Špelo Poljanšek Klaneček poznamo iz oddaje Kozmika TV, ima pa tudi svojo svetovalnico Karmično svetovanje. Končala je šolanje za bioterapevta pri Marjanu Ogorevcu, obiskovala IPAL – inštitut za psihološko astrologijo in ima učiteljsko stopnjo reikija. »Tu sem, da uravnavam karmo prednikov in zdravim sebe,« pojasni in doda, da jo je beseda karma od nekdaj prevzemala. Po večletnih izkušnjah pravi, »da ljudi še vedno najbolj zanima, kaj jih čaka v prihodnosti, a zavedati se moramo, da ni nič dokončnega, da imamo še vedno svobodno voljo in da s svojimi mislimi, besedami in dejanji sproti ustvarjamo novo karmo – ne glede na to, kaj vam reče vedeževalec, astrolog ali kdo drug. Bistvo je v odgovornosti, ki jo moramo prevzeti nase.«

»Pravo vprašanje ni, ali se bo moj nekdanji vrnil k meni, temveč kaj bom spremenila pri sebi, da bom našla srečo v ljubezni.«

Kot pravi Špela, si še vedno veliko ljudi želi rešitev od zunaj. »To je podobno, kot če nas boli glava – pojemo tabletko in vse skupaj pozabimo, namesto da bi poiskali vzrok za glavobol. Vprašati bi se morali, ali nas morda glava boli, ker smo nekoga obsojali, ker imamo konfliktne odnose v družini in se nam je na čustvenem ali duhovnem telesu toliko vsega nabralo, da se nam to na telesni ravni izraža z bolečino ali boleznijo. Ko vzamemo tabletko, vzrok potisnemo še globlje, bolezen lahko premaknemo na kakšen organ ali naprej, v naslednje življenje. To je potuha, da spet ne brskamo po sebi, kar pa je najpomembneje – to in zavedanje, da od zunaj ni rešitve oziroma ni čarobne paličice.«

Če smo torej sami odgovorni za odpravljanje svojih težav, kaj lahko storimo pri sebi, da se bo nekaj spremenilo? »Pri svetovanju velikokrat slišim vprašanje, ali se bo moj nekdanji vrnil k meni. Jaz sicer lahko pogledam denimo v karte za tarot in vidim, kaj se lahko zgodi. A kot rečeno – nič ni dokončno. V resnici bi se morali vprašati, kaj spremeniti pri sebi, da bomo našli srečo v ljubezni. Ljudje se morajo zavedati, da je v njih moč, da je v njih volja in da morajo vedeti, kaj si želijo. Natančno vedeti: če bomo natančno vedeli, nam bo vesolje natančno to poslalo. Če si bomo nekega dne želeli nekaj in naslednji dan nekaj drugega, pa nam bo vesolje poslalo kaos. Nobena misel, nobena beseda, nobeno dejanje ne ostanejo skriti. Kar seješ, tudi žanješ. Vse se vrača, vse se obrača, vse se plača.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Gašper Rifelj ljubi 9 let starejšo

Gašper Rifelj in Maja Geršak sta srečna že več kot pet let.

Karma ni kazen!

