Maria Montessori je bila Italijanka, rojena leta 1870, in prva italijanska zdravnica. Pri svojem delu je veliko opazovala otroke in ugotovila, da vsak otrok pri razvoju svoje inteligence in osebnosti potrebuje spremstvo. V vlogi otrokovih spremljevalcev na tej zahtevni in pomembni poti so v prvi vrsti starši, danes pa so v tej izredno pomembni vlogi tudi vzgojitelji in pedagogi.
In kljub temu da tudi v Sloveniji uradno delujejo štirje Montessori vrtci in ena Montessori osnovna šola, se sledi tega znanstveno pedagoškega pristopa čutijo pravzaprav v vseh "običajnih" izobraževalnih zavodih. Celo starši sami, pa čeprav nezavedno, pogosto delujemo v skladu s številnimi načeli, iz česar lahko zaključimo, da je pedagogika Montessori del naše podzavesti.
Starši predvsem predšolskih otrok se zavedamo, da so naši otroci kot gobe, torej da vsrkavajo vplive iz okolice, tako pozitivne kot, žal, tudi negativne. Otroci se na ta način seveda učijo in razvijajo, starši pa moramo predstavljati filter in smerokaz. Jasno je tudi, da gredo otroci skozi določena obdobja, znotraj katerih si prizadevajo pridobiti določene sposobnosti, in če v tistem trenutku ob sebi nimajo nekoga, ki bi jih usmeril, je priložnost pogosto zamujena. Vsi pa vemo, kako preprosto je otroka naučiti nečesa takrat, ko si tega sam želi. Otroku je treba prisluhniti, njegove želje in potrebe obravnavati nadvse resno, si zanj(e) vzeti čas in predvsem dati ves potreben čas tudi otroku. Prvič in drugič morda ne bo uspelo, tretjič pa najbrž že. Pa naj gre za pisanje, risanje, branje, petje, igranje, vožnjo s kolesom, rolerji ali čim desetim.
Ne gre za neko revolucionarno metodo, temveč zelo praktično in tudi učinkovito filozofijo.
To so osnovna izhodišča metode Montessori in prepričan sem, da tudi vaša. A potem pridemo do izhodišč, ki se pogosto razlikujejo od siceršnjih. Otroci za svoj razvoj potrebujejo spodbudo in priznanje, ne pa kazen ali nagrado. To z drugimi besedami lahko pomeni tudi to, da se otroka za grdo obnašanje ne kaznuje, saj grdega obnašanja ni, vse je določena faza razvoja. Oziroma otroku je tako rekoč dovoljeno vse.
In ker imam v vrtcu (povsem običajnem, javnem vrtcu), ki ga obiskujeta moja otroka, priložnost opazovati dva otroka, nad katerima pogosto bdi tudi varuška z licenco Montessori, moram tej ugotovitvi žal prikimati. Otrokom je (žal) dovoljeno vse in meja ni, s čimer imajo pogosto težave predvsem vzgojiteljice. In čeprav je to drug, bolj splošnovzgojni vidik, sem bil ravno tako osupel, ko sem iz ust te iste varuške slišal, da se ji ne zdi posebej primerno (berite: pravilno), da vzgojiteljice na hodniku razstavljajo slikarske umetnine otrok, ker starši tako napačno primerjamo in vrednotimo otrokove sposobnosti in otroka postavljamo v nezavidljiv položaj. Ali kdo od vas od otroka pri letu in pol ali dveh pričakuje slikarske umetnine? Najbrž ne. Razlike so res minimalne in se ni vredno obremenjevati z njimi. Meni se zdi pozitivno, če vidim, da ima neki otrok določene veščine že razvite, moj pa še ne.
Ali je pristop Montessori najbolj pravilen in prilagojen otrokom, je težko soditi. Kot smo zapisali v uvodu, so se posamezni elementi že uspešno prenesli in uveljavili v povsem tradicionalnih ustanovah in tako postali del tradicionalnega, kar je seveda pozitivno. Naš nasvet bi bil, da dajte izobraževalni metodi Montessori priložnost, saj vam ne bo žal, in četudi se boste težko natančno držali vseh "pravil", boste gotovo našli veliko koristnega in uporabnega, kar boste lahko s pridom uporabili pri lastnem pristopu. Tako kot za vzgojo ni nekega splošnega in pri vseh učinkovitega priročnika, ga vsekakor ni niti za izobraževanje, starševstvo je pač samosvoja in unikatna mešanica vsakega od nas.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
