Vaš šolar je priden, deloven in vesten, redno dela vse naloge in pred testom več ur strmi v knjige in zvezke, njegove ocene pa še zdaleč niso tako visoke, kot bi morale biti glede na vloženi trud. Ste se kdaj vprašali, ali se vaš otrok sploh zna učiti? Veliko šolarjev se namreč brez težav »napifla« snov, pred ustnim ali pisnim preverjanjem znanja pa se jim zgodi, da naučeno preprosto pozabijo ali pomešajo. Učenje na pamet ni rešitev. Kako torej naučiti otroka učenja, da bo dejansko usvojil potrebno znanje? Ponujamo nekaj nasvetov za učenje, lažje pomnjenje in utrjevanje naučenega.

V knjigi Umetnost učenja (Accelerated Learning) avtorja Colin Rose in Luise Goll razpravljata o tem, da smo ljudje rojeni učenci, saj se praktično učimo vse življenje. Že od ranega otroštva se človek uči. Najprej se naučimo hoditi in govoriti, potem pa sledijo vedno bolj zapletena znanja. Branje, pisanje, tuji jeziki, matematične operacije itd. Starejši ko smo, zapletenejših stvari se učimo. Razlika med učenjem v ranem otroštvu in v kasnejših letih pa je v tem, da se kot otroci učimo nagonsko, medtem ko se moramo kasneje učiti povsem zavedno, in to tudi tistih stvari, ki nas morda sploh ne zanimajo. Tako se zanimanje za učenje in posledično znanje močno zmanjšata. Učenje v smislu šolskega učenja je torej veliko zahtevnejše, zato se moramo nanj pripraviti oziroma se naučiti veščin učenja. Pomembno pa je tudi, da se učenja lotimo sproščeni, saj se takrat, ko smo pod stresom, naučimo manj oziroma se učimo težje, posledično pa tudi dlje časa.

Priprava na učenje

Učenje zahteva precej napora, zato ni vseeno, kdaj in kje se otrok uči. Najboljše je, da učenje postane rutina, tako kot vstajanje, umivanje, odhod v šolo, hranjenje, spanje. Pomembni pa so tudi nekateri drugi dejavniki, ki bodo vašemu otroku pomagali, da mu bo učenje lažje steklo.

1. Čas za učenje

Na otrokovem urniku, kjer je razpored šolskih ur in zunajšolskih dejavnosti, naj se po novem znajde tudi učenje. Vsak dan od ponedeljka do petka naj si otrok določi čas, namenjen učenju in nalogam (na primer od 15. do 17. ure). Vsak dan naj se drži zadanega urnika, da učenje postane navada.

2. Prostor za učenje

Otrok za učenje potrebuje miren in udoben prostor. Promet na cesti verjetno ne bo ovira pri učenju, glasna glasba, ropot v stanovanju ali hiši ter bratje in sestre, ki ga bodo kar naprej ogovarjali, pa bodo najverjetneje motili njegovo zbranost. Prostor za učenje mora biti tudi udoben, vendar ne preveč, da otroka ne bi zazibal v spanec. Postelja torej odpade. Udoben stol in prostorna miza bosta zadostovala.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

3. Moteči dejavniki

Poleg hrupa in drugih motilcev zbranosti, ki so v okolici in na katere pogosto nimate vpliva, je nekaj motečih dejavnikov tudi v sobi vašega otroka. Vendar te lahko odpravite. Televizor, računalnik (računalniške igrice, družbena omrežja in internet) in mobilni telefon lahko otroku hitro preusmerijo pozornost, zato se z njim dogovorite, da med učenjem izklopi televizor in mobilnik, računalnik pa uporablja le, če ga potrebuje pri nalogah in učenju. Seveda naj vam pove natančno, kaj potrebuje oziroma katere spletne strani bo obiskal.    

4. Odmori

Vsi potrebujemo odmor, še posebej po napornem učenju. Možgani potrebujejo nekaj časa, da usvojijo novo znanje, zato ne moremo pričakovati, da bodo kar neomejeno vpijali podatke, ne da bi jim ponudili čas za to. Otrok naj se na primer uči od 45 do 50 minut, nato pa si vzame od 5 do 10 minut odmora. V tem času naj naredi nekaj počepov ali se odpravi na kratek sprehod, da požene kri po žilah in izboljša sposobnost koncentracije.

5. Hrana za učenje

Prazen žakelj ne stoji pokonci, pravijo. Otrok naj se zato loti učenja in nalog sit, vendar ne preveč sit, da ga to ne bo uspavalo. Po kosilu mu dovolite nekaj minut počitka, da se hrana v želodcu nekoliko poleže. Med učenjem bodo seveda dobrodošli tudi prigrizki, še posebej takšni, ki so sestavljeni iz ogljikovih hidratov. Pazite le, da ogljikovi hidrati ne bodo enostavni (sestavljeni iz belega sladkorja in bele moke), saj bodo organizem napolnili z energijo le za kratek čas. Namesto tega naj otrok raje poseže po kompleksnih ogljikovih hidratih, ki jih najdemo v sadju, zelenjavi, oreščkih, stročnicah in neoluščenih žitih. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da energijske pijače niso niti dobra niti zdrava izbira.   

6. Rekreacija

Telovadba ni dobra samo za telo, ampak tudi za dobro počutje. Že 30 minut vadbe na dan pospeši srčni utrip in požene kri po žilah, zato tako lažje razmišljamo in se učimo. Najboljše je, da ima otrok med zunajšolskimi dejavnostmi tudi kakšno rekreativno, ki mu bo pomagala, da bo aktiven. Sicer pa bodo zadostovali tudi tek, kolesarjenje ali pa kar košarka s prijatelji.

