Bil je fantastičen sončen poletni dan, ravno pravšen, da se človek odpravi v Žužemberk, kjer čista Krka vabi v svoj hladni in osvežujoči objem. Ležim v senci na ležalniku s knjigo v roki. Pa se mi ne ljubi prav brati. Opazim, da proti meni prihaja visoka in vitka ženska; njena hoja je posebna, premika se nekako po mačje. In se mi smeji. Skozi možgane mi šine misel, od kod jo vendar poznam? A nisem prišla do odgovora.

Medtem je gospa že pri meni in prijazno pove, da je brez očal, zato je od daleč mislila, da me pozna. In se smeje še kar naprej. Vmes sva, hecno, ugotovili, da je prijateljica moje prijateljice, s katero skupaj uživava ob Krki. Potem se smejemo vse tri. Tako sem spoznala Natašo Kelhar, letnik 1950, ki je bila v mladosti zelo znana in uspešna manekenka, pozneje je zajadrala v umetniške vode, zdaj pa je poleg organizacije glasbenih dogodkov njena ljubezen priprava duhovnih dogodkov.

Nataša Kelhar je Celjanka, ki živi v Ljubljani, poletja pa najrajši preživlja v Žužemberku ob njej tako ljubi dolenjski lepotici Krki. Po stari mami je podedovala skromno hišico na tipičnem dolenjskem griču. Takoj ko vstopiš vanjo, občutiš, da ima ta majhna hiška veliko dušo. Ko sem to povedala lastnici, se je po otroško razveselila moje pripombe.

»Vesela sem, da to opazite, saj sem v obnovo res vložila veliko svoje duše.« Hiška ni bahava, ampak ostaja to, kar je v resnici vedno bila: topel dom. Vrata so čez dan na stežaj odprta in soseda Joži se ni veliko ozirala na to, da se Nataša pogovarja za Zarjo. Prijazno je prekinila pogovor. »Veš kaj, ti si mi vnuka vzela, da ti prekopava zemljo, jaz pa imam 'švoh' roke, zato mi kar lepo odpri tole konzervo fižola, ki jo potrebujem,« je povedala v mehki dolenjščini, mimogrede navrgla še simpatičen »vic« in že je ni bilo več. »Kako imam rada te svoje Dolenjce!« se je čisto raznežila Nataša. Očitno ji ti ljubezen tudi vračajo.

Usodno srečanje pred Pošto

Zase Nataša pravi, da v sebi nosi zdravo radovednost. »Ne morem si pomagati, poskusiti želim sto stvari. In to ne samo površno, iti moram prav v globino, spoznati vse prednosti in seveda tudi vse slabosti stvari, ki se je lotim. Zoprne in negativne me ne odvrnejo od raziskovanja. Želim polno izkušnjo,« začne odstirati tančice s svojega res bogatega življenja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Pisalo se je revolucionarno leto 1968, ko je po svetu kar kipelo od mladostne energije, ki je spreminjala svet. Nataša je prišla v Ljubljano študirat jezike na Filozofsko fakulteto. Bila je visoko in lepo dekle z osupljivo dolgimi nogami. Ko je nekega dne hodila mimo Pošte, jo je ustavil legendarni fotograf Stane Jerko, se predstavil in jo povabil na fotografiranje. Nataša je privolila, saj je kot študentka potrebovala denar. In tako se je začelo. Ker je bila res lepotica, so prihajale tudi ponudbe, da bi postala igralka. Ko jo je režiser Karpo Godina snubil, da bi se začela ukvarjati še z igralstvom, ga je zrela mladostnica zavrnila z besedami, da je v Ljubljano prišla študirat, ne pa igrat. Tako se je njena igralska kariera končala, še preden se je začela.

