Verjetno je otroke težje fotografirati kot odrasle, saj jih ne moremo postaviti v 'pozo', jim govoriti, kako naj premaknejo roko, obraz, kdaj naj se zasmejijo …

Seveda, dojenčkom in mlajšim otrokom je težko reči: stoj pri miru, poglej sem, tja, velik nasmešek …, zato je pomembno, da se na začetku malce spoznamo in se tako sprostijo ter mi zaupajo. Veliko vlogo na fotografiranju imajo tudi starši, ki so animatorji otrok, saj jih še dodatno zabavajo.

Kako torej kar najbolje pripraviti otroka na fotografiranje? Mora biti sit, previt, naspan?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

68-letni Pero Lovšin razkril recept za dobro staranje

Glasbenik pravi, da recept niti ni preveč kompliciran. Bi mu sledili?

Prvo pravilo je vedno naspan otrok. Brez tega fotografiranje ne bo uspešno. Zagotovo mora biti sit in previt. Vse ostalo pride samo od sebe.

Gotovo tudi otroci kdaj pa kdaj nimajo najboljšega dne in jih ne moremo pripraviti na sodelovanje. S čim pa si vendarle lahko pomagamo, kako oziroma s čim jih lahko motiviramo?

Tudi to se je že zgodilo. Tako kot imamo odrasli kdaj slab dan, ga imajo lahko tudi malčki. Včasih je bolje fotografiranje prekiniti in prestaviti na drug dan. Starši so velik del motivacije, saj svojega malčka dobro poznajo, zato imamo vedno s seboj kakšne igračke od doma in stvari, ki so malčkom blizu, da se počutijo domače in tako premagamo strah. Na koncu jih včasih celo težko pripravimo na slovo, saj se nočejo posloviti od vseh mojih rekvizitov in seveda mene.

Katere rekvizite imate pripravljene?

Na vsakem fotografiranju poskušam imeti drugačne rekvizite in dodatke, saj je menjava rekvizitov ter iskanje novih pozicij, tematik in zamisli tudi dodaten izziv zame. Vedno mora biti nekaj novega, svežega in inovativnega. Vedno imam pripravljene različne odejice, lonce, vrčke, igračke, ozadja, za punčke krilca, nakit, naglavne trakce, za fantke kapice in igračke.

Po vaših izkušnjah sodeč, kdaj nastanejo najlepše fotografije? Ko gre za spontani odziv ali že vnaprej dobro premišljeno postavitev?

Kaj je najlepše, je stvar vsakega posameznika. Nekaterim so lepše nastavljene fotografije, kjer je vsaka podrobnost nastavljena in premišljena, spet drugi imajo rajši natur fotografije malčkov, brez dodatkov, rekvizitov, ko ustvarjajo v svojem svetu … Po mojem mnenju sta to dve zelo različni vrsti fotografije in obe čudoviti, zato vedno naredimo oboje. Prav tako pa so nekaj posebnega fotografije, kjer malčki jočejo.

Koliko časa običajno potrebujete za fotografiranje dojenčkov oziroma otrok?

Težko je govoriti o povprečju, saj je vsak malček drugačen in svojevrsten. Nekateri potrebujejo več časa, da se sprostijo, spet drugi so že od samega začetka veliki veseljaki. Malčki do enega leta se hitro odprejo, vendar ne zdržijo veliko časa. Otroci od enega leta dalje pa so lahko zbrani veliko dlje.

Fotografiranje novorojenčkov je posebno doživetje, kajne?

Za fotografiranje novorojenčkov moraš imeti izkušnje, pravi občutek za to in delati moraš z dušo. Vedno sem pokakana in polulana, fotografiranje traja tudi več kot tri ure, fotografirajo pa se le do štirinajstega dneva starosti, kar pomeni, da mamice pridejo neposredno iz porodnišnice k meni. Za Mali čudež narave ve že skoraj vsaka druga mamica, in to je najlepši spomin, ki si ga lahko zaželiš. S fotografijo je mogoče prikazati spokojnost in lepoto novorojenčka že v prvem tednu. Nekaterim mamicam je zelo težko, saj imajo za seboj carske reze in težke porode, pa vseeno pridejo v prvem tednu z vseh koncev naše države, tudi iz sosednje Hrvaške. Enako uporabljam rekvizite, vendar jih je treba znati uporabiti, saj moraš z njimi prikazati nežnost malčkov. Kdor koli pogleda slikice, se stopi, vključno z menoj. Dojenčke sicer lahko poslika skoraj vsak starš, z novorojenčki pa so potrebne dejanske izkušnje, ki pa jih meni ne manjka.