Lani maja je dala sporazumno odpoved v celjski bolnišnici. Opozarjala je na domnevne strokovne napake in sume nesmiselne porabe denarja v našem zdravstvu, pisala o tem varuhu človekovih pravic, komisiji za preprečevanje korupcije, ministrstvu za zdravje, zdravniški zbornici, zavodu za zdravstveno zavarovanje, a se, kot pravi, razen neznosnih pritiskov nanjo ni premaknilo nič. »Otroci si zaslužijo najboljšo možno oskrbo, to pomeni, da jim jo moramo dati,« pravi. In se bori naprej. Zdaj tudi javno. To ni prav, zadeve bi se morale reševati znotraj stroke, meni, a kakšne druge izbire po svojih izkušnjah pač nima.

Želja pomagati otrokom je začela v vas tleti še pred študijem, a zakaj ste hoteli izbrati ravno tisto najtežjo, otroško srčno kirurgijo?

Morda zato, ker sem kot otrok živela s teto, ki se je rodila s srčno napako. Njena starša se nista odločila za operacijo, ker ju je bilo preveč strah, se je pa dala, ko je bila stara osemnajst let, sama operirati. Kot otrok je zato zelo trpela; telesno se ni mogla udejstvovati kot običajni mladostniki. Hvala bogu pa jo je učitelj usmeril v šah, v njem je bila tudi državna prvakinja. Ona je moja najljubša še živeča sorodnica. Morda sem tam dobila zamisel o otroški srčni kirurgiji. Po diplomi sem se zato šla pogovarjat o taki specializaciji v ljubljanski klinični center, a so mi razložili, da je to povsem neizvedljivo in nemogoče.

Zakaj?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Že zato, ker sem ženska. To so mi dali jasno vedeti. Čudno, saj je center za otroško kirurgijo pri nas odlično deloval ravno v času profesorice Jezernikove, ki je tudi ženska. Še več: Jezernikova je center postavila. Takrat je bil ta tako dober in znan, da nihče ni niti pomišljal, da bi otroka peljal operirat kam drugam. Vanj so hodili na operacije tudi otroci iz vse Jugoslavije in neuvrščenih držav.

A ga nimamo več.

Potem so se očitno zgodile grde reči; profesorica se je upokojila, tisti, ki so prevladali, so vse razparcelirali in uničili. Popolnoma. Zdaj ni nikogar v Ljubljani, ki bi znal tako operirati, kajti operacija otroka zahteva posebno znanje in veščine. Otroška kirurgija je bila pri nas desetletja izbrisana, in to je grozljiv škandal, veliko večji od tistega, kar smo nazadnje videli v javnosti o dogajanju na srčni kirurgiji, tisto je samo vrh ledene gore. Umirajo tudi otroci z rakom, prirojenimi anomalijami in prirojenimi boleznimi, ki se lahko kirurško obravnavajo.