Večina ljudi se na počitnice še pripravlja, zato ne bo odveč tale prva počitniška zgodba z informacijami, kaj se vam lahko zgodi na Hrvaškem. Natančneje na poti na enega od jadranskih otokov, med bivanjem tam in na poti domov. Zgodba je v celoti resnična. Pripetila se je paru v zrelih letih. Zaradi lažje pripovedi je napisana v prvi osebi.

Tedna dni na otoku sem se veselila kot že dolgo ne. S prijateljem – recimo, da mu je ime Janez – sva se temeljito pripravila, kar pomeni, da sva nabavila predvsem meso, salame, klobase in hrenovke, za vse drugo pa sva se dogovorila, da bova kupila v Splitu na tržnici. Gotovo imajo sveže domače breskve in nektarine, če bova imela srečo, pa že celo prve fige. Da o zelenjavi niti ne govorimo. Ker sva imela dovolj časa, sva se odločila, da se peljeva po stari cesti, ki vodi skozi Karlovec in Knin, da bova obujala spomine, kako sva se tam nekoč davno vozila z vlakom. Ko je še obstajala stara Juga. Spomini so lepi, vendar sva vedela, da bova videla tudi tiste nelepe zapuščene hiše, na katerih so še vedno jasno vidne poškodbe zaradi izstrelkov v nedavni vojni. 

Oznake lahko zavajajo 

Vso pot sva se navduševala nad okolico in ugotavljala, kako so ponekod napredovali, drugod pa prav nasprotno. Zanimivo je, da vas oznake na poti ves čas skušajo speljati na avtocesto. Očitno hočejo naši sosedje iztržiti cestnino, lahko pa nas tudi hočejo obvarovati pogleda na ostanke vojne. Kaj pa vem! Toda tam, kjer bi moralo pisati, da se, na primer, tukaj gre po stari cesti do Plitviških jezer, napisa ni. Morda namenoma, morda je kdo na to preprosto pozabil. Treba je biti pazljiv, sicer boste zlahka prišli v kolono na razbeljeni avtocesti, ki bi se ji radi izognili.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Na sardelice pa kar pozabite!

V Splitu je rahlo deževalo, vendar naju to ni odvrnilo od iskanja kakšne stare konobe, kjer bi lahko pojedla sardelice na žaru in morda popila kozarec domačega vina. Mislite, da je to lahka naloga? Nikakor ne. V Splitu boste našli vse mogoče, caffee ta, bar oni, restaurant ta in ta, picerij kolikor hočete, lokalov z napisom fast food še več in tako naprej, konob pa skoraj nič. Ko sva eno le našla, nama je mladenka na pragu pokazala jedilni list, na katerem je pisalo, da imajo ribe a la nekaj (v francoščini in italijanščini), sardele pa so imeli le tiste v slanici, torej iz konzerve. Obupala sva in se odločila, da nekje le malo posediva in popijeva kozarec vina. To je pa šlo! Deciliter (resnici na ljubo, bilo je krepko več) stane devet kun, kava pa je od pet do sedem kun.

Tržnica je bila prijetno presenečenje 

Nekje sva prebrala, da so v Dalmaciji cene navili računajoč na turiste. Kje drugje mogoče, a v Splitu ni bilo tako. Za kilogram paradižnika sva odštela pet kun, nekaj podobnega je bilo s papriko, breskve so po deset kun, marelice samo malo več, krompir (mladi seveda) je štiri kune (pri nas na tržnici hočejo zanj od dva do 2,5 evra!), kilogram lubenice stane približno štiri kune. Skratka, cene so vsaj enkrat nižje od cen na slovenskih tržnicah.

