Eksistencialni strahovi, povezani z lastno prihodnostjo in prihodnostjo sveta, nas lahko pošteno ohromijo, ne glede na verjetnost dogodkov. Če ob tem prebiramo še članke in forume o svetovni politični krizi ter morebitnih boleznih, ki bi nas lahko 'napadle', se lahko hitro znajdemo v kroničnem strahu pred prihodnostjo. Preverite, kako lahko umirite svojo prestrašeno psiho.

Začnite pri sebi: psihologi dokazujejo, da ljudje, ki imajo močno željo po reševanju sveta (ki se lahko izraža tudi kot strah za prihodnost sveta), globoko v sebi hrepenijo po lastni odrešitvi. Seveda ni nič narobe, če človek preseže kratkovidnost lastnega življenja in koristi, toda vsaka sprememba sveta se vedno začne pri sebi. Že stara modrost pravi, da drugih ne moremo spreminjati, temveč lahko spremenimo le svoj odziv na druge. Zato v želji po reševanju sveta ne pozabite rešiti tudi sebe. Ko boste pomirjeni s svojo preteklostjo in sami s seboj, se boste veliko lažje usmerili na področja, ki vas zanimajo oziroma bi jih radi z lastnim zgledom izboljšali. Tako kot se rastline obračajo proti soncu, tudi nas privlačijo 'sončne osebnosti', ki izžarevajo optimizem, upanje in vero v pozitivne spremembe.

Berite dobre novice

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Martin Golob: Pridejo trenutki, ko mi je težko

Kako se duhovnik Martin Golob sooča s trenutki, ko je tudi njemu težko.

Teorija transurfinga, ki jo je razvil ruski kvantni fizik Vadim Zeland, pravi, da s pretiranim razmišljanjem o negativnih stvareh natančno te grozote prikličemo v svoje življenje. Tako kot pri prestrašeni hoji ob robu prepada čutimo, kot da nas 'vleče' v prepad, z razmišljanjem o katastrofah ustvarimo energijsko neravnovesje, ki nas potegne ravno v to smer, ki se je bojimo. Zato prenehajte brati novice o terorističnih napadih (samo z branjem novic jih zagotovo ne boste preprečili), političnih spletkah in tragičnih prometnih nesrečah. Svojo energijo usmerite v navdihujoče novice, ki govorijo o izjemnih ljudeh, ki spreminjajo svet na bolje – pa naj gre za pomoč beguncem ali pozitivne spremembe v odnosu do narave. Ne pozabite, tako v življenju kot pri novicah velja, da to, kar iščemo, to najdemo. Zato iščite in berite dobre novice.

Izkoristite moč jeze

Vas frustrira slepota birokratskega sistema, pohlep neetičnih kapitalistov ali/in občutek nemoči, da bi lahko kar koli spremenili? Ne zadovoljite se le z jamranjem, temveč izkoristite moč svoje jeze tako, da se vključite v skupine ljudi, ki z majhnimi koraki že spreminjajo svet – pa naj bo to samooskrba, skrb za gensko nespremenjena semena in pitno vodo ali reforma šolskega sistema. Morda v svojem kraju sami organizirate nepolitična (ali pa tudi politična, zakaj pa ne?) srečanja, na katerih skupaj s somišljeniki preverite, kaj lahko za svoj kraj storite tukaj in zdaj. Saj veste: kamen do kamna palača. Ideja enega človeka sprva morda res ne seže daleč, toda če mu sledi vse več ljudi, lahko dobra ideja premakne največje sisteme, pa tudi znanstvene paradigme.

Odložite pretežka bremena

Globalizacija je vsekakor super stvar, saj nam omogoča, da se povezujemo tudi z ljudmi na drugem koncu sveta in tako o svetu izvemo tudi tiste podatke, ki jih vpeti v lastno okolje in kulturo sicer ne bi izvedeli. Toda ravno ta daljnosežnost in kulturna odprtost nam lahko tudi škodita, če nas 'odnese predaleč'. Ljudje z visoko razvito družbeno odgovornostjo se lahko namreč kaj hitro počutijo soodgovorne za vse krivice sveta, tudi tiste na popolnoma drugem koncu planeta. Res je, da smo vsa živa bitja povezana in tako zares na neki način soodgovorna za vse trpljenje na svetu, toda če si naložimo pretežko breme, nas to lahko tako zelo ohromi, da ne moremo dobro poskrbeti niti za sebe, kaj šele za druge ljudi, potrebne pomoči. Zato brez slabe vesti in občutkov krivde (češ, ni res, da trpljenje na drugem koncu sveta mene ne zadeva) prenehajte ves čas razmišljati o krivicah, ki se dogajajo po svetu. V resnici s takšnim mrcvarjenjem samega sebe svetu prav nič ne pomagate. Ravno nasprotno – če želite pomagati ljudem v stiski, morate najprej dobro poskrbeti zase in se potem polni energije posvetiti akcijam in dejavnostim, ki zares pomagajo. Doma ali na drugem koncu sveta.

Zaupajte življenju

Občutki nemoči nas vedno ohromijo, pa naj gre za medčloveške odnose ali odnos do negotove prihodnosti. Zdravilo za občutek nemoči je v obeh primerih enako: najprej je treba sprejeti svojo nemoč in nezmožnost nadzora nad procesi, ki presegajo človekovo majhnost, nato pa (slepo) zaupati prihodnosti, življenju, vesolju, karmi, višjim silam, bogu ali kar vam je pač ljubše. Res je, zaupanja se ne da izsiliti, pa vendar ga lahko nekoliko spodbudite s tem, da se vsake toliko spomnite na to, kako veliko je vesolje in kako zelo majhni smo ljudje v primerjavi z neskončnimi vesoljnimi razdaljami. Zaprti vsak v svoj individualen svet razmišljanja in doživljanja sveta ter vpeti v čas in družbo, ki je danes popolnoma drugačna kot na primer pred tisoč leti. Iz občutka majhnosti se po navadi izlije občutek hvaležnosti za vse, kar nam je dano, najbolj pa za to, da sploh živimo. In prav hvaležnost je tista, ki nam pomaga, da lažje zaupamo življenju in prihodnosti.