Petintridesetletna Primorka Lina Kaldana si verjetno niti v sanjah ni predstavljala, da bo njena objava na Facebooku, da bi poleti gostila kakšno mamico z otrokom, ki si ne more privoščiti dopusta na morju, doživela tako neverjeten odziv. Šokiral jo je in ganil. Življenje se ji je v trenutku obrnilo na glavo.

»Po odzivih je videti, da bi številni ravnali podobno, potrebovali so samo malce spodbude,« je prepričana. »Kaže, da mi je namenjeno narediti nekaj več. Ljudje se mi javljajo, ponujajo pomoč, očitno mi zaupajo,« pravi. Medtem ko doma gosti zadovoljne mamice z malčki, s prijatelji že načrtuje dobrodelno fundacijo, ki naj bi zaživela jeseni.

Le en stavek, zapisan dobronamerno in iz srca, je veselo in nasmejano mamico sedemletnega sinčka v trenutku potegnil iz anonimnosti, ki se jo je na začetku še oklepala. S to gesto, pravi, ni storila nič posebnega, sledila je le trenutnemu notranjemu vzgibu in naredila, kar se ji je zdelo logično in smiselno. Glede na to, da ima zase dovolj, več kot marsikdo v Sloveniji, predvsem pa da živi na morju, je začutila, da bi to lahko delila še s kom, ki te možnosti nima. »Pravzaprav sem razmišljala, kam bi šla s sinom letos na počitnice. Če bova šla sama, sem imela občutek, da nama bo dolgčas, da pa bi koga povabila s seboj, nisem imela dovolj denarja. Pa sem si rekla, zakaj pa ne bi midva koga povabila k sebi!?« Tako je želela sina tudi podučiti, kako je treba ceniti to, kar imamo na dosegu roke in se nam dostikrat zdi samoumevno. »Imava to prednost, da živiva na morju, sin ima še odličnega očeta in dve čudoviti babici, tako ima možnosti za preživljanje počitnic dovolj. Poleg tega pa se mu je zamisel, da bi dobil nove prijatelje kar na svojem domu, zdela prav tako imenitna.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blaž Švab o prvem božiču z dvema otrokoma

Partnerica Blaža Švaba se je vrnila na delo, zato je december za glasbenika še toliko bolj pester. Kakšni pa bodo prazniki z dvema otrokoma?

Že starši so pomagali

Ekonomistka, magistrica znanosti, ki je pravkar oddala svoj doktorat, pravi, da uživa v življenju, predvsem pa da je povsem običajna ženska. Hodi v službo, plačuje kredit. Ni premožna in v svojem stanovanju nima še ene sobe, mamicam je odstopila svojo posteljo in sobo. »Če imaš več, kot potrebuješ, zakaj ne bi delil z nekom, ki te sreče nima?« se sprašuje. »Starši so me vedno spodbujali pomagati drugim. Kadar so se zgodile kakšne naravne katastrofe in so ljudje potrebovali pomoč, smo se vedno vključili. Med vojno na Balkanu je moj oče celo vozil pomoč na prvo bojno linijo,« se spominja. Tako je bila vzgojena in zato se ji zdi normalno, da tako tudi živi in ta čut prenaša na svojega sina. »Nikoli se nisem ukvarjala z nekakšno usmerjeno vzgojo, vem samo, da mu moram biti zgled in biti ob njem, ko me potrebuje, sicer pa mu puščam svobodo, da se razvija po svoje.«

Izkoristiti trenutek

»Če se nečesa lotiš s srcem, zaupanjem in brez pomislekov, se vrata začnejo odpirati,« pravi. Po objavi na družbenem omrežju se ji je življenje, kot že rečeno, povsem spremenilo. Javljale se ji niso le mamice, ampak tudi ljudje, ki bi radi pomagali. Neka gospa je ponudila apartma za štiri osebe, nekdo je ponudil brezplačen obrok v piceriji, neznan moški ji je za njene gostje ponudil vožnjo z barčico. »Do mene je prišel, ko sem sedela sama na kavi,« se spominja trenutka, ki jo je še posebej ganil. »Postala sem stična točka med tistimi, ki bi radi pomagali, in tistimi, ki pomoč potrebujejo, zato moram očitno izkoristiti trenutek in v tej smeri nadaljevati!« razloži, zakaj se je odločila stopiti iz anonimnosti.