Da pa ne bi prežvekovali samo večnih ljubezenskih zapletov, zaradi katerih tako veliko ljudi poišče nasvete vedeževalcev in astrologov, Špela v povezavi s prevzemanjem odgovornosti za vse, kar mislimo in delamo, navaja primer starševstva. »Pomembno je že, v kakšnem odnosu sta oče in mama, ko je otrok spočet. Ni isto, če je ženska v zdravem partnerskem odnosu in se otroka veseli ali pa če se sprašuje, kaj ji je bilo tega treba. Pri obeh partnerjih je pomembno, kakšne podzavestne programe lahko prenašata na otroka. Če je oče alkoholik in je mama jezna nanj, ga obsoja, bo bitje, ki raste pod njenim srcem, prevzelo te destruktivne vzorce. Naletelo bo na partnerja, ki ga bo poniževal, imelo bo občutek, da ga bo nekdo zapustil, da ga nikoli ni nihče ljubil; strah ga bo življenja, našlo bo točno tako službo, da ga bodo v njej zafrkavali. To lahko traja leta in leta, destruktivni vzorci se krepijo, dokler stanje ne postane nemogoče in vendarle prepozna, kam ga vodijo njegovi podzavestni programi. Šele potem jih lahko začne spreminjati. To je zapleten in dolgotrajen proces, saj številne vzorce dobimo od svojih prednikov in jih nehote prenašamo na potomce. Vse to je naša karma, vendar karma ni kazen, ampak priložnost za spremembo.«

Prvi korak: odpustite! Čustva – strah, jeza, zamera, žalost – so ena najmočnejših energij in v čustvenem telesu se začne dogajati vse, kar potem vpliva na telo: strah vpliva denimo na ledvice in mehur, jeza na jetra. Predstavljajmo si, kaj se dogaja z nami, če leta in leta taka čustva, vso to močno energijo, tlačimo, da ne more nikamor! Nekje se je morala izraziti in najti pot na plan. Zelo velikokrat se to zgodi v obliki bolezni, torej je naše fizično telo tisti zadnji krik na pomoč, da moramo nekaj storiti. Sliši se hkrati zapleteno in preprosto: nič več tlačenja čustev, nič več kuhanja zamer, jeze, prevzemanja odgovornosti za vse. A kako se tega dejansko lotiti, kako preprečiti, da ne bi zaradi nakopičenih energij zboleli? »Prvi korak je, da odpustimo,« pravi Špela. »Odpustimo takrat, ko začutimo, da smo na to pripravljeni. Nobenega drugega recepta ni. Ljudje običajno razmišljajo o odpuščanju, ko opravljajo bilanco svojega življenja. Pred smrtjo se pomirijo, sprejmejo, da je vse tako, kot je bilo. Preprosto se s tem osvobodijo, a to spet naredijo sami, brez zunanje pomoči in nikoli ne na silo. Če rečemo, da skušamo odpustiti, to ni nič. To se nam lahko zgodi kar nekega lepega dne, ko spoznamo, da nismo več ujeti v nekdanje energije z osebo, ki nas je prizadela. Ko odpustimo še sebi, resnično lahko gremo naprej.

Samo razmišljati o odpuščanju prav tako ni nič. Srce moramo dejansko toliko odpreti, da brezpogojno sprejmemo človeka, ki nas je prizadel, in mu odpustimo. Najpomembneje pa je, da odpustimo sebi, ker smo bili jezni, užaljeni, prizadeti. Najbolj destruktivna med vsemi čustvi je užaljenost, saj se vedno vrača tistemu, ki je užaljen. Odpustiti sebi, ker sem bila zaradi nečesa užaljena, je bilo tudi meni resnično težko. A ko človeku to uspe, se mu odprejo vrata, saj ni več ujet v energije oseb in stanj. Če se ti zgodi huda življenjska travma, boš v to lahko vložil veliko čustev in jih v tistem trenutku zamrznil. Ker jih nisi razčistil, še vedno čutiš bolečino, še vedno ti misli uhajajo tja, še vedno del energije puščaš v preteklosti. Strah te je prihodnosti. In kaj ti potem ostane tukaj in zdaj? Kajti na voljo imamo samo ta trenutek, točno zdaj, tukaj uporabljamo svobodno voljo, pet minut nazaj je že preteklost. Samo v tem trenutku imaš možnost, da spreminjaš, pustiš, kar si naredil, česar nisi znal drugače narediti. Pri vsem, o čemer se odločamo, je najpomembneje, da ni občutka krivde, ampak občutek odgovornosti.«

Ali poznate svoj energijski potencial?

