Ko se sprašujemo o tem, kaj so čustva, se znajdemo v čudnem prostoru, ki ga sicer poznamo, a ga le s težavo zaznamo v celoti.Lahko ga opišemo, in sicer s primerjavami, slikovito, včasih v barvah. Čustvo ljubezni radi povezujemo z rdečo barvo, z vrtnicami, čokolado, medtem ko čustvo jeze opišemo kot jeklo, kot rezilo … O čustvih nas v šoli niso učili, niti ne na fakultetah. V zadnjem desetletju se pojavlja vse več študij na temo čustvene inteligence, uči se sociologijo čustev, in lahko rečemo, da smo na teh področjih še vedno iščoči osnovnih pojmov in znanj, ki bi jih vsi razumeli podobno, če ne isto, seveda z razlogom, da bi se sporazumeli in naučili uravnoteženega čustvovanja.

Čustva in človeški ustroj

Kako človek oblikuje čustvene odzive? Kje se naučimo čustvovanja? Ali so čustva navada? Ali s čustvi izsiljujemo? Ali poznamo lastne čustvene mehanizme? Ali se lahko naučimo bolj polnega čustvovanja?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti, če želimo lastni čustveni ustroj prepoznati in ga oblikovati na načine, ki nas bodo podpirali, in ne rušili. Tako kot se naučimo vrednot in vedenjskih vzorcev prek posnemanja vzgojiteljev, tako se priučimo tipičnih čustvenih odzivov na tipične situacije, s katerimi so se spoprijemali naši vzgojitelji in ljudje, ki so za nas odigrali pomembne vloge. Kako smo se spoprijeli s prvimi prepovedmi vzgoje? Ali so prepovedi bile, so bile zdravorazumske ali so mejile na sadizem koga od staršev oziroma ljudi, ki so nas vzgajali? Kako so nas naučili kazati ljubezen in spoštovanje? Smo odraščali v okolju, kjer je iskrenost pomenila vzor, jasnost komunikacije kodeks, po katerem ste se vsi odzivali? Morda ste prve izkušnje pridobivali v okolju, kjer ste igrali dve vlogi, eno za okolico in drugo za zaprtimi vrati? Kako se danes odzivate v odnosih? Ste odprti, resnicoljubni, žarite samozaupanje ali se raje umikate v svoj svet in redkokdaj odprete ljudem svoja občutja? Se znate izražati, znate prepoznati občutke, ki se vrtijo znotraj vas? V nadaljevanju opisujemo nekaj tipičnih občutkov, znotraj katerih se vrtijo različne zgodbe, ki se lahko odvrtijo drugače.

Nekaj tipičnih občutij

Samozavest je tisti občutek, ki je hitro viden s prostim očesom. Samozavest lahko zgradimo glede na zunanjost (lepota, uspeh, okus), ljudje z visoko čustveno inteligenco pa samozavest zamenjajo s samozaupanjem in lastno vrednost ukoreninijo v globlje kvalitete. Običajno v znanje, v osebno rast s ciljem postati človek vrednot, integritete in časti. Samospoštovanje navajamo kot drugo občutje, ki ga moramo natančneje razdelati. V prvi vrsti se odraščajoči otrok nauči prepoznavati meje v zunanjem svetu (kam sme in kje obstaja potencialna nevarnost), sledi pa naporno obdobje učenja o čustvenih, psihičnih in mentalnih mejah svojih bližnjih. Nauči se, kje mora prenehati in kje so meje samospoštovanja tako staršev kot ostalih pomembnih drugih in kje mora z lastnim repertoarjem prepričevanja (izsiljevanja) prenehati. Ko odraste, se prej ali slej znajde v poslovnem oziroma službenem okolju, kjer se spoprijema z mejami oziroma ovirami. Vsako okolje ustvari klimo in vsak posameznik, ki se v okolju privaja, se uči meja sebe in drugih. Ali se v celoti prilagodi ali ohrani svoj jaz, je odvisno v veliki meri od njegove čustvene inteligence oziroma sposobnosti predvidevanja čustvenih odzivov drugih. Če imamo zdravo samospoštovanje, poiščemo ravnotežje med pričakovanji drugih in lastnimi potrebami, sicer se lahko zavijemo v kup težav, ki načenjajo naše samospoštovanje in so glavni vzrok za neuspeh ali celo zlom. Čustvena stabilnost kot znamenje uravnotežene osebnosti se odraža na skorajda vseh področjih naših življenj.

