Kdo je bila Maria Montessori?

Leta 1870 rojena Italijanka je bila sploh prva italijanska zdravnica, ki je pri svojem delu veliko opazovala otroke in ugotovila, da vsak otrok pri razvoju svoje inteligence in osebnosti potrebuje spremstvo. Spremstvo so v prvi vrsti seveda starši, pozneje (in z vsakim letom bolj in bolj) pa se morajo v tej izredno pomembni vlogi dokazovati tudi vzgojitelji in pedagogi.
Starši se zavedamo, da so naši otroci kot gobe in da vsrkavajo vplive iz okolice – tako pozitivne kot seveda tudi negativne. Otroci se tako (žal) učijo in razvijajo, starši pa smo postavljeni v vlogo filtra in kažipota. Vsako obdobje v otrokovem odraščanju je za starše prav poseben (psihološki) podvig in preizkus, a ker gre za mejnike, ki jih otrok na neki točki mora doseči, je zelo pomembno, da ima ob sebi nekoga, ki bo pokazal pravo smer in otroka usmeril. Žal je starševska nepozornost (in nepripravljenost) pogost vzrok, da otroci odraščajo v apatične osebke in motorične 'debile'.

Otroku je treba prisluhniti, njegove želje obravnavati resno, si zanje vzeti čas in jim ta čas predvsem aktivno posvetiti. Včasih si nečesa želi otrok, drugič mi, a prej ali slej se bosta poti srečali in se prepleteno nadaljevali. Treba je vztrajati, pomagati, podpirati in sodelovati.

Spodbuda in priznanje ali kazen in nagrada? 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Večni kamen spotike zagovornikov tradicionalne vzgoje pri metodi montessori je, kako otroka 'nagraditi'. Eno od izhodišč metode montessori je, da grdega obnašanja ni in da je vse 'le' faza razvoja. Zatorej se otroka za grdo obnašanje ne sme kaznovati, kot se ga tudi za lepo ne sme nagraditi. Otroci za pozitiven razvoj potrebujejo zgolj spodbudo in priznanje. Ali to pomeni, da moramo otrokom dovoliti kar vse? Oziroma ali bo otrok pohvaljen, ne glede to, kaj bo storil?

Sam sem imel priložnost ta 'dovolimo vse, da je le otrok srečen' pristop žal videti na lastne oči, a se mi vse bolj zdi, da ni povezan le z vzgojnimi metodami montessori (ki so v določeni družini sicer uporabljane in spoštovane), ampak s splošnim starševskim pristopom, torej ne smemo kar posploševati. Seveda tudi dobro vemo, da si tudi dva otroka nista enaka, vsak pa zna pokazati, kdaj je pripravljen storiti korak naprej in spoznati nekaj novega.

Skozi igro do znanja

Eno najpomembnejših načel vzgoje montessori je seveda tudi to, da otroci nove veščine in znanja usvajajo nekoliko bolj igrivo in zabavno, torej se učijo skozi igro. Krepijo si čute, občutek za koordinacijo, širijo in bogatijo jezikovne zmožnosti in dobijo veselje do raziskovanja vedno novega.

Seveda pa je priporočljivo otroke z načeli seznaniti čim prej, da si okrepi tudi gibalne sposobnosti, kako se sporazumevati z vrstniki, razvija umetniške sposobnosti in tudi s pomočjo domišljije spoznava svet okoli sebe. Otroci seveda vse to počnejo, a jim pri tem starši lahko pomagamo in jih usmerimo na pravo pot.

Ustrezno okolje in material

A za uspešno vpeljavo in izvedbo metod montessori ni pomembna samo filozofija, temveč tudi ustrezno opremljeno okolje in materiali, ki jih za to uporabljamo. Starši prostore opremljamo glede na občutek in potrebe, javni vrtci so zaradi prostorske stiske prepuščeni iznajdljivosti vzgojiteljic, opaziti pa je, da nekaj več pozornosti opremi in postavitvi prostorov posvečajo v prvi triletki devetletke in se trudijo pri otrocih spodbuditi željo po učenju, spoznavanju in razvoju. Ponekod so sicer prehodi preveč mehki in otroci se v tretjem razredu, kjer so po novem spet ocene, prestrašeni izgubijo. A to je spet bolj težava našega javnega šolstva, ki z vsakoletnimi spremembami skrbi za zmedenost med starši in otroki.

