Veliki premiki bodisi v nas ali našem zunanjem svetu naša življenja vedno pretresejo. Ker navadno hlepimo po rutini, ki naša življenja spravlja v red, se rado zgodi, da vse tisto, kar to urejeno rutino prekine, iz tira vrže tudi nas. Velike spremembe v naših življenjih ustvarijo kaos, ta kaos pa v nas sproža občutke nelagodja, saj življenja ne (z)moremo in ne znamo nadzirati. Ob takih občutkih, ki nikakor niso prijetni in zaželeni, nas navadno navda obup, saj smo prepričani, da smo skrenili s svoje življenjske poti, da smo v slepi ulici, skratka, da življenje ne gre po načrtih. A mnoga negativna občutja, ki jih izkusimo v takšnih trenutkih, kažejo ravno nasprotno. Kažejo, da smo na pravi poti. Da naše življenje gre v pravo smer in da se nam pravzaprav dogaja nekaj ugodnega, čeprav tega v tistem trenutku tako ne občutimo. Pomembne življenjske spremembe nas namreč morajo vreči iz tirnice, če ne bi bile spremembe, kajne?

Zakaj pomembne spremembe spremljajo neprijetni občutki?

Psihološko je ta povezava povsem logična, čeprav se nam ne zdi. Da prave korake spremljajo neprijetni občutki. Ljudje smo namreč mojstri v ustvarjanju udobnih identitet in vzorcev. Iz preteklih negativnih izkušenj in občutkov ljudje ustvarimo neki vrednostni sistem, po katerem vrednotimo sami sebe, svoje življenje, ljudi v njem, svoja dejanja, odločitve … Skratka, vse okrog nas in v nas je postavljeno na svoje mesto glede na naš notranji vrednostni sistem. Ta sistem vzpostavimo zato, da lažje nadzorujemo svoje življenje, nadzorovati pa ga želimo zato, da se zavarujemo pred vsem negativnim, kar nas je v življenju že (pri)zadelo in pomagalo sestaviti ta varovalni mehanizem. Čeprav se to zdi kot dobra stvar, izhaja iz negativnih izkustev in ima zgolj en namen – da nas brani. Torej na neki način deluje kot ograda. Sami pa vemo, da ograde ne dovolijo rasti in širitve. Zato pravimo, da je človek sam sebi najhujši sovražnik. Vse omejitve si namreč postavimo sami. Ves napredek v življenju, službi, partnerstvih je odvisen od tega, ali tej ogradi dovolimo pasti. In kadar ograda popusti ali pade, se navadno zgodi, da se spremeni tudi naša varna in udobna identiteta. Poruši se naš varovalni vrednostni sistem. In ne glede na to, da ta morda za nas ni bil najboljši, rušenje naše stare identitete in vzorcev vedno spremljajo občutki nelagodja. Postajamo nekdo drug in to spremljajo neprijetni občutki, čeprav postajamo nekdo boljši. Zato se ljudje bojimo sprememb, čeprav so dobre za nas. Zato pomembne in dobre spremembe v naših življenjih spremljajo neprijetna občutja in izkustva. In kako nam neprijetna občutja lahko pomagajo razbrati, da smo na pravi poti?

Občutek, da se vrtite v krogu

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Kadar v življenju vedno znova naletite na enako prepreko, čeprav ste trdno prepričani, da ste se iz prejšnjih izkušenj že veliko naučili, pogosto pomislite, da nekaj delate narobe, ker se vedno vračate k enim in istim rezultatom. Vsa vaša razmerja se končajo enako, vedno najdete isti razlog za to, da v službi niste napredovali. Seveda vam takšne izkušnje dajejo nelagoden občutek, da ne veste, kaj počnete, a je odgovor ravno nasproten. Ta občutek vam sporoča, da se že nekaj časa podzavestno zavedate, na katerem področju v vašem življenju je postavljena najvišja ograda, in da jo hočete podreti. Zato ste na pravi poti. Veste, kaj hočete in kaj morate pri sebi za to spremeniti.

Občutek izgubljenosti

Kadar se spoprijemate z občutkom izgubljenosti, brezciljnosti, kot da ne veste, kakšen je vaš smisel v življenju in kam pravzaprav greste, je to navadno znak, da ste se bolj začeli zavedati lastnega življenja. Poudarek je na besedi lastnega. Kadar se počutimo izgubljeni, je to navadno zato, ker ne čutimo, da spadamo v svet in življenje, ki nam je bilo začrtano. Ljudje smo pod močnim pritiskom pričakovanj, kakšno bi moralo biti naše življenje, ta pričakovanja si pogosto pod vplivom družbenega pritiska postavimo kar sami. Občutek izgubljenosti pa kaže, da se v življenju po pričakovanjih ne počutimo dobro in da bi svoje življenje radi živeli bolj po svoje. Takšni občutki navadno napovedujejo spoznanje tistega, kar si v življenju resnično želimo početi.