Odpuščanje je zaradi stvari, ki jih moramo prečistiti, mnogokrat zelo naporno tudi zato, ker nihče ne more odpustiti namesto nas. A ko nam uspe, smo v sebi mirni, uravnovešeni in se bolje počutimo. »Svojo usodo moramo sprejeti. Vsakdo se je rodil s kartami, s katerimi mora v življenju igrati. Ko se rodimo, stopimo na vlak življenja, od nas pa bo odvisno, kako bomo ta vlak usmerjali. Dobil bomo napotke, živeli bomo s karmo naroda države, v kateri smo se rodili; s karmo staršev, planeta, naša svobodna volja pa bo ta vlak usmerjala.

Poglejmo na primer z astrološkega vidika: nekdo, ki ima v rojstni karti močan Mars, bo lahko vrhunski športnik ali pa kriminalec – o tem odloča sam. Dobro bi bilo, da bi vsak človek vedel, kje je njegov energijski potencial. Ljudje pogosto ne živimo tistega, kar smo. Leta tečejo, mi pa smo vse bolj nesrečni in energijsko izčrpani. Res je, da se ljudje rodijo z boljšimi ali slabšimi kartami. Številni pravijo, ko jim gre v tem življenju slabo, da so morali biti res hudobni v prejšnjem, da so zdaj tako 'kaznovani'. A ni tako. Izkušnjo si izbere duša: iz prejšnjega življenja lahko prinese dobro karmo, a se odloči, da bo v tem življenju počivala, uživala sadove prejšnjega dela. Nekdo, ki mora dejansko veliko predelati, se mora na primer naučiti sočutja, pa bo privabljal taka življenjska stanja, da se bo tega naučil. Tam, kjer je naša največja bolečina, je naš največji blagoslov; kjer je naša največja rana, tam smo sami sebi največji zdravitelji. Če zmoremo iz res hude bolečine, na primer ob izgubi otroka, pomagati drugim, potem smo naredili veliko. To sposobnost ima vsakdo izmed nas.«

Politiki so odsev vseh nas 

Vsaka duša si skratka izbere kraj, čas rojstva, starše, državo, se pravi, da lahko govorimo o kolektivni karmi naroda. Kaj torej Špela poreče na to, da se večini Slovencev zdi vse gnilo v tej naši deželi? Pokvarjeni gospodarstveniki, pokvarjeni politiki. Kako si to razlaga? »V nacistični Nemčiji so imele nekatere duše izredno težko izkušnjo, ampak čim težjo izkušnjo imamo, tem hitreje napredujemo. Nekatere duše pridejo, da nas prizadenejo, nas nečesa naučijo. Narod je živo bitje. Vsi, ki smo se rodili v Sloveniji, smo tu z določeno nalogo. Te politike smo mi postavili na oblast. So odsev vseh nas in jih očitno potrebujemo za svoj razvoj. Sprejeti moramo, da se vse, kar se dogaja, dogaja z razlogom in da moramo to karmo, ki jo nosimo, predelati in končati. Slovenci smo se kot narod vedno nekomu podrejali, nismo se znali postaviti na noge. Zato se moramo naučiti postaviti meje, vstati in se postaviti zase. Kako dolgo se nas bo lahko teplo, ne znam odgovoriti, a sem prepričana, da se moramo enkrat naučiti reči ne, zdaj imamo tega dovolj! Ne bomo več sužnji! Ne smemo pa pozabiti, da se sicer strašansko pritožujemo, a če gremo v tujino, kmalu ugotovimo, da pri nas sploh ni tako slabo. Stvari moramo pogledati z drugega zornega kota, pregledati vse, kar imamo. Hvaležnost je zelo močna energija. Čim bolj bomo osredotočeni na to, kaj vse imamo, tem bolj bomo hvaležni. In bolj ko hvaležnost začutimo s srcem, več stanj bomo privabili v življenje, za katera bomo lahko hvaležni.«