Kakšno uvrstitev napovedujete našim fantom?

Sploh ne vem, kaj pričakovati. V zadnjem času niso najbolje igrali, 17. decembra smo dobili novega selektorja, poleg tega je sistem tekmovanja drugačen. V drugi del bi se vsekakor morali uvrstiti, v tamkajšnji skupini pa bomo imeli zelo močne nasprotnike, zato je težko karkoli napovedati. Preprosto si ne upam.

Česa se pri tem rokometnem evropskem prvenstvu najbolj veselite?

Glede na to, da sem bila že na toliko evropskih prvenstvih, približno vem, kaj me čaka. To ni nekaj, kamor bi šel človek uživat, ampak je trdo delo. Zjutraj greš iz hotela, hodiš s treninga na trening, z intervjuja na intervju, se pripravljaš, snemaš, montiraš … Drugače pa – rada imam ta šport, rada to počnem, tako da grem z veseljem, da ne bi kdo narobe razumel.

Koliko je priprav pred odhodom na prvenstvo?

Priprave se začnejo že nekaj mesecev pred odhodom. Treba si je izmisliti, kaj bomo tam imeli, kako bomo to delali, pogledati za nazaj, zbrati oziroma obnoviti dejstva … Precej dela je – poleg rednega dela v uredništvu pravzaprav do odhoda na prvenstvo.

Koliko veste vnaprej, kaj boste počeli kateri dan?

Neki osnovni načrt naredimo, še preden gremo: v katere oddaje se bomo oglašali, kaj in na kakšen način bomo to počeli ... Potem pa je odvisno od dogajanja, ali to okrepimo ali znižamo. Odvisno je tudi od tega, kako dobro gre našim rokometašem (ali drugim športnikom), med zimo se namreč dogaja veliko stvari. Celih oddaj ne moremo zasesti. Izmisliti si moramo tudi, kaj bo v studiu, da ni vedno le, koliko smo pripravljeni, kakšen je nasprotnik in podobno, ampak da dodamo še kakšno drugačno stvar. Vedno tudi raziščemo prizorišča, če je tam kaj za pokazati, da potem to združimo s kakšnim pogledom na šport ali s kakšnim športnikom, ki je bil tam, da ni vse zgolj strogo šport, ampak da še malo širše pokažemo in povemo. Zdaj je sijajno, ker prihaja novi selektor ravno iz Göteborga, kamor gremo, in bomo mogoče na to temo kaj naredili, če bo pri volji.

Boste za gledalce pripravili kakšne posebne novosti?

Toplo vodo je težko odkriti. (smeh) Vedno se trudimo, da je kakšna rubrika drugačna, sveža, da o kakšnem igralcu povemo kaj, česar še nismo in česar ljudje ne vedo, recimo, ali kaj zanimivega počne … Da bi rekla, da bo nekaj prelomnega, to pa ne – se bomo držali preizkušenih receptov.    

Načeloma mora biti novinar pri poročanju objektiven, kar je verjetno zelo težko, ko gre za reprezentančne tekme ... 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Malo več si lahko dovoliš, še posebno, če so uspehi, ker ljudje začnejo množično spremljati in spodbujati naše fante. Takrat dobivam najrazličnejša sporočila po vseh mogočih družbenih omrežjih od ljudi, ki jih že milijon let nisem videla ali pa jih sploh ne poznam, v katerih piše: »Daj, povej jim ...« Še zmeraj se trudimo, da ne gremo pregloboko, ker smo konec koncev le nacionalna televizija, malo pa že, še posebno, če je na koncu boj za medalje.

Ste kdaj doživeli, da so vas v športnih krogih podcenjevali zaradi spola?

Pravzaprav ne. Ko sem začenjala, ni bilo veliko punc, bila sem, denimo, edina na novinarski konferenci, ampak nihče me ni zaradi tega obravnaval drugače. Postavila sem vprašanje kot vsi drugi in tudi odgovorili so mi kot vsakemu drugemu. Če že, se s športniki prej pošalimo in je mogoče še lažje zaradi tega, ker sem ženska.  

Pa javnost?

Na tekmah se pogosto najde kdo, ki je spil kakšen kozarček preveč, pa je zato pogumnejši, potem pa pride tudi do kakšne takšne zadeve, ampak s tem se srečujejo tudi moški kolegi, tako da mislim, da ne gre toliko za spol. Ker delam večino stvari v živo, se zgodi nemalo napak, čemur potem sledijo komentarji, kot je: »Ta ženska nima pojma ...« Ko kaj pametnega poveš, pa nihče ne reče, da je to zato, ker si ženska. (smeh)

Kaj pa porečete na komentarje, ki se nanašajo na vaš videz?

Nikoli nisem bila manekenka in nikoli nisem gradila kariere na videzu, ker se zavedam, da tukaj ne izstopam. Iskreno, s tem se pretirano ne obremenjujem, ker obstajajo druge, ki jih gledajo. Upam, da mene poslušajo.    

Pred časom mi je Aleš Potočnik med intervjujem opisoval, kako so jih leta 2014 pred nogometno tekmo v Sevilji napadli tamkajšnji navijači. Se je tudi vam pripetilo kaj podobnega? Kaj je bila najbolj grozna izkušnja?