Posamezni elementi, ki se uporabljajo znotraj metode montessori, so zelo preprosti, povsem vsakdanji, seveda ponavljajoči se in, zdi se, celo nepotrebni, a v kombinaciji z zahtevnejšimi in kompleksnejšimi pripomorejo k uravnoteženemu in učinkovitemu pristopu.

Veliko elementov vzgoje montessori se je že uspešno preneslo v klasične izobraževalne ustanove in so na neki način postali tradicionalni. Dajte jim priložnost, 'oborožite' se z gradivom (Mladinska knjiga je izdala kar tri zelo koristne knjige – Otroške igre in Pokaži mi, kako se naredi strokovnjakinje na tem področju Maje Pitamic ter 100 dejavnosti za učenje branja in pisanja po metodi montessori) in pripomočki, saj metoda ponuja veliko uporabnega in koristnega, kar lahko uporabite pri svojem procesu vzgoje.

Mnenje strokovnjaka: Melita Kordeš Demšar, predsednica Združenja Montessori Slovenija

Ali bi za metode montessori lahko rekli, da so bolj izobraževalne kot vzgojne? 
Končni cilj pedagogike, kakor jo je zastavila Maria Montessori, je mir na svetu. Če bomo imeli posameznike z zdravo samozavestjo (ki temelji na izkušnjah, ne na praznih pohvalah), bodo ti pripravljeni pristopiti k drugim, jih bodo spoštovali in z njimi sodelovali. Otroci so tisto upanje, da bo svet enkrat drugačen, bolj harmoničen kraj. Zato vidim pedagogiko montessori bolj vzgojno kot izobraževalno. Za izobraževalno me ne skrbi: poglejte, koliko informacij je vsak dan dostopnih. Kakšen napredek dosega človeštvo na tehničnem področju. Kako pa je na moralnem? Maria Montessori je že pred 80 leti zapisala: »Ko bi človeštvo imelo toliko znanstvenih laboratorijev na vzgojnem področju, kakor jih imamo na področju izdelave orožja!« Položaj danes se je kvečjemu nagnil še bolj na stran tehnike kakor morale. 

Katere so prednosti metode montessori v primerjavi s 'klasičnimi' in 'tradicionalnimi', ki pa se iz leta v leto bolj prepletajo z metodami montessori?
Oddelki so mešani, saj je to temelj, da lahko govorimo o pedagogiki montessori, tako poteka medvrstniško učenje, razlike med otroki istega letnika, ki so naravne, niso tako očitne in otrok ne blokirajo pri učenju. Priprave niso za določen oddelek, ampak za vsakega otroka posebej, odrasli ne predava vsem otrokom hkrati, ampak posameznemu oziroma v majhnih skupinah. Vloga učitelja je zelo drugačna: je v ozadju, je opazovalec, mentor, spodbujevalec, demonstrator. Z uporabo znanstvenega materiala se otrokom omogoči, da sami odkrijejo teoretične koncepte in morda najpomembneje – otroci sami dan za dnem izbirajo, kaj bodo v tistem dnevu delali, pa naj bo to v vrtcu ali šoli. Otroci se radi učijo, in to veselje do učenja se ohranja s prosto izbiro.

Otroci, sploh v družinah z več sorojenci, imajo težave z ločevanjem med pravilnim in napačnim, tu je seveda še vpliv okolja, starši pa pogosto storijo napako in otroku dovolijo vse, da bi bil le srečen. Pa je to recept za otroško srečo?

Mislim, da je otrokom v družinah z več sorojenci za kanček lažje, saj v varnem okolju spoznavajo, da so konflikti del raznovrstnosti življenja in da se rešujejo. Včasih popusti eden, vsi pa se tudi kdaj motimo. Postaviti varno okolje za razvoj nujno vključuje omejiti otroka in mu v ustvarjanju srečnega otroštva pripraviti priložnosti, ki oblikujejo osebo prihodnosti in temelje zadovoljnega življenja. Življenje je mozaik raznovrstnih izzivov, ki zahtevajo tudi vztrajnost, odpoved svojim trenutnim željam, empatijo do soljudi, altruizem. Če vzgajamo otroke, ki so odporni, jim bomo pomagali, da bodo v življenju bolj zadovoljni s seboj in bolj uspešni. Zato so pri nas pravila osrednjega pomena in odrasli ima tukaj ključno vlogo. Kot starš moraš samo vedeti, kaj hočeš – in tam postaviš mejo.