Ni vse zdravo, kar je bilo

Vendar je na ohranjanje zdravja treba misliti ves čas, saj nanj vplivamo z vsem, kar počnemo: kar delamo, mislimo, čutimo in tudi kar pojemo, popijemo in vdihnemo vase. Z zdravilcem Draškom Dimnikom smo se pogovarjali o tem, kaj lahko vsak človek stori zase, da ne bi zbolel. Ko je že bolan, so namreč ukrepi precej bolj drastični.

»V vsakdanjem življenju ljudje delamo napake, ki škodijo zdravju, a se tega niti ne zavedamo. V telesu odraslega človeka je nekaj tisoč različnih strupov. Že v zarodkovem telesu, ko je še v materinem trebuhu, je strupov približno 200. V telo jih dobimo s hrano, vodo in zrakom. Zastrupljeni smo s težkimi kovinami in vsemi mogočimi kemikalijami. Temu se je že težko izogniti.«

Zveni strašljivo. Torej smo obsojeni na zastrupljanje. Kaj pa voda, je vsaj z njo mogoče kaj storiti? Ali pa so vsi mogoči filtri prav tako le zavajanje ljudi?

Ne, niso zavajanje! Pri vodi je mogoče narediti nekaj več. Filtri so dobra stvar, prav tako ionizatorji. Najboljša je kombinacija sistema vorteks, ki si ga je izmislil avstrijski znanstvenik Viktor Schauberger, da bi z vodo ravnali pravilno, vendar naravno, zraven pa še ionizator. Res je, sistem vorteks stane od 600 do 700 evrov, dober ionizator pa od tisoč do 1500 evrov, tako da je to kar strošek. A je za vse življenje in naložba za zdravje vse družine. S tem bi že veliko naredili. V vodi ne bi bilo težkih kovin, voda bi bila bakterijsko in virusno čista.

Predvidevam, da je največja težava hrana?

Res je, tu je zmešnjava popolna. Danes človek sploh ne ve, kaj poje. Začniva z mesom. Z njim ni nič narobe, če je denimo govedo gojeno naravno, če se pase zunaj in je hranjeno na star način. Enako velja za svinjino. Razlika med tem mesom in mesom drugih živali, perutnine, je v pH vrednosti. Govedina in svinjina imata bolj kisel pH, perutnina in ribe pa so bolj bazične. Vendar ni dobro, da si čisto bazičen, nekaj kislega mora biti, da je ravnovesje. Težava nastane, ker na primer iz teleta v sedmih, osmih mesecih dobijo bika za zakol. Ali pa iz čisto majhnega piščeta v petih tednih dobijo veliko, odraslo žival. S tem mesom pojemo cel kup antibiotikov, ker si rejci bolezni ne morejo privoščiti in živalim antibiotike dajejo ves čas. Ljudje, ki vsak dan jedo meso teh živali, so polni antibiotikov. Poleg tega je v teh živalih veliko hormonov, med njimi je najhujši estrogen. Ni čudno, da je toliko hormonsko pogojenega raka na dojkah. Če pa to meso še predelujemo in dodajamo druge kemikalije, nitrite in nitrate, konzervanse, da je lepo na pogled, potem je še toliko bolj škodljivo. Zato se je pri mesu najbolje omejiti, si ga redkeje privoščiti, vendar takrat tisto najboljše, od živine, ki je naravno zrasla.

Tudi z ribami je lahko marsikaj narobe. Vemo, da so gojeni lososi polni kemičnih snovi, da večje ribe vsebujejo živo srebro. Je še kaj, kar bi morali vedeti o njih?

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

Morda velja opozoriti na ribe, ki so filirane. Imamo fileje osliča, denimo, pa tudi vseh boljših belih rib. Če je riba ročno filirana, se to pozna, meso je lahko malce natrgano, pozna se, kje je bilo zarezano. Industrijsko obdelani fileji pa so videti brez napake. Zato, ker ne filirajo ročno, ampak ribe brez glave in repa stresejo v bazen, vanj nasujejo močne kemikalije, ki načnejo hrustanec, kosti dobesedno raztopijo, potem pa ribe z mrežami poberejo ven in jih samo dobro operejo. Vsa kemija, ki je prodrla v meso, v filejih ostane. Kar poglejte si fileje, kako so videti popolni, da vam ni jasno, kako jim je uspelo tako natančno izločiti kosti! Veliko bolje je kupiti celo ribo.

Zdravniki nam ves čas govorijo, naj pojemo čim več zelenjave in sadja. Marsikdo to dosledno upošteva, gre v trgovino, si napolni hladilnik in to uživa misleč, da je dobro poskrbel zase. Pa je to res?

