Poslanstvo dobrodelnega televizijskega projekta Delovna akcija je spreminjanje življenj na bolje. Tako ekipa, ki jo spremljate v oddaji, kot vsi člani, ki delujejo izza kamere, si na vse pretege prizadevajo postavljati temelje za boljšo prihodnost tistih, ki jim je življenje tako ali drugače zamajalo tla pod nogami.

V sedmih sezonah so pripomogli k pisanju številnih novih poglavij, ob čemer so s seboj odnesli nemalo lepih odzivov. Kateri so se jim najbolj vtisnili v srce? »Uh, res jih je bilo veliko v vseh teh letih. Mogoče najprej pomislimo na vse družine z majhnimi otroci, ker vemo, da smo jim omogočili lepšo prihodnost. To nas navdaja s ponosom in hkrati upanjem, da bodo družine lahko obrnile nov list v svojem življenju. To je tudi namen Delovne akcije,« so za njena.si strnili misli v produkciji.

Je pa to le ena plat zgodbe o Delovni akciji.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Po nekaj letih uživanja ugleda, spoštovanja in hvaležnosti namreč ni mogoče spregledati, da se stanje družbe odraža tudi na odzivih na srčni projekt. Med pozitivnimi komentarji na družbenih omrežjih se namreč vse bolj udarno prelivajo žaljivi zapisi in pritlehne izjave, ki za seboj slikajo globoke rane. Hkrati se izpostavljeni člani hitro znajdejo pod drobnogledom, pri čemer so brez usmiljenja razčlovečeni in ponižani.

Medtem ko gnev, neprivoščljivost in zloba preplavljajo vse pore družbe, se nam postavlja precej logično vprašanje, ki smo ga zastavili voditeljici Ani Praznik.

Ali se v vaše misli kdaj prikrade vprašanje, če se je glede na dogajanje in negativne odzive sploh še smiselno truditi? »Za kakšen kratek trenutek se je zagotovo že kdaj ta misel prikradla v ospredje. Vendar hitro tudi odide, kajti vse lepe zgodbe, ki smo jih do sedaj spisali, potrjujejo, da se je vredno potruditi in vztrajati. Nisem jaz tista, ki bom žugala ljudem in jih prepričevala naj vendarle vidijo dobro. Če sami tega (še) niso sposobni doumeti, potem si mislim, da še niso dovolj zreli. Da bodo morali še čez kakšno življenjsko  preizkušnjo, ki jih bo razsvetlila,« pojasnjuje Ana, ki ji seveda ni prijetno spremljati, kako posamezniki slikajo madeže na projekt, ki se mu posveča z vsem srcem. »Želim si, da ne bi ves čas čutili potrebe po tem, da moramo vedno in za vsako ceno podati svoje mnenje. Sploh  kadar nas nihče ni povprašal po njem. In še posebej, če nimamo kaj lepega povedati.«