Diagnoza, da smo zboleli za rakom na dojkah, je za mnoge ena najtežjih preizkušenj v življenju. Z njo se spoprijema vse več ljudi, saj obolelost vsako leto narašča, tudi v Sloveniji, kjer letno zboli okoli 1200 žensk in tudi nekaj moških. Kljub skrb zbujajoči statistiki pa se na srečo umrljivost zaradi bolezni zmanjšuje. 

Dolgotrajno zdravljenje, ki običajno vključuje tri načine onkološkega zdravljenja – kirurško zdravljenje, obsevanje in sistemsko zdravljenje –, lahko spremljajo neprijetni stranski učinki, kot so slabost, nespečnost, pomanjkanje telesne moči in izčrpanost, bolečine, stres in depresija. Bolezen pusti na bolnikih globoke rane in prizadene vse vidike človekovega bivanja, tako na telesni, čustveni, mentalni kot duhovni ravni.

Kako si torej v takšnih trenutkih oboleli lahko pomagajo olajšati globoko stisko in bolečino? Po pričevanju mnogih žensk, ki so se spoprijele z boleznijo, je eden najbolj dragocenih načinov, ki jim pomaga lajšati stranske učinke tako med zdravljenjem kot po njem, vadba joge, starodavne veščine, ki ohranja zdravje in dobro počutje telesa, uma in duha.

Joga tako postaja nepogrešljiv in pomemben del procesa zdravljenja vse več bolnikov z rakom na dojkah, jim nudi oporo in pomaga, da lažje obvladujejo in se spoprijemajo s psihološkimi in telesnimi težavami, ki so povezane z zdravljenjem raka in življenja po njem.

PRILAGOJENA VADBA

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Vadba joge, ki je oblikovana in prilagojena bolnikom z rakom na dojkah (tako za vadbo med zdravljenjem kot po njem), poleg skrbno izbranih jogijskih položajev ali asan, ki so prilagojeni potrebam in zmožnostim udeleženk joge, vključuje tudi različne dihalne in sprostitvene tehnike ter znanje rehabilitacijske medicine, predvsem fiziatrije in fizioterapije, pa tudi številnih drugih komplementarnih tehnik. Zato je pomembno, da jogo poučuje izkušen, izobražen in pozoren učitelj, ki pozna svoje učence, njihove omejitve in zmožnosti.

»Ker imam pred seboj bolnice, ki so prebolele raka na dojkah, zaradi česar imajo težave s pripadajočo roko in ramo – težav pa je lahko še mnogo več in se tudi zaradi posledic jemanja zdravil še dolga leta po osnovnem zdravljenju seštevajo –, moram seveda poskrbeti, da so vaje izbrane tako, da je vsaj tretjina namenjena krepitvi in raztezanju prav tega dela telesa. Ko je namreč poskrbljeno za vsakokratno osnovno dobro počutje in gibljivost roke, rame in sploh zgornjega dela trupa, pridejo na vrsto vaje, ki se približujejo določenim asanam, dokler naposled teh asan tudi ne izvedejo. Izbor asan je nato seveda sestavljen tako, da se dotaknemo celotnega telesa: da ga krepimo, raztezamo, občutimo, umirimo,« nam je pojasnila učiteljica joge Alenka Lobnik Zorko, ki se je z jogo prvič srečala pred tridesetimi leti, zdaj pa s svojimi učenkami, bolnicami z rakom na dojkah, na pot stopa že enajsto leto.