7. Spanje

Telo potrebuje počitek. Če nismo naspani, tudi možgani ne morejo delovati tako, kot je treba. Če spimo premalo, možgani potrebujejo več časa, da si zapomnijo vse informacije. Otrok, ki bo spal manj kot 7 ur, bo verjetno potreboval dvakrat toliko časa za učenje, kot bi ga potreboval, če bi spal od 7 do 9 ur. V posteljo naj se vsak dan odpravi ob približno isti uri ter zjutraj tudi vstaja vsakič ob istem času. Jutranje vstajanje bo tako veliko lažje, otrok se bo zbudil spočit in naspan, njegova učinkovitost pa bo večja.

Učenje in utrjevanje snovi

1. Prepisovanje snovi

Otrok naj vsak dan prepiše snov, ki so jo pri določenem predmetu obravnavali tisti dan. Tako bo utrdil pravkar pridobljeno znanje, njegovi zapiski pa bodo veliko bolj čitljivi in urejeni, zato se bo iz njih tudi veliko lažje učiti. Pomembno je, da snov prepiše še isti ali vsaj naslednji dan, ko so informacije še sveže. Tako se bo spomnil tudi stvari, ki jih je slišal pri pouku, vendar si jih ni utegnil zapisati. Morda bo pomagalo, če si bo pri pouku zapisoval le posamezne pojme in jih na kratko opisal, doma pa si naredil podrobnejše zapiske.

2. Podčrtovanje

Preden se otrok loti pomnjenja podatkov, naj prebere snov in si pri tem podčrta oziroma osvetli pomembne pojme. Pri nekaterih šolarjih zvezek tako hitro postane en sam zmazek, kjer prav nič ne izstopa, saj je vse podčrtano. Zato je pomembno, da se otrok nauči ločiti glavne pojme in najpomembnejše podatke od gole teorije in manj pomembnih podatkov. Podčrta naj na primer le strokovne izraze, pomembne letnice, formule, pomembna imena. Tako mu bodo ob pogledu na list papirja v oči padli le pomembni pojmi in podatki, ki jih mora poznati in o njih vedeti več (čeprav razširjena razlaga o njih ni podčrtana). Ko bo ponavljal snov, bo takoj vedel, kaj vse mora povedati o neki temi, ker se bo spomnil podčrtanih dejstev, potem pa bo tudi lažje povedal več o njih. 

3. Miselni vzorci

Nekateri otroci so izrazito vizualni, kar pomeni, da si stvari zapomnijo na podlagi slik, fotografij in risb. Ti otroci si bodo zagotovo lažje zapomnili snov, če si bodo pred učenjem izdelali barvne miselne vzorce. Na sredini lista naj bo naslov teme oziroma snovi, puščice različnih barv, usmerjene iz naslova, pa naj prikazujejo pomembne pojme in/ali dogodke oziroma vsebine, ki se tičejo naslova. Ob vsaki puščici naj otrok doda nekaj alinej, ki prikazujejo podrobnejšo vsebino. O vsakem pojmu oziroma vsebini mora znati povedati razlago, miselni vzorec pa naj mu pri tem služi kot vodilo oziroma opora.

4. Asociacije

Ljudje smo tudi asociativna bitja, nekateri bolj, drugi manj. To pomeni, da si marsikaj zapomnimo s pomočjo asociacij. Otrok naj uporabi domišljijo: morda ga neko ime spominja na nekoga, ob nekem strokovnem izrazu pomisli na neki predmet ali pa kakšen pomemben datum sovpada na primer z njegovim rojstnim dnem ... Prav v vsaki stvari lahko najde asociacije, če je seveda asociativen tip človeka.

5. »Razstava« pomembnih pojmov in podatkov

Včasih otroku kakšna beseda ali formula nikakor ne gre v glavo, čeprav se zelo trudi, da bi si jo zapomnil. Takrat je čas, da nezapomljivo izpostavi tako, da mu bo vedno na očeh. Iz kartona naj izdela kartice, na katere naj zapiše pojem oziroma formulo, na drugo stran kartice pa zapiše še razlago zanjo. Kartico naj ima obešeno na vidnem mestu (na primer pripeto na plutovinasti tabli), da jo bo vsakič, ko bo šel mimo, lahko prebral. Večkrat ko jo bo prebral, hitreje si jo bo zapomnil in ne bo mu več treba razmišljati, na katero črko se že začne tisti pojem.

6. Ponavljanje po pojmih v kazalu

Ko bo snov že v glavi, jo mora otrok le še utrditi. To lahko počne tako, da ponavlja snov oziroma podčrtane pojme in njihovo širšo razlago. Lahko pa si za vodilo vzame kar začetno kazalo v knjigi ali kazalo na zadnjem delu knjige, kjer so običajno navedeni pojmi. O vsakem pojmu mora znati povedati več. Ne nazadnje učitelji pogosto sestavljajo vprašanja za test prav na podlagi teh kazal.

7. »Plonk listek«

Ne, ne pravimo, naj otrok »preplonka« test in si tako pridobi odlično oceno. Je pa vsekakor dobro, če si sam izdela »plonk listek«, saj si bo zapisano na ta način tudi zapomnil. Nanj naj zapiše tisto, kar mu povzroča največ preglavic. Pripomoček pa naj ima pri sebi pred testom, da lahko še enkrat na hitro pregleda in ponovi tisto najtežje.