Ne, ni res. Tu sta pomembni dve stvari: ena je, kaj je v tej zelenjavi in sadju, česar ne bi smelo biti. Recimo, banana se od takrat, ko začne zoreti na palmi, do takrat, ko jo pojemo, škropi od 19- do 21-krat. Za rast, za zaščito, da ne nastanejo rjave pike, pa da se rast začasno zaustavi, potem pa da se to nevtralizira, skratka, banane spadajo med najbolj škropljena živila. Nič ne pomaga, da imajo debel olupek, saj kemija skozenj prodre v meso.

Kaj pa bio banane? Koliko se lahko zanesemo na to?

Tega ne moremo vedeti. Oznaka bio je včasih res bio, včasih pa je to prevara. Bio ni zaščitena oznaka, zaščitena oznaka je eko. Živila, ki so označena z eko, so pod močnim nadzorom. Bio pa lahko napiše vsak, saj je vsa zelenjava biološki izdelek. Marsikdo to izkorišča, ljudje pa tega ne vedo. Mislijo, da so kupili nekaj brez kemije, a to ne drži.

Prihaja čas lubenic, ki so med najbolj priljubljenimi poletnimi sadeži. Težko bi si mislila, da je tudi z njimi kaj narobe. Ali se motim?

Na žalost da. Zadnja leta vse več ljudi ugotavlja, da imajo, potem ko so jedli lubenico, drisko. Vzrok je, da v vsako lubenico dajejo injekcije z nekaj strani, da lepše in hitreje zori, je sladka in mamljiva. Obenem pa je polna kemije. Nekateri so na te kemikalije bolj občutljivi, drugi manj. Občutljivejši so se lubenicam začeli izogibati. Ne moreš vedeti, katera je bila kemijsko obdelana in katera ne. Ljudje pripovedujejo, da dobijo hudo drisko z močnimi krči v želodcu, da jih stiska in boli. Enako velja tudi za melone.

Bojim se, da tudi s tako opevano zelenjavo ni vse v redu?

Zelenjava je precej škropljena, marsikaj v njej ne bi smelo biti. Največja težava je glifosat. Ob tem pa marsičesa ni notri, a bi moralo biti. Danes je marsikaj gojeno industrijsko. Moderna je hidroponska vzgoja, v vodi. V tej zelenjavi ni ničesar: ni vitaminov, ni mineralov, ni fosforja, ničesar. Z njo dobimo le nekaj malega vlaknin in obarvan izdelek brez vsake vrednosti. Zelenjava pa je za človeka izjemno pomembna predvsem zaradi mineralov, encimov in vitaminov. V tej zelenjavi ni nič od naštetega. Tako lahko kupiš prelepo solato, še oprati ti je ni treba. Poješ je polno skledo in si misliš, da si nekaj dobrega naredil za svoje zdravje. No, pa nisi! Za sadje velja isto, le da ne more biti gojeno v vodi, je pa zato toliko bolj škropljeno. Pa tudi zemlja, v kateri rastejo sadna drevesa, je izropana, kar pomeni, da sadje ne vsebuje več tistega, kar je nekoč. Če hočeš, da je zemlja bogata, se mora spočiti, dati ji moraš naravno gnojilo.

Zdi se, da smo se znašli v začaranem krogu. Bi torej morali jesti prehranske dodatke?

Na žalost da. Ali pa da imamo svoj vrt in pridelamo svojo zelenjavo in sadje. To je v Sloveniji že začelo uspevati. Ljudje si nabavijo ekološka semena po spletu in v trgovinah, vsepovsod je polno nasvetov, s čim pognojiti, kako ravnati, da bo pridelek bogat in plodovi okusni. Poleg tega je pri nas veliko ekoloških kmetij, ki ti vsak teden dostavijo sadje in zelenjavo.

Prav gotovo pa je bolje, če kupujemo na tržnicah namesto v trgovinah. Je to bolj varno?

Za to ni nobenega zagotovila. Mnogo je stojnic, kjer je zelo malo »domačega« blaga. Večina je kupljena drugod, v veleprodaji, potem pa se ponuja kot »domače«. Tisto, kar je morda res domače, je poškropljeno z vso mogočo kemijo. Razlika je samo, če zelenjavo in sadje prodaja ekološka kmetija s certifikatom.

Kaj naj torej človek najprej naredi, da ohrani zdravje svoje družine?

Prva je sprememba prehrane, upoštevaje povedano. Sladkor je treba ukiniti; izjema je sladkor, ki ga dobimo s sadjem. Od ostalih sladkorjev priporočam kokosov sladkor, brezovo sladilo ksilitol, med, agavov sirup in ječmenov slad. S tem lahko delamo sladkarije doma. Priporočam tudi popolno izločitev glutena, se pravi bele moke, izdelkov iz nje, ter uporabo brezglutenske moke ali moke z zelo malo glutena: iz koruze, kamuta, rži, pire, prosa, ajde. Odsvetujem uporabo sončničnega olja in olja repice, uvedel bi olivno olje in kokosovo mast za praženje, pa tudi svinjsko mast, za solate pa vsa druga zdrava olja: olivno, bučno, orehovo, ricinusovo, olje grozdnih pečk. Sam največ uporabljam olivno olje, občasno kokosovo.