Posebna slast pečenih hrenovk 

O potovanju s trajektom ni kaj povedati, minilo je brez posebnosti. Na otoku sva se dva dni imenitno zabavala, kramljala z domačini, z njimi popila kakšen kozarec vina in premlevala o politiki, ki je tako za državljane Hrvaške kot tudi za državljane Slovenije bolj ali manj kruta mati. Zvečer sva zakurila žar in si spekla poslastice, ki sva jih prinesla od doma. Drugi večer so bile med pečenim mesom tudi hrenovke. Janez je pojedel vse, jaz pa sem jih nekaj skrivaj zmetala mačkom. Moj dragi prijatelj tega ne mara, vendar pa ne mara tudi metanja hrane stran. Je pa že bolje, če jo dobijo mačke! Kakor koli, mačke so bile naslednji dan v redu, jaz pa ne. Začelo se je s slabostjo, ki sem jo s trudom skušala prikriti. Le ko je Janez predlagal, da greva spet po otoku, zunaj pa je veselo žgalo sonce, sem izdavila, da se za to ne čutim sposobno. Ni dolgo trajalo, ko me je s svetlobno hitrostjo odneslo v kopalnico. Kaj se je tam dogajalo, je nespodobno pisati. Pot tja sem morala velikokrat ponoviti. Janez je solidarno ostal z mano. Nisem bila zgovorna (to se sicer ne zgodi), le ležala sem na postelji kot klada. Hrane nisva niti omenjala.

Vse prelesti zastrupitve 

Potem pa je še Janez priznal, da ima težave. Saj mu niti ni kazalo drugega, ko pa je tudi on kot izstrelek na vsem lepem odvihral v kopalnico! Menda še nikoli v življenju ni bruhal. No, to zdaj ne drži več. Ko je prišel iz kopalnice, je bil čisto prepoten. Tudi on se je samo še zvrnil na posteljo in vsak od naju je imel ob sebi le plastenko vode.

Ne bom šla v podrobnosti. Le to bom naštela, da sva si skuhala vse jedi, za katere sva vedela, da bi morda lahko pomagale: prežganko (je kuhal Janez), zelenjavno juho (sem kuhala jaz in po pomoti vanjo zrezala oster svež feferon, ki je seveda obema povzročil dodatne težave), razkuhan riž, čaje vseh vrst, pila pa sva tudi slivovko, da bi pomirila razdraženo črevesje. Vse zaman. Kar koli sva pojedla, je šlo saj veste kam, in to zelo hitro.

Kar je trajalo čisto do konca počitnic. Lastniku hiše, ki sva jo najela, je v hladilniku in zamrzovalniku ostalo vsega na pretek. Midva sva se sicer od sonca nekoliko zagorelih, a zelenih obrazov odpravila domov. In se med potjo šalila, da bi lahko odprla gostilno z zgovornim imenom – se opravičujem – Pri dveh zastrupljenih ritih. A tako je pač bilo. In ker je človek dovzeten za skušnjave, sva med čakanjem na trajekt zavila v bližnjo pekarno in si kupila vabljive slanike. Mimogrede, tudi kruh je bistveno cenejši kot pri nas.

To ni bila dobra zamisel 

Ne samo na ladji, tudi pozneje med potjo sva imela oba nabuhel trebuh in vse mogoče težave, ki so med potovanjem hudo neprijetne, lahko mi verjamete! Lahko bi naredila podrobno oceno o čistoči stranišč na bencinskih črpalkah, a bom to raje izpustila. Tudi ni ravno tek vzbujajoče, čeprav je stanje bistveno boljše kot pred leti.

Kaj pa nauk? Zgodba sama po sebi nima posebnega nauka. Razen seveda tega, da hrenovke niso za poletje, da jih je treba najbrž malo bolj prepeči (pekla sem jaz, kar je Janez čisto po nepotrebnem večkrat ponovil; saj mu jih ni bilo treba jesti, lahko bi jih dal mačkam); da ko imaš take težave, ni dobro jesti svežega kruha; pa še da je resnično pametno imeti s seboj nekaj proti takim tegobam, od medicinskega oglja do probiotikov, o katerih nam različne reklame kar naprej trobijo. Toda jaz sem bila vzvišena nad vsem, saj se mi še nikoli ni nič zgodilo. In sem jih takoj dobila po nosu. No ja, ne ravno po nosu. Zdaj sedim doma in pridno pijem čaje in vodo. Vsem okrog sebe pa razlagam, kako krasno je bilo na morju, kako sem veliko plavala in hodila na sprehode. Imam vtis, da me znanci malo čudno gledajo. Le zavistna Erna mi je zadnjič rekla, da se ji zdi, da sva z Janezom oba malo shujšala. To je pa tisti dobri del zgodbe, če verjamete v pravilo, da je vsaka stvar za nekaj dobra ...