Našteto lahko pomeni, da ste bolni – izgoreli. Prav je, svetuje psihoterapevtka, dr. Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov, da v takem primeru poiščete strokovno pomoč.

Utrujenost še ni izgorelost

»Pogosto slišimo izjave, da je nekdo pregorel, pa govori le o močnejši utrujenosti, odporu do dela ali naveličanosti. Tako kot ni vsaka žalost že depresija, tako nista vsaka izčrpanost in odpor že izgorelost. Potrebno je razlikovati delovno izčrpanost od sindroma izgorelosti. Delovna izčrpanost je normalna posledica dolgotrajnega intenzivnega dela, sindrom izgorelosti pa je resna psihična motnja. Kadar zgoraj naštetih znakov ob kronični utrujenosti ni, govorimo o delovni izčrpanosti,« pojasnjuje sogovornica.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blake Lively vložila tožbo zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja

Blake Lively je vložila tožbo proti soigralcu iz filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. V času promocije filma so se pojavljale številne govorice o težavah na snemanju.

Dodaja tudi, da tvegane osebnostne značilnosti za izgorelost prinesemo iz otroštva, saj »starši, ki ne zmorejo svojih otrok brezpogojno ljubiti, izkazujejo ljubezen le, ko otroci zadostijo njihovim pričakovanjem. Na ta način otroku sporočajo, da ni dober, če ne zadovolji njihovih pričakovanj. Otrok zato začne sebe vrednotiti po dosežkih in pohvalah, saj je najbolj boji čustvene zavrnitve staršev. Začne se pretirano dokazovati; najprej v šoli, nato pri delu, v partnerstvu, starševstvu itd.«

Bolezen sodobnega časa?

»Do izgorevanja pride, kadar sovpadejo zunanje prisile z notranjimi. Živimo v svetu, kjer štejejo dosežki, dobiček ... za vsako ceno in kjer je se zdi, da je vsak človek, torej tudi vsak odnos, zamenljiv. Tudi medosebni odnosi pogosto, žal, temeljijo le na zadovoljevanju potreb. Ljudje, ki so rasli ob starših, ki so pogojevali svojo ljubezen do njih s pridnostjo in uspehi, razvijejo kompulzivno obliko delavnosti – deloholizem. V medosebnih odnosih taki ljudje tudi vzajemnost nadomestijo s pretirano angažiranostjo in skrbjo za druge,« še pojasnjuje dr. Pšeničnyeva. Pove tudi, da so ključni vzrok za izgorelost tudi določene tvegane osebnostne značilnosti, »predvsem nizko samovrednotenje in neučinkovite meje. Zunanji pokazatelji teh značilnosti so običajno perfekcionizem, deloholizem, močna čustvena ranljivost, zlasti na kritike, strah pred zavrnitvijo ali izgubo naklonjenosti ter pretirano angažiranje in dokazovanje. Pravimo, da je njihovo vrednotenje odvisno od dosežkov in od pohval. Zato se angažirajo preko vseh meja – pri delu (pretirana storilnost), v odnosih (intenzivna čustvena angažiranost in skrb za druge), v šoli, pri športu itd. Pri takem vedenju se ljudje psihofizično in čustveno izčrpavajo.«

Veselje in strast

Kako pomembno vlogo imata veselje in užitek do dela in življenja, mi sogovornica slikovito ponazori: »Kako bomo doživljali svoje delo je v veliki meri odvisno od nas. Spomnimo se zgodbe o Tomu Sawyerju in barvanju ograje. Tomu delo ni dišalo. Ker pa je prijateljem, ki so prišli mimo, kazal, da pri tem uživa, so ga vsi prosili, če mu lahko pomagajo in mu na koncu celo plačali, da so lahko delali. Ločiti je treba zavzetost za delo in deloholizem. Zavzete za delo to veseli, delajo veliko, a s strastjo in radovednostjo. Motivira jih občutek zadovoljstva, ko delajo. Deloholiki pa so pretirano storilnostni iz strahu, torej zaradi notranje prisile. In to lahko vodi v izgorevanje.«

Pomembno je, da skrbimo zase, da sledimo stvarem, ljudem in delu, pri katerih se počutimo dobro. To pogosto vključuje tudi postavljanje meja in odločen “ne”, če čutimo, da je tako bolje za nas.Tudi pretirana želja po ugajanju in razdajanje namreč lahko povzročata občutek stresa, ki je eden od sprožilcev izgorelosti. »Če težko postavljamo meje v odnosih, nam bodo zahteve in želje drugih, npr. strank in družine, predstavljale mnogo večji stres kot nekomu, ki to počne brez večjih težav. Človek s stabilnim samovrednotenjem bo kritiko doživel kot priložnost za učenje, medtem ko bo drugega, ki je zadovoljen s sabo le, če je vse perfektno, enaka kritika povsem zrušila. Stres je torej le sprožilec izgorelosti, vzroki pa so v človeku samem. Kaj bomo doživeli kot stres, je v največji meri odvisno od naših osebnostnih značilnosti, te pa od naših preteklih izkušenj,« še pojasni dr. Pšeničnyeva.

Zdravljenje

Pri zdravljenju izgorelosti lahko izbiramo med hitrimi in trajnimi rešitvami. »Zdravila in kratkotrajne terapije sicer hitro omilijo simptome, ne spremenijo pa osebnostnih značilnosti, ki so vzrok za izgorevanje. Zato se cikel izgorevanja lahko ponavlja oz. se lahko stopnjuje do končnega zloma. Trajna rešitev je predvsem spreminjanje določenih osebnostnih značilnosti, ki predstavljajo tveganje,« pojasni sogovornica. Za spreminjanje le-teh, pravi, ni bližnjic. »Če jih želimo trajno spremeniti, moramo spremeniti tudi strukturo možganov, kar pa zahteva več let dela v psihodinamski psihoterapiji. Po naših izkušnjah je zato ena od najustreznejših oblik zdravljenja razvojno analitična psihoterapija. Ta prinaša trajne rezultate, ker se cikli izgorevanja ne pojavljajo več. Ključni strokovnjak za zdravljenje sindroma izgorelosti je torej psihoterapevt.«

Uravnoteženost

Dr. Pšeničnyeva poudarja, da je za zdravo in zrelo osebnost potrebno harmonizirati tri življenjska področja: delo, ki naj vključuje ustvarjalnost in zavzetost; ljubezen s kakovostnimi odnosi; in igro, ki naj nas sprosti. »Našteto pomeni tudi vir motivacije in zadovoljstva. Delo nam gradi občutek samozaupanja in kompetentnosti, medosebni odnosi nam dajejo občutek bližine, intimnosti in sprejetosti, oboje skupaj pa podpira občutek varnosti. Čas za sprostitev pa postavi v ospredje tisto, kar nas zabava in veseli in pomaga zadržati igrivost in neobremenjenost. Vse to varuje pred izgorelostjo,« pojasnjuje. Pomembno je tudi, da si postavljame zdrave meje in uresničjive cilje. »Tudi če nimamo znakov izgorevanja, bi bilo smiselno preveriti, ali v sebi nosimo več osebnostnih značilnosti, ki predstavljajo tveganje za izgorevanje,« še svetuje psihoterapevtka. Te lahko preverimo s testiranjem na spletni strani Inštituta za razvoj človeških virov. »Tudi če smo “le kandidati” za izgorevanje, bi bilo dobrodošlo poiskati psihoterapevtsko pomoč, da bi preprečili proces izgorevanja« še zaključi sogovornica..