Sodobnemu človeku se dandanes v življenju ponudi več priložnosti za ljubezen kot kadar koli prej, a redkokatera teh priložnosti preživi. Po navadi tako imenovano nesrečo v ljubezni pripisujemo nesojenim partnerjem ali neki višji sili, stvarem, ki jih ne moremo nadzorovati, iskricam, ki niso preskočile, in podobnemu. Pravimo, da bolj kot kadar koli prej vemo, kaj hočemo in česa ne, in smo zato toliko bolj izbirčni. Vsa pretekla razmerja so še preglasen opomin, kako se lahko opečemo, zato iščemo zagotovila, ki jih seveda redko dobimo. Prej kot to najdemo tisoč in en razlog, zakaj se tudi tokrat ne bo izšlo. Zakaj bomo tudi tokrat potegnili kratko in spoznali tisto grdo plat ljubezni. Čeprav smo zavestno prepričani, da vse to počnemo v svoje dobro in da gre pravzaprav za samoohranitveno taktiko, so psihologi prepričani, da je vse to lastna sabotaža. Za svojo nesrečo v ljubezni smo torej krivi sami. In če jo želimo premagati, je edino prav, da spoznamo, kaj je tisto, kar nas pri tem najbolj straši, in zakaj. Razlogov za strah je veliko, v pogovorih s svojimi pacienti pa so strokovnjaki izluščili najpogostejših sedem.
1. Zaradi ljubezni smo ranljivi
Vsako novo razmerje, v katerega se podamo, je neznano področje. In neznanega se ljudje že po naravi bojimo, saj ga ne moremo nadzirati, predvidevati in usmerjati. Podati se v neznano pomeni za nas veliko tveganje, kar seveda sproži občutek ogroženosti. Predati se novi ljubezni torej pomeni tvegati. Pomeni močno zaupati nekomu drugemu, dovoliti, da vpliva na nas. Zaradi vsega tega smo veliko bolj izpostavljeni in ranljivi, torej so naši obrambni mehanizmi veliko bolj na udaru. Bolj ko se torej predamo, bolj se rušijo vsi tisti stari vzorci in občutki, ki so nas vse do zdaj ohranjali varne. In bolj ko se rušijo, bolj se čutimo izpostavljene nevarnosti in ogroženi. Bolj ko torej ljubimo, večja je možnost, da bomo prizadeti. Vsaj tako smo prepričani, in zato nas tako zelo začne dušiti, ko čutimo, da se ljubezen počasi plazi v nas, in jo hitro odrinemo od sebe.
2. Nova ljubezen naplavi pretekle bolečine
Nikoli se bolj ne zavedamo, kako zelo se nas drži preteklost, dokler ne vstopimo v nekaj novega. Tako je tudi z ljubeznijo. Šele nova razmerja lahko pokažejo, kako zelo smo podvrženi preteklosti. Zlasti tistemu bolečemu delu. Vsa naša pretekla (ne zgolj romantična) razmerja, začenši z otroštvom, vplivajo na to, kako dojemamo ljudi, s katerimi smo v odnosih, tudi romantične partnerje. Zlasti negativna dinamika, ki smo ji bili v preteklosti izpostavljeni, je tista, ki nas zavira pri popolni predanosti in odprtosti nekomu novemu. Zato se izmikamo intimni povezanosti, ker v nas zbuja stare občutke jeze, izgube, bolečine ali zavrnitve. Zlasti v primerih, ko dolgo hrepenimo po nečem, kot je na primer ljubezen, začnemo te stvari veliko bolj povezovati z bolečino, ki smo jo čutili takrat, ko ljubezni nismo prejemali.
3. Ljubezen izpodbija stare identitete
Naj smo še tako samozavestni, prizanesljivi in ljubeči do sebe, smo obenem tudi svoj najhujši kritik. In mnogi se globoko v sebi spopadamo z občutki neljubljenosti. Ta nadvse kritični jaz namreč sam sebi postavi neki vrednostni sistem, ki pogosto izhaja iz preteklih bolečih otroških, mladostniških ali odraslih izkušenj, vedenj in kritik, ki smo jim bili izpostavljeni. Ta vrednostni sistem pa nam ves čas daje občutek, da smo manjvredni, da si ne zaslužimo ljubezni, tudi ne sreče. Včasih nedvoumno, včasih pa se tako zelo zamaskira v vsakdanje vzorce našega delovanja, da postane del nas, del naše identitete, da lastne vzorce delovanja sploh ne vidimo več kot destruktivne in škodljive. In čeprav so škodljivi, se nam zdijo nenevarni, saj so znani in udobni. Neprijetno, neudobno in ogroženo pa se počutimo, ko nekdo drug izpodbija ta naš vrednostni sistem, ko nas, čeprav smo globoko v sebi prepričani, da tega nismo vredni, začne ceniti, spoštovati, ljubiti … Takrat se vsa ta dolgoletna sidrišča naše identitete začnejo krhati in pojavi se občutek ogroženosti, zaradi katerega se odzovemo obrambno do vsega, kar izpodbija našo identiteto.
