Če bi iskala eno besedo, s katero bi ga opisala, bi izbrala pogum. In potem poštenje. Na prvi vtis je celo nekoliko domišljav, a vseeno pogumen in pošten – najprej do sebe in prav zato lahko tudi do drugih. Ničesar ne skriva – lahko bi bil torej naiven, a tudi za to je potreben pogum. Leta garanja, preverjanja, iskanja, študija so mu na koncu dovolila samopriznanje, da je dovolj dober in je torej lahko tudi nepopoln. Nepravljično otroštvo je znal izkoristiti v svoj prid. Postal je nekdo, ki ima kaj pokazati. Bil je uspešen, ni pa bil zadovoljen, zato je zamenjal pogled. Šel je študirat zakonsko in družinsko terapijo; razpletat najprej svoje vozle, da lahko danes razpleta vozle drugih. Postal je terapevt. O svojih spoznanjih je napisal pošteno knjigo o čustvih, odnosih in osebni rasti Čutim, torej sem! Poznavalci pravijo, da je zadel v polno.

Doma je iz gorenjskih koncev, Šenčurjan. Kot terapevt danes ve, kako otroštvo zaznamuje človeka, in sploh ne skriva, da njegovo ni bilo rožnato. Živel je z občutkom, da je z njim nekaj narobe, da nikamor ne spada, da je odraščal v okolju, kjer je bilo ... – no, pa recimo – težko. Izidor se je vseeno trudil po najboljših močeh. Bil je odličnjak, med boljšimi slovenskimi mladimi šahisti, dober košarkar, pridno je služil denar ves čas študija, odločen, da bo nekoč življenje zapeljal v prijaznejše vode.

Poslovnež, ki je uspeh postavil v kot 

Diplomiral je iz ekonomije in ustanovil eno najuspešnejših računalniških podjetij. Delal je kot norec od zore do mraka. Veliko se je jezil, danes ve, da mu je prav jeza takrat dajala potrebno energijo. V svoji notranji potrebi po tem, da si ustvari materialno varnost, je pozabljal na svoje telo. To, da je športnik, mu je pomagalo, da je premagoval nečloveške napore: hkrati je programiral, organiziral, vodil podjetje, gradil hišo, ustvarjal družino. Skoraj vse, česar se je lotil, mu je uspelo. »Že kot otrok sem bil navajen, da sem za vse sam, da za mano ni nikogar. Moral sem 'izpeljati'.« Želje si je uresničeval drugo za drugo. Izbojeval si je spoštovanje in status, ki pa ga nista izpolnila. Kaj je narobe, se je spraševal. Vse ima, kar si je želel, trdo je garal, a se zdi, da je na poti pehanja nekaj pozabil. Nase. Ob prelomu tisočletja ga je osebna stiska, ko so se začeli podirati prigarani ideali, pahnila na novo pot. Bolela sta ga telo in duša, ni si mogel več lagati. Prosil je za pomoč, trkal in vrata so se odprla. Spoznal je terapevta, ki mu je pomagal. Tako zelo je začutil smisel njegovega početja, da je zapustil računalniške sobane, stare vloge direktorja in navidezen status ter se podal na pot samoraziskovanja. Vpisal se je na specialistični študij zakonske in družinske terapije ter postal terapevt. Otrok, ki je toliko pogrešal, je postal nekdo, ki bo drugim otrokom in njihovim staršem lahko »pomagal«, da bodo prepoznali in zamenjali škodljive vzorce.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

"Draga Lea Plut jokam in srce me boli"

Prijatelji se poslavljajo od manekenke in nekdanje tekmovalke šova MasterChef Lee Plut. Stara je bila 37 let.

