Takole so zapisali v obrazložitvi: Težko je najti besede, ki bi bile dovolj velike in globoke, da bi orisale vso veličino, vse barve, nianse, iskrivost in svetlobo, ki jo je imel Aleksander Sašo Hribar, je zapisala žirija. Bil je marsikaj. Bil je oddaja Radio Ga - Ga, oddaja Hri-bar, bil je voditelj, retorik, mislec, filozof, kolega, sodelavec, prijatelj, učitelj, svetnik. In še marsikaj več … Vedno zvest sebi, vedno na strani resnice in pravice, v katero je verjel in za katero se je boril. In ki jo je znal tako pronicljivo, inteligentno, včasih z otroško razigranostjo, lahkotno ter intelektualno briljantno obleči v humor, satiro, da je razorožil še tako velikega nasprotnika. Hodil je po robu in iskal skrajne meje svobodnega izražanja. Prestopal jih ni, čeprav je doživljal tudi te očitke.

Povedal je stvari, ki si jih drugi nismo upali. In to na način, ki se je dotaknil src. Z nasmehom, s humorjem, ki ni zabolel. Bil je glasnik resnice, ki edina velja. Bil je ogledalo času in ljudem, to je podajal z vrhunskim humorjem, kar zmorejo le redki. Platon je rekel, da ni nihče bolj osovražen kot človek, ki govori resnico. Sašo Hribar je presegel celo to. Saša smo imeli radi ravno zaradi njegovega podajanja resnice, so še zapisali v utemeljitvi nagrade.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Sašo Hribar je z briljantnim intelektom, ki pa je bil dovolj razumljiv in ljudski, da je osvojil srca našega naroda, utemeljil imitacije v vlogi satire. Postal je najbolj prepoznavna radijska osebnost, ki se je zapisala v zgodovino razvedrilnih oddaj na Slovenskem in ki jo je kot izjemno prepoznala in priznala domača in tudi tuja strokovna javnost. Bil je prejemnik Ježkove nagrade za leto 2006, prejel je devet medijskih nagrad viktor in nagrado gong popularnosti. V Monte Carlu je prejel mednarodno nagrado za edinstveno oblikovano radijsko satiro.

Utemeljil je unikatno šolo za imitacijo in satiro, ki se je oblikovala v radijski oddaji Radio Ga – Ga. Ta je bila prvič na sporedu pred 33 leti – 6. aprila 1990, tik pred prvimi večstrankarskimi volitvami in zadnjimi volitvami v Jugoslaviji. Nastajala je v živo, zgodila se je v realnem času – s Sašovo izjemno voditeljsko in improvizacijsko spretnostjo: vsaka oddaja zase je bila umetniška celota. Kot voditelj te oddaje, kot govorec je bil pronicljiv, ki je v vsakem trenutku ujel čvrst stik s soustvarjalci in – kar se zdi najpomembnejše – z občinstvom. Hkrati pa je bil izjemen retorik z nepozabnim sonornim glasom, katerega barva še vedno tako živo odzvanja v našem spominu. Bil je brez dlake na jeziku, hitrih in čvrstih argumentacij, največkrat izraženih s satiro, parodijo in pamfletom, kjer mu ni mogel parirati nihče. Njegovi neposredni monologi ob začetku oddaj so jasno izpričali Saša Hribarja kot misleca vseh smeri časa in globine, torej kot filozofa in spretnega retorika.

Oddaja Radio Ga – Ga je preživela spremembe režima, spremembe države, spremembe vlad, trende, preoblikovanje medijskega prostora. V tej oddaji je povsem inovativno razvil obliko glasovnega oponašanja oziroma imitacije oseb, ki je postala idealni tip te zvrsti na Slovenskem. Sašo Hribar je prepoznal nadarjene posameznike in jih povabil v svoj krog ter tako ustvaril svojo šolo, iz katere so izšli nekateri najvidnejši predstavniki slovenske komike in satire.

Sašo Hribar je nastopal tudi v oddaji Tistega lepega popoldneva, dobil svojo oddajo Hri-bar ter ustvaril tudi druge oddaje. Bil je tudi član Programskega sveta RTV Slovenija, kjer je vrsto let zastopal interese zaposlenih na RTV Slovenija, predvsem pa je zastopal interese stroke. In to na svoj znamenit način, kjer je dejstva s svojo briljantno strokovnostjo predstavil z izjemno sposobnostjo izražanja ter ščepcem humorja, kar je naletelo vsaj na odprta ušesa, če že ne na plodna tla.

Bil je borec za pravice. Pravice vseh vrst. Imel je rad ljudi in zato se je boril za ljudi, za mlade, za dobre ideje in za stroko, da bi bila prihodnost lepša. In bolelo ga je, da niso bili vsi vedno dobronamerni. Kot to boli velike umetnike, ki so hkrati tudi veliki in inteligentni ljudje. Kar je Sašo nedvomno bil. Sašo Hribar je dosegel srca ljudi, občinstva. Njegov značilni humor je bil v resnici tako subtilen, inteligenten, a s satiro in z imitacijo obarvan v tonih, ki jih je razumel vsak. Iskrivo je podajal resnico. S smehom in humorjem je razorožil še tako hude stvari, ljudi in situacije.

Njegovi sodelavci v ekipi Radia Ga – Ga, ki so tudi njegovi učenci, bodo njegov duh, njegovo znanje podajali naprej. Sašo Hribar nam je zapustil izjemno umetniško zapuščino. A za Sašem je ostala tudi praznina. Ki se je ne bo dalo nikoli zares zapolniti. Ker je bil edinstven. Tako kot Ježek.
Je bil Ježek. In je bil Sašo.