Pri delu z ljudmi lahko opazimo številne prvine, ki kažejo na lastnost vsakega človeka, ki bi jo opisala kot notranjo potrebo po konfliktu. Začetki psihoanalize nam na primer s Frommom pokažejo na dvojnost v preučevanju človeških značajev, ki jo tradicionalno opisujemo kot bitko med dobrim in zlim.

Vsaka naša prepričanja o svetu, naš svetovni nazor, naši občutki in dejanja izvirajo iz temeljnega odnosa do vprašanja dobrega in zlega. Zlo v tem pomenu ne povezujemo s slabim, saj slabo še ne pomeni zla. O zlu govorimo, kadar človek načrtno, zavestno in premišljeno načrtuje škodovanje drugemu človeku in si zanj prizadeva.

Ob Siriji in škandalu s kemičnim orožjem se je svet spraševal, kako rešiti še eno od številnih kriz, ki nastanejo kot posledica mnogoterih nasprotij, ki so stara stoletja. Tako kot lahko govorimo o zgodovini dobrega, lahko govorimo o zgodovini zla. V času hladne vojne se je ta dvojnost zelo jasno pokazala kot napetost v človeku, ki išče ravnovesje med eno in drugo silo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kraljica Camilla odpovedala obveznosti zaradi težav z zdravjem

Palača je sporočila, da je kraljica Camilla zaradi okužbe dihal odpovedala vse obveznosti za tekoči teden.

Kdo je družba? Kdo je politični sistem? Je to neka celota, ki živi lastno življenje? Družba smo ljudje, država smo ljudje in vsak posameznik je gradnik družbe. Raven civilizacijskega moralnega kodeksa je v letu 2013 nekje višja, drugod niso izpolnjena osnovna merila. Morala resda ni univerzalen pojem, ne obstaja enotni kodeks morale, a etike ja. Vendar pogosto človek zaradi lastnih interesov izgubi tako moralni in etični kompas, s tem pa odpre vrata številnim nevšečnostim in v najslabšem primeru trajno izgubi notranji mir.

Zgodovina vojn

Ko razlagamo otroku, zakaj so na svetu vojne, smo pred težko dilemo. Kako petletniku pojasniti, da je svet bojišče interesov, manipulacij, spletk in nenavadnih odločitev, ki jih ljudje sprejmejo? Ali pa pojasniti, da so bili kraji in civilizacije, ki so delovali v nasprotju s slabim? Radi citiramo Maje, radi poudarjamo povezanost z naravo ameriških staroselcev, aborigine … Otroku poskušamo igro dobrega in zlega prikazati s pomočjo pravljic, ki vse govorijo enako sporočilo, prav tako basni in ljudske pripovedke: dobro se vrača z dobrim, slabo s slabim. Je svet res bojišče, so razmerja res bojišče za zmago, je posel res bojišče za denar, je ljubezen res boj za prevlado? Ko otrok konča osnovno šolo, mu je že veliko bolj jasno, kako deluje igra svetlobe in teme, po srednji šoli pa prek izkušenj in opazovanj številnih nasprotij (revni, bogati, možnosti, ujetost) pride do temeljnega prepričanja, ki ga vodi vse življenje. Zgodovina vojn je stara kot človeštvo samo; očitno je nekaj v človeški naravi, ki išče konflikt?

Osebne vojne

Številni filozofi so se spraševali, kaj je v človeku resnično človeškega, kaj bestialnega (zverinskega). Ponudili so nam številne interpretacije o izvorni naravi človeka; monopol nad interpretacijo je imela mnogo stoletij cerkev monoteističnih religij, zato ni čudno, da se zadnjih pet desetletij ljudje obračajo vzhodno in iščejo notranji mir v filozofijah budizma in njegovih različic. Smo potomci lastnih prednikov, ki so se borili v vojni, ki še vedno živi. Razprave o povojnih pobojih niso končane, sprave ni. Kot nas uči tradicija krščanstva, je pomembno, da je naše rodovno deblo zdravo; grehi se prenašajo na potomce, o tem ni nobenega dvoma več. Če je bila karmična diagnostika pred leti novodobno šarlatanstvo, že dolgo časa ni več. Ljudje prihajajo do spoznanja, da so svetovne vojne odraz osebnih vojn med dvema ali več posamezniki in da je največja dobrina tega sveta duševni mir, ki ga nihče neposredno ne prodaja, ne moremo ga kupiti ne z denarjem, ne s častjo in ne s slavo.