»Cena za uspeh je bila previsoka. Včasih sem bil ponosen, danes pa mi je res hudo, ko se spomnim, kako sem živel.«

Z levo hemisfero sem se reševal, desno sem začel razvijati po štiridesetem 

Kot otrok ni poznal orodij, kako vstopiti v odnose z drugimi. Ni se edini tega učil iz bolj ali manj bridkih izkušenj. S študijem in še bolj s terapevtskim delom se mu je premešala in na novo zložila življenjska sestavljanka. Ugotovil je, kako ga je skozi življenje reševala logika, pa to, da »ni imel razvite desne hemisfere«. Začel se je zavedati, kako ni znal brzdati čustev, koliko jeze je stresal nase in na okolico. Pozneje ob študiju in veliko dela s seboj je uvidel, da čustev sicer ni treba nadzorovati, jih zatreti, ampak se je treba naučiti, kako jih upravljati. Najprej jih je treba sprejeti, prepoznati, od kod prihajajo in kaj sporočajo ... Danes ve, da sta od vseh osnovnih čustev samo jeza in veselje tista, ki dajeta energijo. »Jeza sploh ni težava. V Sloveniji jo še vedno doživljamo kot negativno čustvo, pri tem pa jo pogosto zamenjujemo z nasiljem. Jezen človek ni nasilen – prestrašen človek je nasilen.« To so teme, ki ga zanimajo, o teh spoznanjih rad predava in se udeležuje javnih razprav.

Terapevt, ki ti pomaga poiskati sedanjost 

Ugotavlja, da je vse več parov, ki se zavedajo težav in da potrebujejo pomoč. Saj vedo, da se je treba pogovarjati in da je to edina rešitev, toda ob tem takoj trčijo ob konflikte, ki onemogočajo, da bi bil pogovor spoštljiv, odkrit in strpen. Tu lahko nastopi Izidor, ki jim s svojim znanjem in izkušnjami tako v teoriji kot v praksi (je mož in oče) pomaga, da se dotaknejo nezavednih korenin vzorcev mišljenja, vedenja in čustvovanja, ki jim škodijo. Pomaga sprostiti spone, ki jim preprečujejo, da bi videli drugačne možnosti. »Ko zmorejo ločiti preteklost od sedanjosti, kar je tukaj in zdaj, od tega, kar se samo prebuja iz preteklosti, se lahko začne učenje bolj funkcionalnega vedenja.« Izidor opravlja tako družinsko, partnersko kot individualno terapijo. V terapevtski skupini, ki deluje po njegovem izvirnem konceptu, se udeleženci na novo spoznavajo v ogledalu drugih in se v varnem okolju učijo boljših odnosov. Napredek v skupini je pri večini veliko hitrejši kot pri individualni terapiji, ugotavlja. Izidor pravi, da so mu življenjske vloge od čistilca do direktorja pri terapevtskem delu v veliko pomoč, prav tako tudi logično razmišljanje, še vedno pa si priznava, da ko pomaga drugim, hkrati pomaga sebi. »Učim se, rastem in se spravljam iz območja udobja. Terapija od mene zahteva napor. Ne vidim smisla, da bi šel zato na severni tečaj, ampak ga vidim v tem, da sem terapevt.«

Preizkus pristnosti, ki je življenjski sok 

Pristnost je njegov cilj in beseda, ki jo največkrat izgovori – okoli nje se plete večji del pogovora. Kako ostati pristen v odnosih z drugimi in še prej v odnosu s sabo? Ko ugotovimo, kdo smo, kaj želimo, kaj nam je všeč in kaj ne, je največja preizkušnja, da v odnosih z drugimi ne bomo popustili. In da četudi komu ne bo všeč, da ne bomo prišli na obisk, in bo zato začel manipulirati z nami, vztrajamo pri svojem. Kajti v odnosu z drugimi večina popusti in neha biti pristna, pravi Izidor, ki pove tudi izhode, ko nam je težko ostati pristen. Če zavestno naredimo po »njihovo« po tem, ko smo svobodno pretehtali pluse in minuse, smo še vedno pristni, posebno če drugim povemo, da smo to naredili zaradi njih. Če pa popustimo, pokleknemo iz strahu, ker se bojimo odziva drugega, smo pristnost izgubili. Pristnost je kot življenjski sok – brez nje bomo večno nezadovoljni in v konfliktu s samim sabo.