Najbolj grozno je bilo, ko sem vodila nogometni studio. Pri nogometu se zelo redko zgodi, da tekmo prekinejo. Takrat – bilo je leta 2012 med evropskim prvenstvom – pa so jo, zaradi dežja. V režiji ni bilo nikogar, ker je bilo logično, da tekma bo, in preden smo se dojeli in ugotovili, kaj bomo sploh počeli, je bila precejšnja panika. Ko ni več programa, se namreč gre najprej v studio. Jaz in gostje smo bili tam, potem pa smo nabijali in nabijali in nabijali ... Prišli smo celo do vrste žebljev na kopačkah – dokler niso v režiji ugotovili, kaj bodo predvajali namesto te tekme.

Kaj pa je bilo najlepše? Verjetno so to zmage ...

Ja, seveda. Delala sem pri obeh rokometnih medaljah, obakrat sem vodila studio. Leta 2004, ko je bilo prvenstvo v Sloveniji, je bil prav poseben občutek, ker je bilo prav čutiti to vzhičenje tako v dvoranah kot okrog nje. Leta 2017 je bil kolega Kovšca v Franciji, jaz pa sem bila v Ljubljani v studiu, a je bilo prav tako lepo. V glavnem, v spominu ostanejo uspehi. Ko so uspehi, me ustavljajo na ulici, kakšna starejša gospa celo v trgovini, saj me, ker to počnem že toliko let, ljudje povezujejo s tem športom in mi rečejo: »Bojana, a niso bili 'fajn' danes?« Takrat čutiš, da resnično vsa država diha z njimi. Kadar so neuspehi, pa so fantje takoj »butli«. Tako je pri nas.

Vas veliko ljudi sprašuje o športu?

Še kar. Nekoč je v trgovini v bližini mojega doma delal neki prodajalec, s katerim sva vsako jutro pokomentirala košarkarsko tekmo, ki je bila ponoči. Prav čakal je, da sem prišla v trgovino, da sva malo »predelala«. Z bližnjimi pa se seveda ne pogovarjamo le o športu.

Se je kdo na vas obrnil tudi zaradi športnih stav?

Zaradi stav ne, za akreditacije oziroma za vstopnice pa takoj, ko je kaj odmevnejšega in bi ljudje želeli biti tam. Recimo, zdaj pri odbojki je kolegica iz našega uredništva, ki je izpostavljena kot odbojkarica, dobivala od vsepovsod prošnje, ali lahko kaj »zrihta«. Ponavadi ne moremo, ker vse to poteka uradno, ampak ljudje še vedno poskusijo, češ, mogoče pa ima kaj.   

Sploh znate »odklopiti« šport? Je kakšen dan, ko ga ne spremljate?

Ja, še posebno, odkar imam družino ali ko sta bili punci majhni. Včasih niti ni bilo po izbiri: ko pride do kakšnih stresnih razmer, ko otrok zelo zboli, takrat šport ne obstaja. Pa tudi na počitnicah si včasih vzamem kakšen dan, ko niti Ekipe ne kupim oziroma ne brskam po športnih straneh. Včasih prija. Na splošno pa redno spremljam, še posebno svoje področje. Tudi na dopustu z enim očesom spremljam in sem v stiku z ljudmi s tega področja. Če kaj takega izvem, pokličem kolege, ki takrat delajo. Nisem pa takrat 24 ur na dan v tem. Čeprav se včasih to od nas pričakuje.

Kako pa hčerki in partner sprejemajo vašo odsotnost v času prvenstev?

Vajeni so, že od začetka. Še preden sem si ustvarila družino, sem počela, kar počnem. Mož je že od začetka vajen, da me ni zvečer, med konci tednov, med prazniki (ne vedno, no), ampak to pri nas ni nič kaj takšnega. Punci pa sta prav tako rastli s tem, tako da … Ko sta bili mlajši – zdaj sta stari sedem in 12 let –, jima je bilo mogoče malo težje dopovedati, da mamice en mesec ne bo, ampak je šlo.  

Se pa slišite?

Seveda. Saj se da. Čeprav se mi zdi, da je puncama potem še težje. Ko me ni, vsi trije »padejo v stanje«: »V redu, zdaj smo sami in moramo sami poskrbeti za vse!« Če potem preveč »težim'« s klici, čeprav niti nimam veliko časa za to, me začneta hčerki še bolj pogrešati. Slišimo torej se, a morda bi bilo bolje, če se ne bi oziroma bi se redkeje.

So vam, ko sta bili dekleti mlajši, šli v službi kaj na roko?

Niti ne. Konec koncev delam v poklicu, ki je večinoma moški, tako da … Danes je drugače. Zdaj imamo nekaj punc, ki so na porodniškem dopustu oziroma imajo majhne otroke in se jim skuša malo bolj pomagati.

Ste si sicer od nekdaj želeli početi, kar počnete?

Ne. Od osnovne šole sem si želela biti učiteljica, zato sem študirala angleščino in novinarstvo, slednje bolj »za rezervo«, če mogoče kdaj ne bi hotela biti učiteljica. Potem pa se je obrnilo tako, da sem se tu našla in ostala.

Ste želeli delati prav šport?

Prav šport – to je bila edina veja novinarstva, ki me je zanimala.

Je rokomet tudi sicer vaš najljubši šport?

Je.

Ste ga tudi sami kdaj trenirali?

Sem, ampak ni bilo nič iz mene. (smeh) Veliko je bilo boja in želje, nadarjenosti pa ne preveč. Nismo vsi za vse. (smeh)

Kako pa preživljate prosti čas?

Šport je na dnevnem redu nekajkrat na teden, rada berem (predvsem kriminalne romane ali kakšne športne biografije – stvari za »odklopiti«), ampak to je ob družini in tej službi bolj misija nemogoče.