4. Resnična sreča nosi resnično bolečino
Kdor visoko leta, nizko pade, pravijo. In to ni samo pregovor. Kadar koli na čustveni ravni zelo intenzivno občutimo resnično srečo, smo na prav tako intenzivni ravni dovzetni tudi za resnično bolečino in žalost. Pa naj bosta v resnici še tako majhni in banalni. Samo pomislite, kolikokrat se zgodi, da v razmerju vse trenutke neizmerne sreče izniči zgolj ena boleča beseda, izrečena v prepiru. Ali obratno, pogosto lahko en odločilen trenutek čiste sreče izniči več let žalosti in bolečine. Resnična sreča tako vedno prinaša tudi resnično bolečino, kar vemo vsi, zato se intenzivnim čustvom in popolni predanosti raje izognemo, da ne bi trpeli.
5. Ljubezen ni vedno sorazmerna
»Ne ljubim ga dovolj«, »preveč me ljubi«, »ne ljubi me dovolj« ali »preveč ga ljubim« so pogosto izgovori, kadar tehtamo, ali je razmerju namenjeno obstati. Po navadi so te besede razlog za propad. Ker ljubezen ni enaka. Ker ena od strani čuti več ali manj kot druga. Navadno se potem bojimo, da se čustva tistega, ki ljubi manj, nikoli ne bodo razvila na enako močno raven in bo na koncu nekdo ostal zavrnjen in prizadet. A psihologi opozarjajo, da ljubezni ne gre meriti na tak način. Ljubezen je, tako kot druga naša čustva, bolj ali manj vedno nesorazmerna, vedno neuravnovešena. So trenutki in okoliščine, v katerih bolj ljubimo, smo jezni ali prizadeti mi, spet drugič bo tak bolj naš partner. Naša čustva do drugega so živa in vedno spreminjajoča se, zato ne smemo zavreči priložnosti za ljubezen samo zato, ker v tem trenutku ne vidimo, kako se bodo razvila.
6. Razmerja lahko pretrgajo vez z družino
Razmerja, tista resna, so eden dokončnih simbolov odraslosti. Predstavljajo dokončen konec mladostniškega obdobja, predvsem pa začetek življenja kot neodvisen, samostojen posameznik. Da lahko začnemo takšno življenje in se povsem predamo drugi osebi, pa moramo najprej pretrgati simbolno vez s svojo primarno družino. Pri tem gre na neki način za ločitev od neke stare identitete – lahko tudi od identitete, ki nas je s svojo kritičnostjo ves čas 'branila' pred ljubeznijo. Vzpostavitev novega intimnega razmerja zahteva pretrganje vezi z vsem, kar je prej predstavljalo naše primarno intimno razmerje, in mnogi imajo s tem težave ali pa si zaradi strahu pred neuspelim razmerjem tega še ne upajo povsem. S tem pa seveda ni prostora za intimno predanost nekomu drugemu.
7. Ljubezen spodbudi največje strahove
Takrat ko imamo zares veliko, se zavemo, da lahko veliko izgubimo. Več ko nam torej nekdo pomeni, bolj se bojimo, da ga bomo izgubili. Bolj pa se začnemo zavedati tudi lastne umrljivosti in možnosti, da se naše srečno življenje lahko vsak trenutek in brez opozorila konča. Ko ima življenje in ljudje v njem velik pomen, je strah pred izgubo toliko večji. Navadno ta strah nato prikrivamo in mirimo z namišljenimi in banalnimi skrbmi, delamo iz muhe slona in iščemo dlako v jajcu, se prepiramo s partnerjem zaradi malenkosti, v najbolj skrajnih primerih pa razmerje sabotiramo tako, da preprosto odnehamo in ga prekinemo. Pogosto dejanja, s katerimi se borimo proti tem strahovom in ki na koncu dosežejo ravno tisto, česar se bojimo, znamo precej dobro utemeljiti in razumsko zagovarjati. Vedno najdemo razumske razloge, da je razmerje propadlo, ne zavedamo pa se, da ga je pokončal ravno naš pretirani strah, da ga bomo izgubili.
Ljubezen in razmerja so torej svojevrsten izziv. So naša ultimativna želja in hkrati naš največji strah. Razlogov za to, zakaj se kljub goreči želji tako zelo bojimo ljubiti, je torej kar nekaj, najpomembnejše pa je, da odkrijemo in si priznamo svojega. Le tako si bomo zares dovolili ljubiti, pravijo psihologi.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
