državna meja
Svet24.si

Italija bi prekinila schengenski sporazum s Slovenijo

nov ct aparat, Pavel Berden in Dimitrij Kuhelj
Necenzurirano

Bolniki v UKC Ljubljana ostajajo brez preiskav. Kdo je kriv za to?

njena.si
njena.si njena.si
Zdravje
 

Dojenčki, ki so brez plenic ...

16. 3. 2016; 08.00
Avtor: Š. K.
in-diaper-change
Že dolgo nisem tako na mah prebrala knjige, kot pravkar natisnjen priročnik za starše Od rojstva brez plenic Ane Božič.

Ko sem novopečena, presrečna, a popolnoma izčrpana mamica pred natančno šestimi leti prišla iz porodnišnice, je imela moja hčerka rdečo ritko. V porodnišnici so bili zelo zadovoljni, da je ves čas kakala, a jaz se, kljub skrbni negi, ekološkim pleničkam in nenehnemu joku s krčki za povrhu rdeče ritke še dolgo nisem mogla znebiti. To mi je uspelo šele, ko sva začeli uporabljati pralne pleničke.

Po branju knjige Ane Božič se zavedam, da bi bilo lahko zelo drugače. Ko je njen komaj rojeni sin začel jokati zaradi krčkov, mu je v trenutku njegove največje nemirnosti samodejno odvila pleničko in hvaležno se je pokakal. Blato je izločal vedno le takrat, ko ga je odvila (dokler nista usvojila koncepta brez plenic), krčki so takoj po izločanju, kakršno mu je ustrezalo, pojenjali, otrok pa je bil spet zadovoljen in srečen dojenček.
Morda nama s hčerko ne bi takole uspelo. Morda ne bi takole kakala in bi jo še naprej vrtinčili krčki. A žal mi je, da nisem vedela. Da nisem poskusila in nama dala priložnosti. Morda bi bilo tudi danes vse drugače in bi jo znala bolje brati. Ali pa ne. To je uganka, katere rešitve ne poznam. Sem pa prepričana, da je koncept brez plenic ena od najboljših stvari, ki jih lahko podariš svojemu otroku. Ker ga preprosto moraš zelo veliko opazovati in postaneš pozoren na vsako spremembo razpoloženja in počutja. Prepričana sem, da takoj ugotoviš, ali se z otrokom začne dogajati kaj nenavadnega (v zdravstvenem smislu), in takoj ukrepaš ter tako marsikdaj preprečiš, da bi se majhen prehlad razplamtel v bolezen. Obenem potrebuješ za koncept brez plenic ogromno potrpljenja, notranjega zavedanja in miru ter posledično lažje in v popolni, resnično brezpogojni ljubezni sprejemaš svojega otroka. Ter vama tlakuješ pot, ki bo obema skozi leta odraščanja lažja, čeprav je na prvi pogled morda videti koncept brez plenic težji od navade, ki nas je oddaljila od narave – zavitih ritk, po navadi v 'plastiko', ker nam je tako udobneje. Pa je res udobno, če dojenček joka in če ima malo bitje, ki ga neskončno ljubimo, grozne izpuščaje po ritki in spolovilu?

Moje razmišljanje je potrdila tudi Metka Zupančič, svetovalka koncepta brez plenic in mamica dveh fantkov, ki sta zrasla brez plenic: »V zahodni družbi, kjer je močno zakoreninjena podoba dojenčka s plenicami okoli bokov in dudo v ustih, si večina ljudi težko predstavlja, da je mogoče še na kakšen drugačen način negovati in vzgajati otroke. Vendar je v resnici življenje v družinah, kjer je med starši in dojenčki vzpostavljena komunikacija o izločanju, bolj polno in izpolnjujoče kot pri konvencionalnem pristopu s plenicami. Starši namreč še bolj prisluhnejo otrokovim potrebam, kar se kaže v vzajemnem zadovoljstvu in globlji povezavi. Življenje z dojenčkom, ki je vse bolj samostojen na področju izločanja, je vse bolj svobodno, saj potrebuje vse manj plenic.« Obe mamici z otročki, ki so zrasli brez plenic, tako Metka kot Ana, sta potrdili, da sta njuna fantka tudi bolj zdrava od vrstnikov. Ko sem govorila s še eno mamico, ki ni uporabljala plenic, je tudi ona potrdila enako – njena dva otroka (3 in 6 let) nista zbolela še za nobeno (otroško) boleznijo, še nikoli nista imela povišane temperature in bila sta zelo zadovoljna, neproblematična dojenčka.


Plenice – navada in razvada?
Je mama v času potrošništva res utišala vse notranje glasove, prekinila tok svoje intuicije in hkrati preslišala tudi glas malega bitja, ki ji pomeni največ na svetu? »Res je žalostno, da nas je potrošniški pritisk v tem primeru povozil in smo sposobnost naravnega delovanja pri novorojenčku in otroku popolnoma prezrli,« meni Ana Božič in dodaja: »Najhuje pa je, da nas otrok z zelo jasnimi signali prosi, naj ga uslišimo, vendar jih velikokrat 'utišamo' z novodobnimi mašili, kot so dude, stekleničke … ali zamenjujemo s krči, govorom o nenehnih trmah, agresijah, nepojasnjenih vedenjih. Plenica ni nič drugega kot lagodna navada. Vedeti moramo, da ima vsak človek ob rojstvu sposobnost uravnavanja svojega izločanja. Toda ker signali, ki jih otroci nenehno oddajajo v okolico, niso upoštevani, so otroci prisiljeni lulati v plenico kjer koli in kadar koli, saj druge možnosti nimajo.«

