vse ni izšlo tako, kot bi si želela starša. »Dve hčerki sta z nami, dve pa sta žal pokojni, ena je umrla v osmem mesecu nosečnosti, druga stara skoraj pol leta, zdaj bi bili stari 10 in 13 let. Z ženo sva si vedno želela dva otroka. Zdaj imava štiri hčerke,« z bolečino v glasu pravi in doda, da se trudi, da bi bil dosleden oče, čeprav ga njegove tri ženske včasih tudi malo zavrtijo okoli prsta. »Dan pred rojstnim dnem me je moja 16-letna hči povabila na sprehod, češ da že dolgo nisva šla skupaj na izlet. Ustregel sem ji in razmišljal o tem, le kaj neki mi bo povedala, zaupala. Seveda me je spretno zamotila. Ko sva se vračala proti domači hiši, sem že na začetku ulice dojel, kaj se dogaja. Žena mi je namreč pripravila 'ofiranje'. Gre za običaj, ko slavljencu na predvečer rojstnega dne pridejo ropotat s pokrovkami oziroma različnimi predmeti. Tega res nisem pričakoval.«

Darilo za rojstni dan si je kupil tudi sam. »Očala in natikače, to, kar sem ta hip potreboval. Rad imam uporabne stvari. Sicer pa tisti, ki pridejo na praznovanje mojega rojstnega dne, vedo, kaj si želim za darilo. Rad bi noro dobro žurko, da na njej igra kakovosten bend, zasedba Josip Brass ter dobri didžeji, in to bo zame najlepše darilo.«

Ob vprašanju, kako se počuti zdaj, ko je petdesetletnik, se samo nasmehne. »Tako kot prej, prav nič drugače ni. Leta so relativna, odvisno je, kako se človek počuti, kar je seveda povezano tako z geni kot z življenjskim slogom. Spomnim se dogodka, ko smo v drugem letniku na AGRFT-ju obiskali baletnika Pio in Pina Mlakarja. V njegovih očeh si lahko videl tisti poseben lesk, ki je izražal mladostno navdušenje in voljo do življenja, pa čeprav je bil star že devetdeset let. Bo že res, da si star toliko, kot se počutiš.« V življenju pa mu tako in tako največ na svetu pomeni njegova družina. »V težkih trenutkih sva z ženo stala drug drugemu ob strani in to naju je držalo pokonci, saj je podpora v takih trenutkih najpomembnejša.«

Slavljenec kljub praznovanju ni pozabil na ljudi v stiski. Odpravil se je namreč k prijatelju v Mozirje. »Prizadele so ga poplave, zato sem se odločil, da mu bom pomagal pri čiščenju in odpravljanju posledic. Več nas bo, hitreje bo šlo, in le zakaj si ne bi pomagali. Prav solidarnost je tisto, kar ljudje v teh dneh najbolj potrebujejo.«