Prvine osebnih vojn

Vse se začne pri meni, pri vas – pri vsakem posamezniku. Dana nam je moč spremembe stališč in nazorov, če se le tega zavedamo in s svojo (ne)močjo začnemo odgovorno ravnati. V ta namen sem pred dvema letoma skupaj s prijatelji ustanovila Društvo za razvoj duhovne inteligence Budni, kjer delujemo odgovorno v prvi vrsti do sebe. Učimo se iskrenega odnosa do sebe, do lastnih kompleksov, ki jih ozaveščamo in v najmanjši možni meri usmerjamo navzven. Ne skušamo torej lastnih frustracij zdraviti na drugih. Kadar opazujete svoje odnose – službene, osebne, intimne –, lahko opazite, da ljudje zelo hitro lastne občutke šibkosti prekrijejo z neiskrenim vedenjem. Sama v svetovanjih ta vidik osebnih vojen opažam v 80 odstotkih. Ljudje krivijo druge ljudi; tisto, kar počnejo sami, očitajo drugim, in kadar ima civilizacija v 80 odstotkih takšno vedenje za normalno (torej neiskrenost, škodoželjnost, spletkarstvo itd.), se zdijo vojne logičen izid kopičenja moči misli, kjer je veliko premalo zrelih duhov, da bi na primer vojne v celoti opustili.
Glavni cilj osebne vojne je zmaga nekoga nad nekom. S sredstvi, ki so na voljo. Brez premisleka o posledicah. Kot nas učijo religije in nova veja genetike, tako imenovana epigenetika, posledice so. Plačujemo jih sami, največkrat pa potomci (epigenetika trdi, da lahko na lastno genetiko vplivamo s psihično-emocionalnim aparatom prek prepričanj in zavesti, ki je celota psiho-emotivnega aparata in celota več inteligenc).

Identiteta razmerja, ki mu rečemo konflikt

Vsak konflikt ni slab, zlasti takšen, ki postavi stvari na svoje mesto. Ljudje, ki imajo hrbtenico, so torej ljudje, ki jih ne moremo podkupiti in ki imajo smer, ki je vredna spoštovanja. Konflikt kot sredstvo je star kot človeštvo samo. Ljudje, ki radi ustvarjajo konflikte, imajo od njih brez dvoma korist. Če bi na primer želeli razumeti vprašanje holokavsta in bi se pogovorili z ljudmi, ki so to vprašanje preučevali s pomočjo istih zgodovinskih knjig in dejstev, bi zelo težko našli posameznike, ki bi se strinjali, kaj je bil vzrok za možnost holokavsta. Kot pravi Primo Levi, v času vožnje ljudi v vagonih in pripovedi o satanskih razmerah Buchenwalda nihče od tistih, ki je za takšna grozodejstva slišal, ni mogel verjeti, da je kaj takšnega mogoče. Kadar pride do spora na osebni ali poslovni ravni, prav tako težko rečemo, kdo je konflikt začel in kdo bi moral naslednji popustiti; takšne vroče vojne nihče ne zapusti brez krivde. Res pa je, da če v konflikt vlagamo vse več časa, sredstev, energije itd., je verjetnost, da bomo popustili ali se spametovali, manjša. To dejstvo se potrdi pri svetovanjih v skoraj 80 odstotkih. Ljudje naredijo drugače, se odločijo boljše ali prav zaradi strahu, iz preračunljivosti pred posledicami. Za nekatere ljudi pa je konflikt način življenja, in ameriška zveza za duševno zdravje jezo in odvisnost od jeze razume kot motnjo, ki še nima statusa duševne motnje, a ga bo brez dvoma dobila.

Vsak od nas nosi posledice lastnih odločitev, zato je razmislek o tem, kaj prispevamo v kolektivno zavest – vojno ali mir –, več kot nujen. Pomembno je, da znamo poiskati svetovalce in sodelavce, ki imajo etiko resničnega notranjega občutka o nevtralnosti razvito, saj lahko rešijo mnogo potomcev in navsezadnje prihodnost civilizacije.