V prvi vrsti se odraščajoči otrok nauči prepoznavati meje v zunanjem svetu (kam sme in kje obstaja potencialna nevarnost), sledi pa naporno obdobje učenja o čustvenih, psihičnih in mentalnih mejah svojih bližnjih.

Način, kako se spoprimemo s kritiko, kaže na to, ali prepoznamo kritiko nekoga kot konstruktivno ali destruktivno. Sposobnost, da se odzovemo na negativne želje drugih do nas, kaže na čustveno zrelost: znamenje nizke čustvene inteligence je v prvi vrsti obsojanje drugih in iskanje krivde zunaj nas. Opazovanje ljudi in obsojanje njihovega vedenja prikazuje našo notranjo šibkost, saj je človek, ki obsoja, človek, ki se zapleta v negativna čustva, kot so jeza, srd, bes, sovraštvo, ljubosumje, zavist, nevoščljivost in škodoželjnost. Ljudje z nizko čustveno inteligenco običajno čutijo negativna čustva, pogosto pa imajo težavo z nadzorovanjem drugih. Prvi nasvet za tovrstne primere je poglobitev vase. Vprašajte se, koliko časa na dan, teden, mesec porabite za slabo voljo? In kako naj vam uspe v prihodnosti, če vsem želite slabo? Samo terapija, ki jo nudi samoprepoznanje, deluje. Zaupanje v dobro kot zadnje od občutij, ki jih na tem mestu obravnavamo, deluje kot lepilo zdravih in podpirajočih čustev. Ljudje, ki zaupajo, lepše hodijo čez življenje, lažje gradijo kariere in izpolnjujoča tako intimna kot poslovna partnerstva. Zaupanje do življenja zgradimo na čustveni trdnosti, ki jo izpopolnjujemo vse življenje. Če so nam preizkušnje ali travme uničile to temeljno zaupanje v dobro, moramo poiskati pomoč nekoga, ki nam bo pomagal ponovno zaupati.

Prepričanja o svetu in ljudeh

Čustveni ustroj vsakega od nas sestavljajo izkušnje, znanja in vera, ki nas usmerja v odločitve. Naša prepričanja delujejo kot kompas, ki nas usmerja v odločitve. Odločitve gradijo našo sedanjost in kujejo izkušnje prihodnosti. Če smo globoko v sebi prepričani, da dobro nikoli ne zmaga, nas bo ta formula gnala do situacij in ljudi, ki bodo prepričanja le utrdili. Čustva lahko na podlagi bridkih izkušenj otopijo in svet ne gledamo več z očmi pustolovščine, pač pa kot večno sivino, ki jo sem in tja popestrijo adrenalinske izkušnje. Nekateri si jih privoščijo z raznimi prevarami, a na koncu prevara zabode v srce vsakogar, ki se ji ni znal upreti. Prepričanja so naša usoda vse dotlej, ko se odločimo raziskati vzroke ječe, v kateri bivamo prostovoljno. Ko se učimo prepoznavati lastna občutja, prej ali slej začnemo prepoznavati občutja vseh, ki nas obkrožajo.

Ranljivost, torej da drugim pokažemo, da smo lahko brez ega, pripomore k čudežnim rešitvam situacij. Nazor, da smo vsi ranljivi, omili naše odzive in sodbe skorajda izniči.

Znamenja visoke čustvene inteligence

Kdo je torej visoko čustveno inteligenten? Lahko bi rekli, da posameznik, ki pozna zdravi egoizem, torej zdrave meje do sveta in do svojih bližnjih, vsekakor pa ni sebičen. Svet razume kot celoto, prepleteno z mislimi, občutki, željami, in prepozna, da si vsi želimo istega: zdravja, uspeha, sreče. Iz tega spoznanja razvija svojo občutljivost do drugih in sebe ter skuša delovati dobro do sveta in ljudi. Visoka inteligenca je prepoznana zlasti v empatiji, torej sposobnosti razumevanja stanj zavesti čustvene klime in hotenj drugega človeka. Vrednotna nevtralnost ali pravičnost je morda zadnja lastnost, ki postavlja v ospredje neko osnovno človeško kulturo, ki se ogiba obrekovanja, puhlosti in praznih želja, ki pot človeka zreducirajo na golo zadovoljevanje materialnih potreb – čustvena inteligenca je torej kraljestvo neracionalnega, povezujočega in intuitivnega, prestol občutkov, ki nam jih potrdi zgolj čas.