Ko sta dva v resni zvezi ali poročena, med njima obstaja neke vrste 'psihološki dogovor' o tem, kako bosta živela. Večina ljudi vztraja pri enem od 'členov dogovora', ki pravi, da je monogamija, torej medsebojna zvestoba, nekaj obveznega. To preprosto pomeni, da sta se oba, on in ona, ko sta se odločila, da bosta v resni zvezi, obvezala, da bosta drug drugemu edini spolni in čustveni partner. S tem sta v njuni zvezi in njunem odnosu izključila obstoj tretje osebe.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Toda v življenju je vse mogoče, nobenega zagotovila nimamo, zlasti ne na dolge proge. Kaj lahko se zgodi, da se po nekem obdobju, ki smo ga preživeli skupaj, kljub dogovoru o monogamiji, eden od dvojice zaljubi v nekoga tretjega. Pojav tretjega navadno povzroči resno krizo v odnosu, lahko celo razpad zveze ali zakona. Dobro je razmisliti o tem 'pojavu' in o tem, kako se nanj odzvati, saj nikoli ne vemo, kdaj se lahko to, da se zaljubimo v nekoga tretjega, zgodi nam ali našemu partnerju.
Znano je, da se ljudje ne odzivajo na dogodke kot take, pač pa na pomen, ki jim ga pripisujejo. Različni ljudje bodo torej zaljubljenosti partnerja v nekoga tretjega pripisovali različen pomen in se zato nanjo tudi različno odzvali.

Razhod ali konec zveze

Danes mnogi verjamejo, da je zaljubljenost prva, najbolj intenzivna faza ljubezni. Verjamejo tudi, da večja ko je zaljubljenost, večja je verjetnost, da bo prerasla v veliko ljubezen. Prepričani so, da če je nekdo z nekom v zvezi, a se je zaljubil v nekoga drugega, to gotovo pomeni, da prve osebe ne ljubi več. Zaljubljanje v neko tretjo osebo človek razume kot konec ljubezni do prve. Po tej logiki je torej zaljubljenost v nekoga drugega dokaz, da je odnosa, ljubezni konec, zato je treba zakon ali zvezo končati.

Ko tako razmišlja oseba, ki se je zaljubila v nekoga tretjega, takrat običajno zvezo, v kateri je, konča. Ko na tak način razmišlja njen partner, se tudi lahko odloči, da zvezo prekine, saj mu je že samo dejstvo, da se je oseba, ki jo ljubi, zaljubila v nekoga tretjega, dokaz, da je 'ljubezni konec'. V obeh primerih je torej vzrok za konec ljubezenske zveze to, da se eden od obeh zaljubi v nekoga tretjega.
Mnogo ljudi razmišlja tako in se tudi odloča v skladu s svojim prepričanjem, čeprav takšno razmišljanje v sodobnem 'ljubeznoslovju' nima podpore. Zaljubljenost in ljubezen namreč nista prva in druga faza istega čustva, pač pa sta to dve zelo različni čustvi. Čeprav gre za podobne občutke in doživljanje, pa je v psiholoških mehanizmih, na katerih temeljita ljubezen na eni in zaljubljenost na drugi strani, velika razlika. Ljubezen je zasnovana na čustveni povezanosti in navezanosti, zaljubljenost pa na idealiziranju. Zato je ljubezen trajen odnos ene osebe do druge in zato tudi trajno in stabilno čustvo, zaljubljenost pa traja le, dokler traja idealizacija. Zaljubljenost je torej začasno čustvo, ki traja različno dolgo. Glede na to, da nihče ni idealen, tudi idealizacija neke osebe ne more biti dolgotrajna in idealizaciji neizogibno sledi večje ali manjše razočaranje.

Zakaj je torej dobro, da poznamo in razumemo psihološke mehanizme ljubezni in zaljubljenosti? Najprej je treba vedeti, da to, da se je nekdo zaljubil v drugega, nikakor ne pomeni, da je nehal ljubiti prvega. Zaljubljenost v nekoga tretjega ni trden dokaz, da čustvene navezanosti na partnerja ni več, zato ni dobro, da prekinemo obstoječo zvezo, češ, ljubezni ni več. Najslabši možni scenarij je, da se človek zaljubi in to iskreno prizna svojemu trenutnemu partnerju, ki pa ga še vedno ljubi, razdre zvezo z njim, začne zvezo s človekom, v katerega je zaljubljen, in je po nekaj mesecih neskončno razočaran. Ostane sam, brez človeka, ki ga je ljubil (in ki ga morda še vedno ljubi), in brez osebe, v katero se je zaljubil.

Prevara

Razlog, da se zaljubimo v nekoga tretjega, velikokrat najdemo v odnosu s prvim. Ko ljudje neke svoje pomembne potrebe ne zadovoljijo s partnerjem in ugotovijo, da se to ne bo nikoli spremenilo, se začnejo ozirati za drugimi in se spraševati, ali bodo morda našli nekoga, ki jim bolj ustreza. Tako je ena osnovnih zamisli partnerske terapije prepričanje, da je prevara samo simptom nezadovoljstva z obstoječim odnosom. Ko začneta partnerja razmišljati na tak način in ugotovita, od kod nezadovoljstvo v obstoječem odnosu, tedaj lahko tudi odstranita razloge, zaradi katerih se išče nekdo tretji. Toda ljudje se velikokrat odločijo živeti v tako imenovanem 'kompenzirajočem odnosu'. Pomanjkanje v obstoječem odnosu 'nadoknadijo' z nekim drugim odnosom, v katerem dobijo tisto, kar jim manjka v prvem, in tako partnerja v resnici varajo.

Priznanje

»Draga, zaljubil sem se v drugo,« to je izjava, ki se je boji sleherna ženska, ki ljubi. Toda to ni nujno konec zveze, lahko je iskreno priznanje in hkrati klic na pomoč. Človek, ki ve, da ljubi enega in da se je zaljubil v drugega, je v močnem notranjem konfliktu. Po eni strani želi držati svojo obljubo, ki jo je dal, ko je stopil v zvezo in skupno življenje, ne želi varati in ima občutke krivde, a si tudi ne želi zapustiti človeka, ki ga ljubi. Jasno seveda je, da iskreno priznanje človeka, ki opaža, da se zaljublja ali da je že zaljubljen, povzroča veliko krizo v odnosu, hkrati pa je to tudi možnost in priložnost, da ona in on skupaj premagata krizo, se pogovorita o zaljubljenosti in se s tem pravzaprav celo zbližata. Tako lahko počakata, da zaljubljenost mine, s čimer ne le prebrodita krizo, pač pa se izprašata in s tem dogradita in okrepita svojo ljubezensko zvezo.