Številnim se je v ordinaciji zgodilo tole: vitka zdravnik ali zdravnica ocenjujoče pogledata pacienta in izpod čela na kratko rečeta »shujšati bo treba«. Običajni odgovor je – ja, vem, ampak kako? Potem dobijo navodila, koliko enot česa bi smeli pojesti in kako se je treba gibati in podobno, vse skupaj pa je zabeljeno z dvomečim pogledom, češ, saj vem, da ne bo nič iz tega. Tudi Tamara Božič se je naposlušala takšnih nasvetov, nič čudnega, saj je tehtala skoraj 150 kilogramov. Zdaj jih ima približno pol manj in bi rada vsem tistim nesrečnikom, ki ne najdejo poti iz svojih mastnih labirintov, skupaj s prijateljicama pomagala pri hujšanju. Ker pač ve, kako to gre (oziroma ne gre).

Tamara se bo čez dve leti srečala z Abrahamom. Poročena je z vitkim športnikom, tudi odraščajoča otroka sta visoka in vitka. Zdi se, kot da se je vsa »družinska« maščoba nakopičila prav na njej. Že v otroštvu je bila bolj okrogle sorte, ampak kilogrami so bili nakopičeni bolj okrog bokov in zadnjice, kar navsezadnje velja za seksi. Z lahkoto jih je bilo mogoče prikriti s kakšno bolj dolgo majico. Še ko se je bližala centu in pol, na fotografijah ni bilo videti, kako je v resnici težka »ker sem velika in se to manj pozna«, se smeje Tamara, seveda pa tudi zato, ker ima iz tistega obdobja zelo malo slik. Kar je tudi tipično. Nobenega fotografiranja, če pa že, je treba svojo obilnost skriti čim bolj v kot ali v zadnjo vrsto. Ko zdaj hoče pokazati primerjave »prej in zdaj«, ima kar nekaj težav – s prej namreč. Nikar ne sanjajte, da bi kje našli njeno sliko v kopalkah!

Kaj pa odvečna koža? »Kožo na trebuhu so mi odstranili na stroške zavarovanja, kar pripada vsem, ki shujšajo za veliko kilogramov, prsi pa mi je zmanjšal v Banjaluki zdravnik, ki se je šolal na Dunaju. Zelo sem zadovoljna z rezultatom in naslednji dan po operaciji sem že šla domov. Plačala sem 1500 evrov, pri nas bi dala nekajkrat več.« 

Kako prideš tako daleč?

Vsi, ki se bojujemo s težo, se sprašujemo, kako smo se vendar mogli tako spustiti z vejati. Tamara se je začela rediti po drugem porodu, ko je šla v precej stresno službo, doma pa dva majhna otroka in kup obveznosti. Najhitrejši in najbolj dostopni užitek je pač – hrana, potolaži in da vsaj med tem, ko ješ, občutek ugodja. Kljub obilnosti se ji ni zdelo, da česa ne zmore – hodila je, plesala, še pri 130 kilogramih je brez težav naredila predklon. Seveda pa je pridno brala vse mogoče tekste o hujšanju, kupovala čudežne preparate in hodila k shujševalnim gurujem, kjer je sicer shujšala (a je potem vse kilograme dobila nazaj z visokimi obrestmi) in kjer je pustila ogromno denarja. Veliko preveč za malo učinka.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ko se je bližala 150 kilogramom, je tudi občutek, da kljub veliki teži zmore skoraj vse, izginjal. Težko se je gibala, ni več mogla hoditi po stopnicah, pa tudi družabnostim se je izogibala. Čeprav ji domači niso dajali znamenj, da bi jo zaradi debelosti imeli kaj manj radi, je pač vedela, da se ji sošolci njenih otrok posmehujejo, pa tudi svojemu športno aktivnemu možu »ni hotela delati sramote«, zato je raje ostajala doma, ko so ju kam povabili. In je krog sklenjen.

Ko to pripoveduje, v oči privrejo solze.

Hočem živeti!

Previdno vprašam, ali jo je mož spodbujal, naj shujša. Ne, ni je sekiral, če to mislim. Jo je pa spodbujal, kadar se je sama odločila za hujšanje, in ji pomagal s programi gibanja, ki jih je pripravil zanjo. A se je na koncu vse sfižilo, uspešno izgubljeni kilogrami so se vrnili in se še dodatno nakopičili. Nič več ne bom rekel, ko boš hotela pomoč, povej in jo boš dobila, ji je rekel mož. Kako je torej nastala odločitev, da bo tokrat vztrajala? »Nekega dne sem se pogledala v ogledalo, ki sem se ga sicer izogibala, in se zgrozila,« pravi. Jasno je bilo, da jo bo prej ali slej pobralo, saj organizem takšne teže pač ne prenese prav dolgo.