Občutek, da se podirajo vaše sanje

Tak občutek imate zato, ker je to res. Podirajo se vaše sanje, a ne zato, da se ne bi nikoli uresničile, ampak zato, ker so se začele uresničevati oziroma je vanje vdrla realnost. Ljudje imamo sanje, a so sanje precej drugačne od realnosti. Dokler se naše sanje ne začnejo uresničevati, niti ne opazimo, kako zelo. Ko pa naša realnost začne stopati po začrtani sanjski poti, se sproži ta primerjava in takrat dobimo občutek, da se naše sanje rušijo. A se v resnici ne. Samo realnost postajajo in se temu nekoliko prilagajajo.

Občutek, da ne veste, kdo sploh ste

Takšna kriza identitete je navadno najbolj jasen kazalec, da se vaša stara identiteta ruši. Da se spreminjate, da rastete in se širite prek vsega, za kar ste bili do zdaj prepričani, da so vaše meje. Da ste prerasli tisto, kar bi po pravilih morali biti, in postajate tisto, kar hočete biti. Seveda je prehod precej težak, ker tega, kar postajate, še ne poznate. Zato tudi čutite negotovost in nejasnost glede tega, kdo pravzaprav sploh ste. A se bo prej ali slej razjasnilo.

Občutek, da niste niti na polovici poti

Kadar gremo po neki začrtani poti in naredimo prvih nekaj korakov, smo pogosto prepričani, da smo s tem naredili že veliko. Ko potem pogledamo, koliko poti je še pred nami, spoznamo, da nismo naredili še čisto nič, in to nas navadno podre. Da smo v nekaj vložili že toliko truda, pripeljalo pa nas ni še nikamor. A ni tako. Prepoznavanje poti in vsega, kar še leži pred nami, je znak, da poznamo svoj cilj, da vemo, kam gremo, in da poznamo pot do tja. In to je dober znak. Vemo, kdo smo in kaj želimo doseči.

Občutek, da ste edini, na kogar se lahko zanesete

Ker smo ljudje družabna bitja in večino svojega življenja hrepenimo po partnerstvu in nekom, s komer bomo delili življenje, je najbolj zastrašujoča misel, ko se zavemo, da smo pravzaprav na tem svetu za vse sami. Pred dobrim letom mi je ugledni psihoanalitik v enem od intervjujev dejal: »Na srce ti polagam najpomembnejšo lekcijo življenja: v življenju se vedno zanašaj samo sama nase.« Naj se sliši še tako kruto in nezaupljivo do soljudi, je misel povsem na mestu. Velik del človeške nesreče izhaja iz preprostega dejstva, da se bojimo prevzeti odgovornost za lastno srečo. Iščemo jo v stvareh, konjičkih, ljudeh … Vse to naj bi nam pomagalo do sreče, a v resnici smo za srečo in uspeh v življenju odgovorni sami. Prej ko se bomo navadili na to avtonomijo, lažje nam bo. In ker smo mi sami edini, na kogar lahko vplivamo in kar lahko spreminjamo, bo kljub temu navideznemu bremenu naše življenje veliko lažje. Kadar smo mi tisti, ki naredi napako na svoji poti, to napako lahko popravimo. Najbolj pa nas omejujejo zunanje napake, na katere nimamo vpliva. Če torej hočemo biti uspešni, moramo vajeti za svojo srečo vzeti v svoje roke. In ko se to začne dogajati, čutimo breme, da smo za vse sami. A bo breme sčasoma izzvenelo, svoboda pri vodenju lastnega življenja pa bo vse to poplačala.

Na pomembne spremembe se neprijetno odziva tudi telo

Niso samo čustva tista, ki nakazujejo, da se v našem življenju dogaja nekaj pomembnega. Kadar smo v življenju na prelomnicah, to zaznamo tudi telesno. Navadno se spremeni naš spalni vzorec – nenadoma ne moremo spati ali pa potrebujemo veliko več spanja. Pogosto sanjamo precej žive sanje, ki se jih do potankosti spominjamo. V teh časih imamo tudi precej močno intuicijo. Ker je v času čustvene intenzivnosti in notranjega samoiskanja močno spodbujena desna polovica možganov, se veliko težje osredotočamo, smo bolj nerodni in bolj pozabljamo. Zaznavamo tudi precej močne in nenadne čustvene izbruhe – denimo izbruhe jeze ali žalosti, pogosto pa smo tudi precej nagnjeni k temu, da se jasno in glasno znamo postaviti zase. In ne nazadnje, veliko bolj kot običajno si želimo biti sami, oddaljimo se od drugih in nekoliko zanemarimo tudi ljudi, ki nas vežejo na pretekle identitete.