Vrinite se v družinski urnik

Zagotovo nikoli ne pozabite roditeljskega sestanka ali obiska pri zobozdravniku, ki ju vestno zapišete v družinski urnik in vse organizirate tako, da ju ne zamudite. Enako ravnajte z nujnimi obveznostmi svoje duše, kot so: 'kava za mojo dušo', 'jutranji sprehod v samoti', 'terapevtski pogovor s prijateljico' ali 'obred čiščenja v savni'. Potrebe svoje duše jemljite enako resno kot zdravniški pregled, saj boste v nasprotnem primeru zares pristali pri zdravniku zaradi kroničnih fizičnih ali/in psihičnih težav, ki izražajo le eno: zanemarili ste svojo dušo, ki ne more več prenašati stradanja. Zato potrebe svoje duše vzemite resno ter jih z vso resnostjo in odgovornostjo vrinite v družinski urnik.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Začnite pisati dnevnik

Se spomnite osnovnošolskih in srednješolskih dni, ko ste na skrivaj pisali dnevnik? Zapisovanje misli in občutkov je dokazano terapevtsko, zato obudite to staro navado. Kupite si poseben zvezek ali blok, ki vas bo s svojo podobo pritegnil (s kakšno čudovito ilustracijo ali mistično podobo), in si vsaj enkrat na teden vzemite čas za zapisovanje občutkov. V dnevnik ne zapisujte statističnih podatkov, kot so, kaj ste jedli za večerjo ali kaj ste imeli oblečeno, temveč se osredotočite na trenutke, ki so vas 'prebudili', ki so v vas sprožili neka nova občutja, pa naj bodo prijetna ali neprijetna. Zapišite vse svoje dvome, strahove, želje in upe. Pa tudi vse to, kar vas je prizadelo, razočaralo, ganilo in osrečilo. Ko se boste navadili na ta pogovor sami s seboj, boste ugotovili, da v resnici pogrešate čas za dnevnik, če ga preveč zanemarjate.

Naj zapleše divja ženska v vas 

Ples je simbol življenja, zato je pri prebujanju ženske duše plesanje zagotovo zelo priporočljivo. Morda je za vas dovolj, da sami zaplešete v intimnosti svojega doma ali pa se vpišete v plesni tečaj, ki bo prebudil divjo žensko v vas. Izbirate lahko med različnimi oblikami ženskih plesov – od trebušnega plesa in afriških divjih ritmov do plesa srca in obrednih plesov. Pogumno preizkušajte in preverite, kateri ples najbolj ustreza vaši duši.

Recite sebi da

Ste pri pisanju dnevnika ugotovili, da v resnici ne veste, kdo ste in kam greste? Brez panike, takšna obdobja brezpotja so normalni del duševne rasti vsake ženske. Vprašanja duše lahko seveda potlačite ter se vržete v delo in 'normalno' življenje, toda vaša duša vam bo zelo hvaležna (kar boste začutili kot notranji mir), če ji boste prisluhnili in ji pomagali, da spet najde svojo pot. In kako to storiti? Ustvarjajte na tisoč in en način, pa naj bo to vrtnarjenje in peka peciva ali slikanje in ples v dnevni sobi, predvsem pa poslušajte svoje srce. Vsak dan si poskušajte uresničiti vsaj eno srčno željo, pa četudi gre le za to, da si privoščite deset minut predajanja sončnim žarkom. S tem ko poslušate svoje srce in izrekate sebi da, negujete in razvijate svojo dušo.

Obkrožite se z ljubeznijo

Čeprav se sliši klišejsko, je vendarle res: nobena duša ne more zdravo rasti v neljubečem okolju. Zato se obkrožite z ljubeznijo tako, da se posvečate odnosom, kjer lahko dajete in prejemate ljubezen, medtem ko se izogibajte ljudem, ki so do vas nespoštljivi in neprijazni. Če imate otroke, črpajte ljubezen in življenjsko moč iz njihove otroške razposajenosti, radovednosti in ljubezni do življenja. Ljubite jih in dobili boste desetkrat povrnjeno. Če ste ugotovili, da vas izčrpava odnos s partnerjem, ne stojte križem rok in ne čakajte, da se odnos sam čudežno popravi. Poskušajte se pogovoriti z njim kot ljubeč partner, če so težave večje, pa ne omahujte in si poiščite terapevta. Duša bo zagotovo vesela terapije, saj bo končno lahko spregovorila. Iščite torej ljubezen in pri tem ne pozabite biti ljubeči tudi sami do sebe.

Poslovite se od preteklosti

Včasih se duša zatakne v odnosu, psihičnem procesu, občutku ali ideji iz preteklosti. In ni nujno, da gre vedno za travmatičen spomin, ki ga moramo predelati s terapevtom, da lahko nadaljujemo z življenjem. Včasih je dovolj le to, da ozavestimo svojo dušno fiksacijo in se zavestno poslovimo od dela preteklosti, ki nas drži nazaj. To pomeni, da si najprej dovolimo začutiti vse to, kar nas preliva, ko pomislimo na ta trenutek, odnos ali občutenje. Šele potem si lahko tudi oprostimo in gremo naprej. Takšno slovo od preteklosti lahko tudi simbolno označite tako, da sami ali skupaj s tistimi, ki jim zares zaupate, organizirate obred slovesa, pri katerem vsak prinese en predmet, ki mu predstavlja to, od česar se želi posloviti. Vsak svoj predmet z besedami (ali brez besed) pospravi v posebno škatlo, ki jo potem skupaj zakopljite v zemljo v gozdu ali na vrtu. Morda to storite popolnoma drugače, pomembno je le, da prisluhnete svoji duši.