Priznati moram, da znane krilatice »dokler te ljubi, te tepe« in vse njene izpeljanke, tudi to,da je kakšna klofuta najboljše zdravilo za žensko jezikanje, nisem nikoli razumela. In česar ne razumem, pač ne sprejemam. Nobenemu dedcu, ki je kdaj živel v moji bližini, ni nikoli prišlo niti na misel, da bi z menoj fizično obračunal, ker sem že vnaprej (in to večkrat) zagrozila, da jih bo dobil nazaj. Nihče me potem ni vprašal, kako bi to izvedla. Pravzaprav niti ne vem. Morda bi pograbila ponev z vročim olje, kot je to storila moja teta, in mahnila napadalca po roki, da je potem tulil še kakšen teden.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

Ali pa bi se užaljeno obrnila in šla. Čeprav ne vem, kam.

Kakorkoli že, cenjeni soprog od nekdaj ve, da bi imela samo en (prvi in zadnji) medsebojni pretep, pri katerem prognoze o morebitnih preživelih nikakor niso jasne, zato svoj bes, če sem zanj kriva jaz, izrazi na nekoliko drugačen način. Ne znese se nad kom, ampak nad čem. Nazadnje je nastradal predal za jedilni pribor. Ujela sem ga namreč, ko je v predal stresel pribor iz košarice za pomivalni stroj, žlice , vilice in noži so ležali križ kraž in nič ni kazalo, da jih namerava zložiti po predalčkih. Aha, zdaj pa vidim, zakaj moram zmeraj loviti pribor po vseh kotih, sem pripomnila brez povišanega glasu, pa ni nič pomagalo. Cenjenemu soprogu je začela uhajati para skozi ušesa, tulil je nekaj nerazumljivega in namesto nad menoj se je znesel nad predalom. Utrgal je sprednjo stranico, tam, kjer je držalo. In potem, ko je stal s tisto rečjo v roki sredi kuhinje, je nastopila čudežna pomiritev. Nekaj je še zagodrnjal in mirno položil del predala na mizo. Ampak potem se je pa začelo pri meni, tisto s paro iz ušes in tuljenjem. Pridivjala je babica in oba ozmerjala, meni pa je priporočala, da če že delam vse drugo pri hiši, naj pa še praznim pomivalni stroj, da ne bo stalnega prepira okrog zlaganja posode. Hvala, babi, za moralno podporo, sem siknila. In se pobrala v svoj kabinet. Ampak sem takoj spet pridivjala nazaj in potegnila predal iz omarice. Obstajala je namreč nevarnost, da se bo cenjeni soprog potem, ko se mu poleže jeza, spravil popravljat žrtev svoje neprištevnosti. Vnaprej je namreč povedal, da je predal tako ali tako zanič, ker danes delajo pohištvo, ki zdrži le nekaj let, da potem čim prej kupiš novo, se pravi, da bo zadevo popravil tako, da zares ne bo nikoli več razpadla. Skratka, z vidne strani bo zvrtal v stranico velike luknje in skoznje pritrdil velikanske vijake, podložene z maticami, ker bo vsekakor prispevalo k še večjemu estetskemu videzu naše kuhinje.

V silni bojazni, da bi nastal še en podoben konflikt, kar bi se nedvomno zgodilo takoj, ko bi zagledala tiste vijake, sem naslednji dan vzela predal kar s seboj v službo in po poti iskala kakšnega mizarja, ki bi bil pripravljen za dober denar žrtvovati deset minut svojega dragocenega časa. Vsi so nekaj zagodrnjali, ko so slišali, da gre za predal. No, kakšna vrata ali okna bi mi že prodali, celo omaro po naročilu bi mi naredili, ampak pričvrstiti stranico na predal pa res ne utegnejo. In tako vozim dotično predal s seboj v prtljažniku, cenjeni soprog pa potrpežljivo čaka, kdaj se bom vdala. Enkrat bo pač treba spraviti žlice na svoje mesto.