Preprostost besed

Starši se trudimo zelo zgodaj otroke naučiti besed, kot so hvala, prosim, oprosti, in se seveda trudimo, da bi jim bili ob tem zgled. A če otrok še razume pomen besed prosim in hvala, je pomen besede oprosti mnogo kompleksnejši. Otrok ve, da mora to besedo močnega pomena izreči, kadar stori kaj narobe, kadar koga prizadene … in hkrati misli, da je z opravičilom že popravil vse grehe. Klasičen je tisti vzgojni primer, ko otrok s kladivom razbije v kuhinjsko krpo zavit porcelanast krožnik in se mu nato opraviči … krožnik je še vedno razbit. Tudi kadar otroku nekdo stori krivico, mu oprosti ne pomaga kar takoj.

Avtoriteta

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Dandanes se največ govori o permisivni in represivni vzgoji, oba vzgojna vidika imata seveda pozitivne in negativne plati, a pri obeh bi moralo obstajati zavedanje pomembnosti avtoritete. Ljudem je dano, da se avtoriteti upirajo, in tako se otroci zelo kmalu začnejo upirati svojim staršem (Kar pomislite, kdaj ste prvič slišali resen in odločen ne iz malčkovih ust?!) in seveda je ves proces vzgajanja kompromis med uveljavljanjem starševske ali otrokove volje. Prvič, ko popustimo žalostnemu pogledu, joku, cepetanju, ihti in kričanju, smo dali otroku vedeti, da ima v rokah orožje, s katerim nas bo vedno premagal.
In prav zato je zelo pomembno, da otroku takoj jasno pokažemo, kdo postavlja pravila in kdo je 'gospodar' v hiši. Starši smo vedno znova presenečeni, kadar v vrtcu ali šoli slišimo, kako priden in ubogljiv je naš otrok … seveda smo starši v tistih trenutkih zelo ponosni in za trenutek se potolažimo, da smo se vzgoje vendarle lotili pravilno. A kaj ko otrok, v trenutku ko stopi skozi domača vrata, pokaže, kdo je doma v resnici gospodar. Vzgojiteljice in učiteljice imajo avtoriteto – so stroge, načelne, odločne in ne popuščajo kar tako. Če bi popustile prvemu, bi morale popustiti vsakemu.

Dejanje in posledica

Otrok se bo izrednega pomena besede oprosti začel zavedati v trenutku, ko bo razumel, da imajo dejanja posledice. Poškodbe, bolečine, uničene igrače, raztrgane knjige, užaljenost, prizadetost, lakota, osamljenost … in besedica oprosti vsega tega ne odpravi! Zato je zelo pomembna medsebojna komunikacija – med nami in otrokom ter tudi med nami in vzgojitelji, učitelji. Drug drugega moramo podpirati, in če otrok naredi napako v šoli, se moramo o tem pogovoriti tudi doma in mu razložiti morebitne posledice. Nikakor pa ne smemo takoj odkimati z glavo in glasno zatrjevati: "Naš otrok pa že ne!" Glede na čas, ki ga z otrokom preživimo mi ali vzgojitelji/učitelji, ga oni žal poznajo bolje od nas.

Naš čas …

… je zelo pomemben in vedno ga je premalo. A vseeno bi se morali potruditi in čim več tega časa preživeti z našimi najmlajšimi. To je edini način, da otroka spoznamo in poznamo ter da ga učimo tistega, kar znamo sami. Tako bomo znali otroku postavljati letvico znanja dovolj visoko, hkrati pa mu bomo znali tudi pomagati pri vsaki neuspešno preskočeni oviri.

In tako se nam, staršem, čez deset, petnajst, dvajset ali več let ne bo treba opravičevati otroku, zakaj z njim nismo preživljali več časa in zakaj ga nismo naučili ničesar (koristnega) za življenje.

Mnenje strokovnjaka
Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti

Zdi se, da danes temeljno težavo vzgoje predstavlja dejstvo, da se otroci vse preveč zavedajo pravic, ne pa tudi dolžnosti, in da ne spoštujejo nobene avtoritete.
Mislim, da je največja težava ta, da se pravice poudarjajo ločeno. Ker je to tako, dolžnosti nimajo nobene veljave, niso del istega, ampak nekega drugega, odraslega življenja. Ko si otrok in najstnik, je videti, da imaš samo pravice. Mnogi starši otrokom strežejo spredaj in zadaj, so njihovi sužnji ali vsaj služabniki – kdo bi jih spoštoval? Pogoje in meje pa postavljajo otroci sami, tudi pozneje, ko starši skušajo postati prijatelji svojim otrokom, da bi imeli vsaj nekaj vpliva nanje. Za nameček ni zgleda. Otroci ne spoštujejo staršev in uveljavljajo pravice, kar je logična posledica. Otroci so prilagojeni in uspešni v tem, saj so bistri in motivirani. Odrasli smo pripravili okolje, v katerem otroški način tako dobro deluje. Dobro po merilih otrok, ni pa to dobro za otroke!

Za starše je težavno tudi dojemanje, koliko njihov otrok zmore – samodejno se jih podcenjuje, zavija v vato in zato imajo v najstniških letih vse več resnih težav. 

Glede na to, da novi starši želijo svojim otrokom, da bi bili uspešni in srečni, se znajdejo v precepu. Ne zmorejo jih obremeniti, saj bi bili nesrečni, če jim ne uspe! Zato jim dajejo lažje naloge. A lažje naloge ne prinesejo zadovoljstva, zato jih otroci neradi opravljajo. Torej jih je treba motivirati. In da ne bi bili obremenjeni preveč, jih je najbolje vključiti v neko prostočasno, organizirano dejavnost. Če je tam otrok premalo uspešen, je kriv pač organizator – mar ne? Starši so razbremenjeni načrtovanja, vodenja in odgovornosti. Otroci se navadijo, da je vse pripravljeno, samo aktivirajo se. Pripravljanja in pospravljanja ne spoznajo – to delajo odrasli. Ker doma ni nastavljeno vse, kar bi otrok 'potreboval' za neko aktivnost, se posla sploh ne lotijo. Ker ni lepila, ne bodo strigli. Ne vedo (kot starši ne), da zadošča navadna bela moka v mlačni vodi za dovolj dobro lepilo … 

Kaj je za otroka slabše – da starši z njim ne preživljajo nič časa ali da časa ne preživljajo kakovostno? 
Miselnost o kakovostnem preživljanju časa z otrokom je uvožena. Je nadomestek in služi ugašanju slabe vesti staršev, ki se ne ukvarjajo z otroki. Če se z otrokom 4,6 minute kakovostno valjate po suhi travi zunaj v naravi – kaj je za otroka drugače? Z njim ste, to je vse. Če bi se valjali eno uro, bi se navadil na vrtenje, dobil nove izkušnje, se za hip naslonil, da si orientira ravnotežne organe, da se pocrklja in izmenja izkušnje. Pokaže, kako nerodno je pustil roko pod telesom, ko se je kotalil, in kje so hlače umazane – ali bo ta madež mogoče odstraniti? Utrujen se zvali na hrbet in potem začneta iskati in opisovati različne oblike, ki jih rišejo oblaki ali oddaljena polja, njive, naselje. Pogovor teče brez vodenja, oba sporočata, oba poslušata, noben ne 'oglašuje' svojih idej. Starši ne o vzgoji in otroci ne o tem, kaj jim je nujno treba kupiti, kar že vsi imajo … Torej je edina možnost: ukvarjajte se z otroki, namesto da iščete izgovore, zakaj za to nimate časa!