»Rekla sem si – živeti hočem!« In ne životariti.

Ni razmišljala o operaciji in o dietah, o katerih je vedela prav vse. Če je treba spremeniti življenjski stil, ga pač bo. Nikomur ni nič povedala, da se po tihem odpravlja na novo pot. »Najprej sem z jedilnika zmetala vse belo – sladkor, moko, mleko (ne pa tudi mlečnih izdelkov, mleka spijem le toliko, kolikor ga gre v kavo), preveč soli. Predpisala sem si jedilnik, ki se ga držim še zdaj – zjutraj pojem kos črnega kruha z nekaj rezinami salame, salamarka sem pač in se temu užitku nisem hotela odpovedati. In zraven jogurt. Za malico imam belo kavo, za kosilo pa beljakovine in zelenjavo, kar je mogoče zelo okusno in raznovrstno pripraviti, enako jem zvečer. Vmes pojem nekaj oreščkov ali jogurt. Po šesti uri ne jem ničesar več. Sladice pustim pri miru, ampak kakšen sladoled pa si le privoščim,« pravi.

»Ukvarjala sem se tudi z debelimi otroki, recimo s fantkom, ki ima pri 11 letih 150 kilogramov in jemlje tablete proti krvnemu tlaku. Le kaj so vsa ta leta mislili starši in učitelji, da niso ukrepali? Seveda je res, da morajo starši najprej spremeniti sebe, da lahko pomagajo otroku. Otrok pravzaprav lažje shujša kot odrasli, z nekaj popravki pri hrani, pa v gibanje, ki mu je zanimivo, ga je treba spraviti,« pravi Sarah. 

Hrano si je nosila v službo, volja je bila velika, in čeprav je jemala antidepresive (ki vzbujajo apetit), je vztrajala. In začela je hoditi. Spočetka po ravnem in na kratke proge, pozneje na vse daljše in vse više. Prvi mesec je shujšala za 12 kilogramov, česar še ni nihče opazil, kar je precej razumljivo. Potem se je zataknilo in volja je začela plahneti. Jasno ji je bilo, da mora poskusiti še kaj. Zatekla se je k masaži, ki se ji reče LPG, to je pomoč pri hujšanju in preoblikovanje telesa, a je bila maserka zelo skeptična. Nikoli še ni imela opravka s kom tako težkim. A jo je sprejela kot izziv.

»Ko sem legla na masažno mizo, ni mogla z rokami seči čez mene,« pravi Tamara. Maserka ji ni ogromno pomagala le pri razbijanju maščobnih blazinic, ampak jo je na vse načine motivirala. Pokliči me sredi noči, če boš na tem, da izropaš hladilnik, ji je rekla. To je pomoč, ki jo potrebujejo ljudje v svojem novem življenjskem slogu, pravi Tamara. Pomoč, ki jo bo tudi sama ponudila drugim.

Najboljša prijateljica je tehtnica 

Seveda so njeno »kopnenje« prej ali slej opazili tudi domači. In se kakopak razveselili. V pol leta se je njena teža znižala za 30 kilogramov, v enem letu za 50. Zdaj ima torej le nekaj kilogramov čez idealno težo. »Razjokala sem se od sreče, ko me nekega dne v mraku sin ni spoznal, stala sem na drugi strani ceste. Mami, a si res ti, me je vprašal,« pravi Tamara in pribija, da to težo obvladuje že več kot tri leta in da je pri vsem skupaj izjemno pomembno, da ni NIKOLI stradala. Naučila se je pač živeti in tudi kuhati drugače, njena družina se je na drugačno hrano navadila, se pa še zmeraj tehta vsako jutro in takoj popravi napake prejšnjega dne. Drugače ne gre. Tudi če gre na pot, vzame tehtnico s seboj.

Zdaj planinari in strastno fotografira, pustila je stresno službo in se odpravlja na novo poklicno pot. Okrog sebe namreč zbira tiste, ki so se tako kot ona zaprli v masten oklep in ga ne znajo in ne zmorejo odvreči. Na nekaj delavnicah je sodelovala, novembra bo vnovično srečanje v Bohinju, kjer se bodo udeleženci naučili prav vsega – za prehrano bo poskrbela Sarah Marič, inženirka živilstva in prehrane (pekli bomo pico iz cvetače, pravi!), za pravilno gibanje pa Dunja Gačnik, inštruktorica pilatesa in osebna trenerka. Kaj bo počela Tamara, najbrž ni treba posebej naštevati. Vsekakor jo bodo tudi njeni varovanci lahko poklicali sredi noči, če bo treba.

Najdete jo na Facebooku.