In kakšne znake otroci po navadi oddajajo, preden izločajo?
Ana Božič pravi, da otroci nikoli ne lulajo med spanjem. Ponoči so znaki naslednji: ko se otrok začne premetavati, prebujati, brcati z nogami ali jokati. Ko je avtorica knjige te znake prepoznala pri prvem sinu in ga ob njih nesla lulat, so se njihove neprespane noči spremenile v mirne in prespane. Podnevi je znake prepoznala v obliki: »Nemirnosti, joka, nerazložljivega joka, otrokovih globokih pogledov, dviganja rok, držanja za plenico, nemirnega cepetanja na mestu, pa tudi trenutkov, ko mi je otrok nenadno priletel v objem.« Ritem in znaki za izločanje blata so podobni kot pri odraslem: »Otrok postane nemiren, začne se napenjati, skrije se v intimen prostor, hoče biti sam, ima vetrove.«

Kako dojenčka 'dati na stranišče'?


Ko prepoznamo znake (ti bodo postopoma vse izrazitejši, ker se bodo vmesna izločanja zaradi pravilnega položaja zmanjšala), otroka nesemo v kopalnico, vmes ga lahko že (mirno!) slačimo, nato pa ga damo v položaj za izločanje (mame največkrat uporabljajo položaj 'lunice') nad umivalnik, stranišče, kahlico, zunaj pa nad travo, ob cesto … Dojenček bo hitro izločil, če ga res tišči, le mirni moramo biti, pri lulanju mu lahko obenem pravimo: lu-lu-lu, pojemo ali odpremo vodo v lijaku.

Tako Ana Božič kot Marjetka Zupančič pravita, da za privajanje na koncept brez plenic ne potrebujemo veliko časa: dojenčka in njegove navade, izraze, znake glede izločanja skrbno opazujemo en dan, takoj za tem pa mu začnemo ponujati prostor za izločanje. »Naučiti se moramo, kdaj je pravi čas, in dobiti občutek, še preden se zgodi,« pravi Ana Božič, ki dodaja: »Začela sem z razmikom petnajstih minut, nato dvajsetih, pol ure … in ves čas zaupala svojemu občutku. Čas se je sam od sebe podaljševal. Enostavno sem otrokoma plenico ob pravem času odvila, izvedla koncept in bila pozorna, da je bila plenica v večini primerov suha.« Ana Božič pravi, da otrok, ko usvoji koncept, lula le takrat, kadar mu ponudimo prostor. »Dojame namreč, da ob vedno istem položaju in prijemu sprosti sfinktre oziroma mišice in svojo potrebo opravi.«

Položaj 'lunice'
Največ staršev se pri položaju za izločanje odloča za 'lunico', ker je najpreprostejši, otroci ob njem občutijo oporo in toplino mame (ter obenem občutek varnosti) in je primeren tudi za novorojenčke. Pri tem položaju otroka držimo v naročju tako, da je s hrbtom naslonjen na naš trebuh in prsi. Z dlanmi objamemo njegova stegna in mu hkrati pokrčimo nogice. »Otrok se bo tako sprostil, njegova ritka pa bo imela prosto pot izločanja,« pravi Ana Bešter.


Kdaj začeti?
Začnemo lahko takoj pri novorojenčku oziroma takrat, ko smo mi pripravljeni na to, najlažje pa bo, če začnemo nekje do četrtega ali petega meseca. Vendar lahko koncept začnemo kadar koli. Ko se ga bomo privadili mi, bomo o njem lahko poučili tudi druge ljudi, ki čuvajo našega otroka.

Kaj pa, če nam primanjkuje časa?
Morda imate doma majhne otroke in vam za popolno posvečanje dojenčku preprosto zmanjkuje časa. Metka Zupančič vas spodbuja, da poskusite takrat, ko lahko dojenčku posvetite več pozornosti: »Za vzpostavitev komunikacije o izločanju potrebujemo le krajši čas, ko se lahko vsakodnevno posvetimo dojenčku in ga bolje opazujemo. Tudi če je večino dneva otrok zavit v plenice, ker se mu ne uspemo dovolj posvetiti zaradi skrbi za druge otroke in obveznosti, se komunikacija o izločanju ne pretrga. Na otrokove znake se lahko odzovemo tudi, ko je otrok v plenicah, ga počasi razvijemo in nesemo nad njegovo mesto, kjer izloča, nato pa ga spet zavijemo v plenice. Pomembno je le, da se vsakodnevno odzivamo na njegovo potrebo o izločanju, da ne prekinemo te kontinuitete z daljšimi časovnimi obdobji. Kolikokrat in kdaj, pa ne igra nobene vloge. Pomembno je, da so tako starši kot otroci čim bolj sproščeni.«

Več o konceptu brez plenic si lahko preberete v priročniku za starše Od rojstva brez plenic ter na spletnih straneh www.brezplenic.com in www.pozdrav-zivljenju.si.



prejšnji članek
6 najboljših za nego kože okoli oči
Zdravje
6 najboljših za nego kože okoli oči
naslednji članek
Tako lep in slaven, ona pa za njegovim hrbtom z drugim!
Svet slavnih
Tako lep in slaven, ona pa za njegovim hrbtom z drugim!