Svinjska mast? Že dolgo tega je bila obsojena, da je nezdrava.

Pa ni. Je izrazito bazična, isto velja za surovo maslo. Drugače od navadne margarine, ki je čisti strup, predvsem za naše ožilje. Otrok do tretjega, četrtega leta naj bi še pil mleko, pozneje pa ne več. Uživanje mlečnih izdelkov je treba omejiti in le izjemoma jesti malo sira, skute, malo kisle smetane, mleko pa je treba popolnoma ukiniti, ker nimamo encimov, da bi presnovili kazein. Problem je že laktoza, kazein pa povzroča še hujše težave, povzroča odvisnost. Veže se na živčne receptorje, enako kot heroin. Kdor ima rad sir, je to kot droga. Kar naprej si ga bo želel. Potem so pa težave z napihovanjem, vetrovi, prebavnimi motnjami vseh vrst! Spremeniti prehrano torej pomeni, da od tega trenutka vase ne vnašaš več snovi, ki škodijo. Drugo pa je korak za nazaj.

Nekakšno očiščenje torej. Tudi za to imamo cel kup nasvetov. Kaj nam priporočate vi?

Najbolj priporočam postenje, seveda pa je treba pri tem paziti. Pri otrocih se tega lotimo počasi in za kratko obdobje. Pri odraslih pa priporočam post dvakrat na leto, pred koncem leta in pred koncem zime. Traja naj od sedem do 21 dni ali dlje, kolikor kdo zdrži. To naj bo post s sadnimi in zelenjavnimi sokovi, vendar ločeno, samo sadni ali samo zelenjavni sok. Na primer sadni zjutraj in opoldne, zelenjavni pa popoldne in zvečer. Sok mora biti seveda sveže iztisnjen. Zraven lahko jemo zelenjavne juhe, vendar brez maščob. Telo najprej v enem dnevu pokuri sladkorje, potem ogljikove hidrate; tretji ali četrti dan zazna, da ni beljakovin, kar pomeni prvi alarm. Pospravi vse beljakovine, ki krožijo v telesu, ko pa jih ni več, da signal, da je treba porabiti maščobe. Tako začne topiti maščobe, kar se zgodi približno sedmi dan posta. Trebušno maščobo porablja kronološko, najprej tisto, ki je bila naložena nazadnje. Ko stopi maščobe, se vrže spet na beljakovine, potem pa na tkivo. Ker je telo izjemno pametno, se najprej spravi na tkivo, ki je bolno, oslabelo, v katerem so celice deformirane, mutirane. To je najpomembnejša faza posta, da pospravi tisto, kar nam prinaša bolezen. Ta faza se dogaja od 14. pa do 30. dneva posta, če se odločimo za daljšega in smo zelo vztrajni. V tej fazi se tudi precej izboljša imunski sistem. Priporočam, da se v tej fazi zaužijejo protiparazitske tinkture, kot na primer kraški šetraj, črni oreh, sladki pelin, japonsko dresen in ščetico. To dodajamo počasi, po kapljicah, ker pomaga telesu izločiti škodljive snovi. Še nekaj je pomembno: ko se človek posti, naj bi med petim in sedmim dnevom naredil hidrokolon terapijo, da ne bi prišlo do zastrupitve. Drugo tako čiščenje črevesja naj bi bilo med 11. in 15. dnem, tretje pa med 20. in 22. dnem. To bi morali narediti dvakrat na leto. Vse leto pa priporočam v obdobjih zunaj posta uživanje semen pegastega badlja (eno čajno žličko), vedno sveže zmletega, ki ga vsujemo v čaj ali pa v kefir. Poleg tega priporočam uživanje zeolita, enako žličko ali dve na dan. To ni glina, ampak vulkanska ogljikova kamenina, zmleta v prah. Pomembno je, da so delci čim manjši. Zeolit veže nase strupe in težke kovine, da se lahko odplavijo iz telesa. Vendar pa mu to ne uspe v delih telesa, kjer organe varuje opna: v možganih, pri ženskah v jajčnikih in pri moških v modih. Problem je, ker precej strupov v te organe dobijo že otroci do šestega leta starosti. V takih primerih pa se uporabi zeolit v nano delcih, kar je do zdaj uspelo narediti le nekemu ameriškemu podjetju. Tak zeolit je primeren za bolnike z multiplo sklerozo, Alzheimerjevo boleznijo, demenco in tudi za avtiste.