S pomočjo prijateljev namerava ustanoviti fundacijo, v kateri bo pomoč organizirana in se bodo lahko vključili tudi ljudje, ki imajo organizirano dejavnost – denimo oddajo apartmajev. »Na spletni strani želimo združiti ponudbo, neki 22-letni fant, z družino in dobro službo, je že ponudil pomoč pri vzpostavitvi portala. Naloga fundacije bo med drugim nadzorovati, da bodo pomoč dobili pravi ljudje, ki jo res potrebujejo, uredili bomo prevoze, zbrali sredstva za žepnine, želimo si, da bi bila fundacija tudi temelj zaupanja, da ne bi kdo koga izkoristil.«

Družba je dobra!

Ta ideja jo je tako prevzela, da bi se ji z veseljem v celoti posvetila, če bi imela neomejene finančne zmožnosti, se smeji. »Dan je veliko lepši, ko vidiš, da si nekomu pomagal!« Zgodbam o tem, koliko zmore že en sam posameznik, smo priče vsak dan. Še več zmoremo skupaj. Vsakdo ima dragocene sposobnosti in vsakdo je pomemben in nepogrešljiv. Vsakdo lahko pomaga po svojih zmožnostih in dobro širi naprej. »Zadnjič, ko sem eno od mamic peljala domov v Ljubljano, sem ob cesti opazila dva štoparja, ki sta bila tam še tudi, ko sem se vračala, in sem jima ustavila. Rekla sta, da štopata že štiri ure! Zaradi slabih izkušenj so ljudje polni nezaupanja. Potenciramo slabe dogodke in krepimo njihovo moč nad nami. Več govorimo o slabih stvareh kot o dobrih, kar ustvarja paranojo. Če se osredotočimo na dobro, spodbujamo dobro in slabo nad nami nima več moči. Ko narediš nekaj dobrega, se tudi sam dobro počutiš. Ljudje bi lepo živeli, če bi verjeli v dobro, bili iskreni do sebe in drugih ter sledili svojim željam.«

Lina verjame, da je dobro v vsakem človeku! »Glede na to, kako hitro se je projekt razširil in razen petih neumestnih komentarjev je bilo tisoč lepih, kar pomeni, da je bilo tisoč ljudi pripravljenih narediti nekaj dobrega, sklepam, da je družba dobra! Pomagati se mi zdi naravno, vsi pripadamo isti vrsti, stati bi si morali ob strani!«

Trening tolerance

Zelo jo čudijo pomisleki nekaterih, ali je prepričana, da želi v svojem stanovanju gostiti neznane ljudi. »Po eni strani nimam nič takega, kar bi mi kdo lahko poškodoval ali odnesel, po drugi strani pa so to mamice z otrokom, tako kot sem jaz. Pridejo, hodijo na plažo, sprehode, si kaj skuhajo, sobivamo, številni smo imeli v nekem obdobju cimre. To je tudi nekakšen trening tolerance. Če si ne bi bili všeč, veš, da bo nekdo po tednu dni odšel. Ampak jaz sem za zdaj imela čudoviti izkušnji in dobila sem dve novi dobri prijateljici!« je optimistična.

Takšna je večino časa, pravi. Ne more skriti niti veselja niti jeze in žalosti. Če je treba, pove, kar ji leži na duši. Sprostitve ima dovolj: od druženja s prijatelji in otrokom do rolanja, vožnje z motorjem, nekaj časa je celo boksala. »Ta šport mi je izredno všeč, ker je dober za telesno pripravljenost, mišice, kardiovaskularni sistem, koordinacijo in psiho. Ni konec, ko padeš, ampak takrat, ko se ne pobereš več. Ko je telo najbolj utrujeno, mora glava najbolj delati, sicer jih skupiš.«