»Pri jogi hitimo počasi. V večini primerov do končnega položaja, ki je na sijajnih fotografijah največkrat mladih teles videti dovršen in lahkoten, sploh ne pridemo. Ampak čudovito pri jogi je to, da veliko šteje že pot, po kateri se asanam približujemo. Seveda pa mora biti ta pot pravilna, v našem primeru prilagojena bolnicam, ki so prebolele raka.«

»Vsako telo ima posebnosti, omejitve in težave ali pa te pridejo z leti. Zato je tako pomembno, da učitelja sicer poslušamo in opazujemo, potem pa poskušamo izvesti položaj na način, za katerega čutimo, da je za nas dober ali primeren,« še pojasni sogovornica. »Joga je modra veščina, saj nas uči poslušati in opazovati svoje telo. V sanskrtu, starodavnem jeziku iz indijske podceline, kjer domujejo najstarejša pričevanja o jogi, je omenjen izraz 'pratjahara', ki pomeni nekakšno ponotranjenost, usmeritev čutnih zaznav navznoter. In če to upoštevaš, če te učitelj ali učiteljica joge na to opozarjata, potem neizogibno začutiš, do kam sta določen gib ali jogijski položaj zate prijetna, dobra in koristna.«

VEŠČINA, KI NEGUJE TELO, UM IN DUHA

Joga ponuja širok izbor jogijskih položajev, ki ob redni vadbi blagodejno vplivajo na zdravje in počutje celotnega telesa (tako na živčni in hormonski sistem kot tudi na krvno-žilni in mišično-skeletni sistem ter na delovanje notranjih organov), pomagajo sprostiti in umiriti nemiren um ter okrepiti notranjo moč. Pozitivnim učinkom in koristim joge pri zdravljenju raka na dojkah pritrjujejo tudi številne študije, ki so jih opravili v zadnjih desetletjih.

Med najbolj pogostimi učinki, o katerih poročajo udeleženci vadbe joge, ki so se spoprijeli z rakom na dojkah, so:

- Vadba jogijskih položajev pomaga okrepiti mišice telesa, ki so zaradi dolgotrajnega mirovanja oslabele. Joga spodbudi večjo gibljivost telesa, odpravlja napetosti, bolečine in togost v telesu. Z nežnim izvajanjem asan postopoma telesu povrnemo tudi moč in vitalnost.

- Joga dobro vpliva na kakovost spanca, pomaga umiriti um ter spodbudiSidro občutke sproščenosti in umirjenosti, občutke, za katere so mnoge bolnice mislile, da so jih izgubile za vedno.

- Mnoge obiskovalke joge poročajo, da se po vadbi počutijo bolj močne in polne energije, ki jo potrebujejo za vsakodnevna opravila, druženja ali sprehode v naravi.

- Nekatere raziskave so tudi pokazale, da z jogo uspešno znižamo raven stresnega hormona kortizola v telesu, hormona, ki je sicer povezan s slabšo napovedjo glede uspešnosti zdravljenja raka na dojkah.

- Vadba jogijskih položajev ter dihalne in sprostitvene tehnike pomagajo ponovno vzpostaviti stik s telesom. Mnoge bolnice z rakom na dojkah pravijo, da jim je joga pomagala lažje sprejeti telo, ki je ob bolezni veliko prestalo. In da so ob vadbi joge vnovič občutile, da je njihovo telo močno, sposobno in da mu lahko zaupajo.

DIHANJE, NAJVITALNEJŠI PROCES TELESA

Poleg izvajanja jogijskih položajev je za ohranjanje dobrega počutja bolnikov, ki se spoprijemajo s fizičnimi in čustvenimi stiskami, izjemnega pomena dihanje oziroma uporaba dihalnih tehnik. Predvsem učinkovito je globoko trebušno dihanje, ki pomaga odpravljati napetosti, sprošča telo in umirja razdražen um. Prednost dihalnik tehnik pa je tudi ta, da jih lahko izvajamo kjer koli in kadar koli – v čakalnici, med terapijami ali pred spanjem. »Dihanje imamo tako rekoč do zadnjega diha vedno 'pri roki'. Osredotočenost na dihanje, kadar se hočemo umiriti, je najpreprostejša pot, po kateri stopamo z globokim in sproščenim vdihom in izdihom,« pojasni Lobnik Zorkova. »Kakor bi stopali z vsem zaupanjem po brvi, ki je speljana čez deročo reko. Morda se spomnite občutka, če ste kdaj stopali po taki brvi in so vam rekli: 'Ti samo hodi, ne glej ne levo ne desno.' Morda je kateri od staršev ali učiteljev tudi rekel: 'Pa globoko dihaj!' In res. Prišli ste čez. Tudi pri pozornem dihanju, ko spremljamo svoje vdihe in izdihe, nekam pridemo. Pridemo v območje telesne, umske in duševne umiritve, ki pomeni odklop od težav, načrtovanj, strahov itd. Ki nas morda za trenutek celo na neki način 'odlepi' od stvarnosti. Nam morda posreduje hipen uvid, da smo, potem ko se iz tega stanja vrnemo na trdna tla, opremljeni z več miru, a z novo ali dodatno energijo.«