Iz globokega socializma v glamur

Nataša je bila vedno rada oblečena modno, malce drugače. Kot manekenka je pri nas zelo hitro uspela, delala je v Sloveniji in seveda po vsej Jugoslaviji, katere del smo bili včasih. »To je bil precej velik trg, ampak moda se je včasih delala zato, da se je oblekla delovna ženska Jugoslavije. Kljub temu pa smo imeli takrat nekaj zelo dobrih modnih oblikovalcev. Iz manekenk nihče ni delal zvezd, res pa je, da sama tudi nisem čutila nikakršne potrebe po tem. Morda se bo slišalo smešno, ampak jaz sem bila manekenka rada tudi zato, ker sem bila na odru lahko tiho. Šele z odhodom v tujino sem spoznala, da je za posel zelo dobro, če si prepoznaven,« obuja čase pred skoraj petimi desetletji.

Kmalu je radovednost Natašo odpeljala v svet. »Vesna Laufer, tudi znana in uspešna slovenska manekenka, me je povabila v Pariz. Tam je bilo že nekaj jugoslovanskih manekenk, ki so bile uspešne. V tujino sem odšla tudi zato, da sem izpopolnjevala znanje tujih jezikov. Vedno sem gledala, da sem povezala delo s čim koristnim.«

Nataša je spoznala popolnoma drugačen svet mode, kot ga je bila navajena v Jugoslaviji. »Zelo mi je bilo všeč, da je bilo vse odvisno od mene, od tega, kako dobra sem bila. Nikakršnih zvez in poznanstev! Prišla sem, se predstavila, in če sem bila dobra, sem dobila posel!« Uspelo ji je tudi v Nemčiji. »Zaradi velike kupne moči so svoje izdelke v Nemčiji predstavljali vsi svetovno znani oblikovalci. Delala sem z vsemi velikimi, od Armanija do Valentina,« brez kančka samohvale pripoveduje Nataša. Samo dejstva našteva in nič drugega. Na moje vprašanje, ali je bil ta glamurozni svet tako »divji«, kot je danes, se glasno zasmeji! »Nikoli nisem popivala in ponočevala. No, nekoč sem pokadila malo trave, pa mi je bilo tako slabo, da je bilo to tudi zadnjič.« Zadnjo modno revijo je imela za Mojco Makuc leta 1990.

Gledališče, glasba, Cankarjev dom

Po koncu manekenske kariere je Nataša začela svojo kulturno-umetniško glasbeno pot, ki ji je posvetila večji del svojega aktivnega življenja. Ne, ni pela, pisala ali igrala; ker je odlična organizatorka, se je lotila organiziranja kulturnih prireditev. Začela je kot uredniška koordinatorica mednarodne gledališke revije Euromaske, ki je ugasnila zaradi konca Jugoslavije.

»Potem sem se zaposlila v Cankarjevem domu in sem popolnoma zajadrala v kulturni menedžment. Ukvarjala sem se s filmom, gledališčem in glasbo. Vodila sem umetniško agencijo za promocijo slovenske kulture v tujini.« Počasi je pristala pri organizaciji glasbenih dogodkov. Še danes uspešno ohranja stike z nekaterimi glasbeniki, kot je pevka šansonov Vita Mavrič, pod njenim okriljem sta vrhunska pianistka Nina Prešiček in Goran Bojčevski, skladatelj in klarinetist. Da o Marku Hatlaku, vrhunskem harmonikarju, sploh ne govorimo.

V tem obdobju je globoko vzljubila glasbo, o njej se rada, kadar le ima priložnost, pogovarja z različnimi skladatelji, še posebej z vrhunskim skladateljem Vinkom Globokarjem, ki je tudi doma iz Žužemberka. Glasba je zanjo pot v notranjost. »Poslušam jo z vsako celico svojega telesa,« je končala pripoved o tem delu svojega življenja.