Poslednja velika želja – fotograf 

Ključno na poti Izidorjevega samoodkrivanja je bilo, da si je v nekem trenutku lahko rekel: »Dovolj si dober, da lahko sebi in drugim priznaš napake in si jih odpustiš.« Ključno je bilo tudi spoznanje, da svoje zgodovine in staršev ne moreš spremeniti, lahko pa vsak sam sebi postane starš, kot si jih je želel, in si da tisto, kar potrebuje. »Dober znak uspešne poti osebnostnega razvoja je, ko začneš verjeti svoji pohvali, kot bi te pohvalil lastni oče. Pa da znaš samega sebe objeti, kot bi te objela mama.« In prišel je trenutek, ko je tudi delo terapevta za dobro leto dni zamenjal za odkrivanje in izživljanje novonastale strasti do fotografije. Že dalj časa ga je vabila umetniška muza, pa je bil razum premočan ali pa – kot bi rekel Izidor – desna hemisfera prešibka. V tej predaji intuiciji najprej ni videl logike, vendar je začutil, da potrebuje to izkušnjo zaradi ravnotežja. In je šel, veliko potoval in fotografiral, pošiljal fotografije na natečaje in dobival nagrade. Spet mu je uspelo, uresničil si je še eno od želja. 23 fotografij, ki jih je vsako zase mogoče razumeti kot izpoved ali kot del vsebine, je objavil tudi v svoji knjigi z naslovom Čutim, torej sem! in s podnaslovom Poštena knjiga o čustvih, odnosih in osebni rasti. Za knjigo so dali svojo besedo tudi terapevti, kot sta Alenka Rebula in dr. Christian Gostečnik. Milena Miklavčič pa je dejala, da deluje kot »blagodejen obliž in smerokaz« za takrat, ko je težko.

Poskrbi zase in za otroke 

In ko se nam nakopičijo težave, pa začenjamo izgubljati kompas, kaj je res tisto, kar je vredno? To sem med drugim vprašala terapevta Izidorja. Odgovoril je približno takole: imamo samo dve temeljni odgovornosti – poskrbeti zase in za otroke, dokler ti ne morejo sami zase. Vse drugo je opcija. Pove, da jih ni malo, ki si največkrat v kakšni stiski nakopljejo kopico drugih odgovornosti, a zanemarijo ti dve. Še več je takih, ki si želijo samo sproščenega in spontanega življenja. A s spontanostjo pri partnerjih ali starših na površje poleg dobrega priplava tudi veliko slabega. »Dokler v sebi nimaš vzpostavljene trdnosti, dokler ne opraviš z lastno zgodovino in na novo ne raziščeš svojih vzorcev odzivanja, boš težko uspešen v teh dveh temeljnih nalogah. Zato terapevti usmerjamo kliente od spontanega k zavestnemu partnerstvu oziroma starševstvu.«

Prekletstvo ali osvoboditev?

Nazadnje sva govorila še o željah. Razložil mi je, da z leti (ima jih sicer šele rosnih petdeset) in osebno rastjo pride čas, ko male želje začno nadomeščati velike. In tiste velike so lahko usodne, pogosto sploh niso naše, pa čeprav nosijo v sebi močan naboj. Sam je v svojem iskanju prišel do točke, ko začenja slišati majhne želje. »Te se običajno ne oglašajo pompozno in nas ne napajajo z ognjevito strastjo. Dostikrat se jih zavemo šele, ko se ne uresničijo.« Te tudi nikoli ne pojenjajo, jih je pa težko slišati, ker smo zaslepljeni z velikimi. Po eni strani se zdi Izidor pomirjen s tem, da ga ne preganjajo več velike želje, po drugi strani pa še vedno upa, da ga preseneti kakšna močna strast, kot je bila tista po fotografiranju.

Malega Izidorja, ki je nekoč živel v pomanjkanju materialnega sveta, je torej nahranil in objel ter mu izpolnil veliko želja, ki so prišle od zunaj – zdaj pa je čas, da v hrupnem svetu išče tišino.

In potem obmolkneva. Začutim, da se sproščena drža desne hemisfere spremeni v držo odgovornega, resnega terapevta, ki ga vendarle obvladuje razum. Prav lepo je videti moškega, pri katerem je oboje v ravnotežju.