Prijateljica me je nagovorila, naj vam pišem. Sama sicer ne počnem takšnih stvari, ampak zdaj sem znašla v položaju, ko sem tik pred tem, da začnem jemati tablete. Stara sem 54 let in v službi je takšna norišnica, da ne morem več. Spreminjajo in reorganizirajo oddelke, in vse, kar sem se naučila pri svojem delu, moram zdaj pozabiti. Ker je vse drugače. Imam mlajšo šefico, ki je tako zoprna, da jo komaj še prenašam. Ves čas mi samo govori, kaj moram, moram, moram, pa da nisem naredila tega, pa onega … Šla bom k zdravniku in naj me pošlje na bolniško. Tako ali tako bom menda kmalu brez službe, ker nas je nekaj preveč. Jaz bom zagotovo prva letela, saj nisem tiho in povem, da stvari niso takšne, kot bi morale biti. Šefica pa tako ali tako ve, da je ne maram in da se mi zdi neumno, ko se sili biti prijazna, saj ji je samo do tega, da še bolj pritiska na nas. Vzdušje v službi je katastrofalno. Jaz sem pa že toliko stara, da se ne bom pustila, in vsakomur povem svoje. Zakaj bi bila tiho? Da jim dam s tem prav? Da bodo mislili, da so zmagali? Niti slučajno. Toliko se pa že cenim, da jim ne dam tega užitka. Doma me že komaj prenašajo, saj prinašam s sabo to slabo energijo, in bojim se, da bom morala na tablete. Druge rešitve v tem trenutku sploh ne vidim. Jo vi?

Jolanda

Odgovor:

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

Jolanda, najprej vam privoščim en globok vdih in izdih, potem pa berite naprej. Ste? Dobro. Kajti zdi se mi, da boste vsak hip eksplodirali. Toliko napetosti, jeze in razočaranja je čutiti iz vašega pisma.

Razumem vas, seveda. Leta vaših izkušenj, odrekanja zaradi službe je zdaj nekam izpuhtelo. Kot da niste nič vredni. Pa je vse čisto brez zveze. Ne verjamete? Ste res pripravljeni poslušati in slišati, kaj menim jaz?

To, da ste se odločili pisati oziroma ste ubogali prijateljico, da vsaj poskusite narediti nekaj zase, je že nekaj. Kot klic vaše duše po nečem, kar bi vam morda lahko pomagalo iz te stiske. Veste, vam se zdi, da ni izhoda, da je grozno, meni se pa ne zdi tako. Res je, da nisem v vaših čevljih, res pa je tudi, da si te čevlje največkrat obujemo sami. Da, sami na neki način prispevamo k temu, da se znajdemo v okoliščinah, ki pritiskajo na nas. In ko je tako, lahko pogledamo v svoja pretekla dejanja in se vprašamo, s čim smo pripomogli, da se nam dogajajo takšne stvari.

Jolanda, najprej se bom obregnila ob vaš stavek oziroma misel, da boste tako ali tako vi prvi brez službe. Res boste, če boste prepričani o tem. Kar verjamemo, to je za nas resnica. Vi se že obnašate tako, kot bi si želeli, da vas odpustijo. Pravite, da se cenite in da zato vsakomur poveste, kar mu gre. Pa je to res zato, ker se cenite, ali zaradi strahu, da ne boste pred sodelavci izpadli kot šleva? Tisti, ki je najglasnejši, ki najbolj besno zagovarja svoja stališča, je največkrat najmanj samozavesten in se najmanj ceni. Pa naj si vsak misli svoje! Pustite jih, tudi če menite, da streljajo v prazno. Saj ni treba, da se vsi strinjate! S tem ko se ne odzivate, še ne potrjujete, da imajo drugi prav. Odmaknite se, opazujte in si mislite svoje. Poslušajte in vedite, da neodzivanje ni vdaja!

Zdaj pa poglejva, zakaj bi bilo za vas dobro, da spremenite svoj pogled in odziv. Pravite, da vas doma že gledajo postrani. Če boste nadaljevali s to energijo jeze (ki je verjetno v resnici samo vaš strah), si boste doma podrli vse. Komu to koristi? Vam ne.

Kadar se s sodelavci prepirate in jim poveste, kar jim gre, spodbujate konflikte. Trčijo egi, in to ni nič dobrega. Nihče se ne počuti dobro, niti vi ne, saj imate občutek, da vas tako ali tako niso poslušali, ko ste govorili, kako je po vašem prav, in da vas tako ali tako nihče ne upošteva. Komu to koristi? Vam ne.

Na primer da kot starejša in bolj izkušena dosežete v kakšni težavni situaciji svoje. Drugi obupajo in si ne želijo več vojne z vami. Imate lažen občutek zmage. Pa ste v resnici zmagali? Koliko slabe energije je šlo čez vaše telo? Vam to koristi? Ne.

Tablete pa … Seveda, če ne gre drugače, jih boste pač jemali. Preden pa začnete, poskusite še kakšno taktiko. V službi postanite opazovalec, ne glavni igralec. Opazujte sodelavce, opazujte sebe, kaj čutite. Kadar se vam zdi, da se vam godi krivica, kadar je šefica tečna, opazujte to. Ne kot da se to dogaja vam, temveč kot da se vse to dogaja nekomu tretjemu. Vi ste zunaj tega. Boste videli, koliko lažje bo. Imate možnost odločitve, ali se boste vpletli ali ne. Razmišljajte o stvareh, za katere ste hvaležni. Spominjajte se svojih uspehov. Globoko dihajte večkrat na dan, pojdite na sprehod v naravo in pustite telefon doma, objemajte se, opazujte nebo in oblake, zapojte si.

Če boste tako ravnali en teden, ne boste potrebovali tablet.

Jolanda, vedno je izhod. Vedno. To, kar se vam dogaja, je samo klic po tem, da sprostite to togost, da se sprostite, pogledate na svet lahkotneje. Pa kaj je ena služba v primerjavi z življenjem? En imeti prav ali ne v primerjavi z življenjem? Spustite, dihajte in začnite uživati življenje, dokler ga še imate.