Ko pride huda bolezen, življenje dobi drugačno dimenzijo

Nataša je imela zaradi svoje službe precej stresno življenje. Usklajevati umetniško življenje in družino v tem norem času ni mačji kašelj. Vsi stresi se kopičijo v telesu, telo pa ne odpušča in si vse zapomni. In ko ne zmore več, izbruhne bolezen. Tako se je zgodilo tudi z Natašo. Zbolela je za rakom na prsih. To je bil čas, ko se je obrnila vase, premislila svoje življenje in sprejela nekaj radikalnih odločitev, za katere je bila prepričana, da so dobre zanjo. »Odločila sem se, da grem na operacijo, nočem pa obsevanja in kemoterapije, saj sta po mojem mnenju ti dve metodi preveč agresivni za že tako slabotno telo.«

Pri svoji odločitvi je vztrajala, ni je mogel prepričati niti sošolec, pokojni dr. Hotimir Lešničar, ki jo je svaril pred njenimi odločitvami z besedami, sošolka, ne lomi ga! Pa mu je trmasto odgovarjala: »Ti kar govori, na kemoterapijo pa ne grem, ker je to zastrupljanje telesa!« Vedela je, da bo morala to metodo nekako »nadomestiti«, zato je iskala načine, kako bi si lahko pomagala.

Pot jo je pripeljala do znanega bioterapevta Marjana Ogorevca. Pogovor z njim se jo je globoko dotaknil: »Marjan Ogorevc je videl moje bistvo! Ugotovil je, da veliko preveč zahtevam od sebe, kar je posledica vzorcev, ki sem jih dobila v svoji matični družini,« se spominja začetkov globokih pogledov v svojo dušo. Korenito je spremenila svoje življenje. Zanima jo vse z zvezi z duhovnostjo. Tudi na tem področju raziskuje in poskuša vse, kar ji pride pod roko. In se uči, čisti in spreminja. »A imam občutek, da je to delo, ki ga opravljaš vse življenje, saj vsak dan odkrijem kaj novega,« ne more iz svoje raziskovalske kože Nataša. Danes je zdrava.

Organizacija duhovnih dogodkov

Bioterapevt Marjan Ogorevc, za katerega Nataša (in mnogo drugih) pravi, da je duhovni učitelj svetovnega formata, ji pomaga še danes. »Velikokrat sem bila na njegovih predavanjih in nikoli nisem pomislila, da bi lahko tudi jaz organizirala tovrstna predavanja ali seminarje. Do nekega dne, ko sem sedela v Cankarjevem domu na Ogorevčevem pogovoru. Takrat se mi je naenkrat zazdelo, da vem, kako bi bilo treba organizirati take dogodke, da bi tega velikega duhovnega učitelja, na katerega smo Slovenci lahko ponosni, približali čim več ljudem, da bi dosegel še večjo prepoznavnost.«

Pravi, da ne ve, kaj se je zgodilo, a čez nekaj dni je dobila Ogorevčevo elektronsko pismo z željo, da bi se dobila in pogovorila o organizaciji njegovih nastopov. »To je bil zame dokaz, da se v življenju čudeži res dogajajo. Začnejo se dogajati takrat, ko si odprt za nove stvari, ko jih začenjaš sprejemati. Le tako jih lahko daješ tudi naprej.« Danes z veseljem sodeluje tudi z Marjanom Ogorevcem.

Nataša je mama Andražu in Gaji, ki sta oba že odrasla. Ima tudi že dva vnuka. »Mama in babica sem z največjim veseljem, kadar koli le imam priložnost. Moja otroka namreč oba živita v tujini, v naši družini je bilo vedno tako, da je kdo živel v tujini,« pripoveduje. Gospa, ki pravi, da je zanjo najpomembnejši njen notranji mir, je prava svetovljanka. Pozna vse, ki kaj pomenijo na slovenski kulturni sceni, pozna tudi veliko znanih in uspešnih ljudi v tujini. Pa ji to ne pomeni prav veliko.

Ko jo vprašam, kako je živeti vse življenje s slavnimi ljudmi, samo zamahne z roko: »Ah, dajte no! To sploh ni pomembno! Jaz sem rada preprosta dolenjska podeželanka!«