Začetek je najtežji
Začeti je treba seveda z majhnimi koraki in zelo potrpežljivo. Najmlajšim je razmetavanje pravzaprav igra, njihova prva zabava je »jaz vržem, ti pobereš« in pomembno je, da jih od začetka vključimo v pospravljanje. Vi pospravljate, otrok vam pomaga. Tako boste otroku pokazali, kako pravilno pospravljati, da se igrače med pospravljanjem ne bodo uničile.
Posebno pozornost namenite knjigam, tako listanju knjig z zunanjega kota kot pospravljanju oziroma odlaganju na police.
Postopoma otroka navajajte, da začne pospravljati sam, preden se začne igrati z nečim novim, naj staro pospravi na svoje mesto. Nekoliko lažje bo zagotovo staršem, ki imajo otroke vključene v vrtec, saj so tam velikokrat vzgojiteljice glede pospravljanja precej stroge in dosledne.
Korak za korakom
Prav neverjetno je, kako so manjši otroci pridni in dosledni pri pospravljanju, našli in prinesli bodo sleherno smet, ki jo bodo našli na preprogi ali parketu, vas na kakšnem obisku spravili v zadrego, ko bodo s prstom obrisali prah s kakšne police in se glasno pritožili, kako nepospravljeno imajo vaši gostitelji.
Zato je zelo pomembno, da jih v tem času pravilno usmerite, zdaj že znajo sami lepo pospraviti svojo sobo. Čas je za naslednji korak, naj vam pomagajo brisati prah s polic, sesati, pospravljati posodo (seveda bodite previdni pri kozarcih, keramiki in nožih) in mizo po obroku ter zlagati preproste kose perila (nogavice, spodnjice, brisače) ter ga odnašati na svoje mesto.
Tako kot vedno ste seveda tudi tu starši največji zgled in zato ne smete biti presenečeni, če vam bo otrok želel pomagati. Včasih so celo preveč zagreti za pospravljanje in bo kakšna stvar tudi izginila; še hujše pa bo, če jim ne boste dovolili pomagati, saj bo otrok to razumel kot očitno zavrnitev, in se naslednjič ne bo več ponudil.
Zanimivo je, kako se nekateri otroci sesalca bojijo in bodo zbežali v drug prostor, druge pa zvok sesalca uspava!
Ko vnema mine …
Lahko bi rekli, da je vsega lepega enkrat konec in tako žal otroke z vsakim letim vnema za pospravljanjem vedno bolj mineva ne glede na to, kako pridni so bili. Starejši otroci, ko so enkrat v osnovni šoli, bodo svoje delo poskušali prenesti na mlajše brate in sestre (če jih imajo), sicer pa bodo potrpežljivo čakali, da se delo opravi sami (berite: da ga opravite vi).
Tu nastopi čas za zdravo mero starševske strogosti. Vsak otrok mora pospraviti za seboj in svoje stvari. Otroku ne dajajte potuhe in ne pospravljajte za njim! Knjige bo pospravil, ko bo ugotovil, da je v nepreglednem kupu kakšna knjiga, ki jo mora poiskati, da jo bo vrnil v knjižnico ali pa narediti domačo nalogo. Kupe z oblačili bo lepo pospravil, ko bo omara prazna in tudi umazana oblačila se bo naučil odložiti v koš za umazano perilo. Dovolj bo samo en neroden padec na kakšno ostro igračo, pa bo starejši otrok pospravil tudi igrače mlajših bratov in sester.
Starejše otroke najlažje usmerite tako, da jim na dan oziroma na teden določite delo, ki ga morajo opraviti: sesanje sobe (pri čemer lahko področje razširite na celotno stanovanje), pospravljanje sobe, pospravljanje posode iz pomivalnega stroja in zlaganje umazane v pomivalni stroj, brisanje prahu … V kuhinji bo zagotovo nekoliko lažje, če je otrok aktiven kuharski pomočnik, saj mora tudi v tem primeru pospraviti za seboj, čeprav nekaj previdnosti pri ostrih predmetih ne bo odveč, boste videli, da otroci zmorejo (skoraj) vse.
Za malce starejše otroke (osnovnošolce) je odličen preizkus kakšen tabor s taborniki (ali skavti), kjer morajo seveda v prvi vrsti skrbeti za urejen bivalni prostor (šotor, ki si ga delijo še z vsaj enim otrokom), vsak dan pomagati v kuhinji (tako pri pripravi jedi kot potem pri pomivanju in pospravljanju), pripravi ognjišča in še čem. Otrok (naj bo tabornik ali skavt) mora opraviti določene naloge in delovati v skladu z določenimi pravili in seveda v sodelovanju s preostalimi člani tabora. In veste kaj? Prav nič mu ni težko!
Izhod v sili?
Veliko prahu je dvignil hrvaški družinski zakon, ki med drugim določa, da morajo otroci pomagati staršem pri opravilih v družinski skupnosti v skladu s svojimi leti in zrelostjo. In kaj to pomeni v praksi? Otroci bodo dejansko kršili zakon, če ne bodo pomagali staršem oziroma ne bodo pospravljali igrač, odnašali smeti, postiljali postelj, pomivali in pospravljali posode, pomagali pri pomivanju oken in pranju avtomobila. In kazen? Tu se je zataknilo, saj zakon kazni ne določa, edini nadzor bodo imeli starši. Starši bodo torej lahko otrokom grozili z zakonom, kazni pa bodo morali določiti sami.
Španci, recimo, imajo v družinskem zakonu določeno, da so obveznosti otrok poleg gospodinjskih opravil še pisanje domačih nalog, upoštevanje šolskih pravil in marljivo učenje. Žal (ali na srečo otrok) je tudi njihov zakon tako ohlapen, da kazni za neupoštevanje zakona ne določa.
So pa šli Hrvati še korak dlje in tako v zakonu določili, da je otrok po dopolnjenem 15. letu, ki služi z delom (gre za honorarna dela med počitnicami ali pomožna dela za uro ali dve med tednom), obvezen prispevati k svojemu vzdrževanju in izobraževanju. To si lahko razlagamo, da bo otrok poleg žepnine nekaj denarja še zaslužil z delom in si tako sam kupoval oblačila, plačeval položnice za mobilni telefon in podobno.
Pod črto, Hrvati bodo poskušali vplivati na odnos otrok (še posebej pa najstnikov) do dela in denarja. Kako bo vse skupaj videti v praksi, bo seveda pokazal čas.
Naredite konec neredu in v družini vzpostavite red!
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