DAR JOGE

Oporo in navdih v jogi je našla tudi gospa Vesna iz Ljubljane, ki je za rakom na obeh dojkah zbolela pred sedmimi leti, stara 55 let. Le nekaj mesecev po zahtevnem zdravljenju, ki je med drugim vključevalo operacijo, rekonstrukcijo obeh dojk in štiri cikle kemoterapije, je prek društva Europa Donna našla tečaj joge, prilagojen bolnicam z rakom na dojkah.

»Najpomembnejše, kar mi je joga dala, je občutek zaupanja vase. In zavedanje, kako pomembno je, da se imam rada,« pripoveduje Vesna, ki se je z jogo prvič srečala že nekaj let pred boleznijo, ko ji je pomagala v težkih trenutkih med ločitvijo. »Morda se sliši banalno, a ko greš skozi takšno izkušnjo, se zaveš, kako minljivo je življenje. Resnično spoznaš, da vse, kar počneš, lahko delaš zadnjič.« Zato pravi, da je pomembno, da se znamo ustaviti, si vzeti čas zase, za stvari in ljudi, ki jih imamo radi. Da pogumno sledimo sebi in svojim željam. »In da uživamo v tem, kar nam je dano. Da vidimo, da je življenje lepo. Pa tudi da znamo reči ne stvarem, ki jih ne potrebujemo ali niso dobre za nas, brez občutkov krivde ali strahu, kaj bodo dejali drugi.«
Po skoraj sedmih letih vadbe se Vesna tedenskih srečanj še vedno veseli. »Še v času med zdravljenjem sem obiskala vadbo, ki je vsebovala elemente joge in pilatesa, a je bila zame pretežka. Na jogi pa naša učiteljica Alenka, ki je zares čudovita, pozna vsako udeleženko, ve, kaj katera zmore, in nam svetuje, kako naj določen položaj izvedemo ali čemu naj se izognemo,« navdušeno pripoveduje sogovornica, ki jo vadba joge vedno znova globoko sprosti, umiri in napolni z notranjim mirom.

Srečanja na vadbi joge pa so pomembna tudi zaradi druženja, saj udeleženke povezuje podobna izkušnja; srečanja jim nudijo varen prostor, kjer podelijo svoje strahove, skrbi, izmenjajo odgovore na vprašanja, ki jim jih lahko ponudi le nekdo, ki je prehodil podobno pot, ter se skupaj veselijo novih zmag in radosti. »Pomembno je, da se zaradi bolezni ne zapremo in odmaknemo vase,« pojasni Vesna, »ampak da se med seboj družimo ter da o svojih občutkih spregovorimo in jih z drugimi podelimo.« Srečanja pa bogatijo tudi življenja učiteljev. »Čeprav sama nisem bila in upam, da ne bom, bolnica z rakom, mi zgodba prav vsake moje tečajnice sporoča, da sem morda manj pogumna kot marsikatera med njimi,« meni Lobnik Zorkova. »Prav zato jemljem svoje življenje in jogo, ki sem se jo naučila in jo posredujem naprej, z največjo odgovornostjo. Čeprav torej nekaj znanja o jogi in teoretično o raku imam, je vprašanje, ali bi vse to, kar bi od mene zahtevalo zdravljenje, tudi zmogla. One so! Vem pa, kar so mi dokazale: da lahko z jogo marsikatero telesno in duševno težavo omilimo ali celo odpravimo. Dobro je torej vedeti za jogo, še bolje pa se je z njo ukvarjati.«