No, malemu Jonatanu je uspelo, da je na tla spravil kar oba starša – očka Jureta celo že med porodom. Od utrujenosti je zaspal kar na tleh porodne sobe. Tudi zdaj ni dosti drugače: Maja spi, doji in je, tako kot Jonatan. Jure priskoči na pomoč, kadar le lahko. Oba sta utrujena, tako da se jima »oplemenitenje« njune zveze ta hip svita bolj od daleč. A počasi se jima bo življenje vrnilo v normalne tire, čeprav nikoli več ne bo, kot je bilo pred Jonatanom. Maji se zahvaljujemo, ker si je kljub utrujenosti vzela čas za intervju.

Maja, pred šestimi tedni se vam je usodno spremenilo življenje – na svet je prijokala mala štruca z imenom Jonatan. Sta se z Juretom razveselila, ko sta izvedela, da »sta noseča«?

Super ste rekli – usodno spremenilo življenje, kajti točno ta občutek je najbolj prisoten te tedne. Sprememba, sprememba, sprememba. Hja ... če sem iskrena, zame sta bili dve črtici en sam šok. Nisem si mislila, da se bo tako hitro zgodilo. Na letalu na poti iz Peruja sva sanjala o skupnih načrtih in se odločila, da je čas. A bila sem prepričana, da je ta dan še daleč.

O dveh črticah na testni paličici: »Spominjam se, da me je oblil znoj, v paniki sem začela ponavljati o bog, o bog. Vrnila sem se v dnevno sobo, se sesedla na kavč in iz sebe še kakšnih pet minut nisem spravila drugega kot o bog. Jure je sedel k meni, me nenehno spraševal, pa kaj je, daj, povej že! Potem sem bleknila: »Noseča sem.« Ne verjamem, da obstaja bolj neromantičen način sporočila moškemu, da bo dobil otroka, kot sem mu to povedala jaz. Ko sem se tega zavedla, sem se začela sekirati še zaradi tega. Jao, jao. Čudna nedelja je bila to.«

Potem sta imela še devet mesecev priprav. Kako ste jih doživljali?

Najboljše, kar sem v nekem trenutku naredila, je bilo to, da sem se popolnoma nehala pripravljati. Ugotovila sem, da je z nosečnostjo in porodom preprosto povezanih preveč stvari, nad katerimi ne morem imeti nadzora, pa če ga še tako zahtevam, da načrti preprosto nimajo smisla. Imam kar veliko težavo: sem »kontrol frik« in skušam režirati naravo, tako da ... Tudi porodnega načrta nisem imela, preveč možnosti je, preveč mnenj in različnih izkušenj, zato sem se odločila za načrtno ignoranco in popolno prepuščanje in niti malo mi ni žal. Že to, da mi je uspelo izklopiti glavo, je bil velik korak zame.

Je bilo veliko »nekoristnih« nasvetov z vseh strani?

Največ neumnosti zmeče ven »stric Google«. Seveda je pa neumen ta, ki ga sprašuje. Pri drugi nosečnosti bom ignoranco privedla do vrhunca, pa bo!

Kako ste se sicer počutili vseh devet mesecev – vas je trebušček vitko, kot ste vedno bili, kaj oviral?

Ko gledam nazaj, sem imela božansko nosečnost. Nobenih slabosti, spreminjanja razpoloženja, nisem se zredila, ni me zalivala voda, bila sem polna energije, veliko sem naredila. Edina ovira pri nepopisni sreči je bila moja glava, polna misli »kaj pa, če«. Ni mi žal, da sem opravila vse teste, da sem vsaj nekaj tega odstranila iz glave, a kaj, ko niti najnaprednejši testi ne povedo čisto vsega! Želela sem pravzaprav, da mi nekdo zagotovi, da bo moj otrok živel zdravo vsaj 120 let in da bo nepopisno srečen. (smeh) Najtežje v nosečnosti mi je bilo sprejeti, da nimam nikakršnega nadzora nad tem, kar se razvija v meni. Ah, to prepuščanje usodi ...

Kaj pa proti koncu, ko ste se najbrž sami sebi zdeli obilni?

Pravzaprav sploh ne. Zredila sem se za devet kilogramov vsega skupaj, drugam kot v trebuh tako rekoč ne, pa še trebušček je bil majhen, saj je bila posteljica zadaj. Do petega meseca se mi tako skoraj ni poznalo. Bila sem aktivna skoraj do konca, igrala sem do začetka drugega tedna devetega meseca, hodila v hrib ali na sprehode do konca – če bi imela gumb, s katerim bi izklopila svojo glavo, bi bilo to eno najpopolnejših obdobij v mojem življenju.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ste med nosečnostjo zelo pazili, kaj jeste?

V smislu, da ne bi jedla stvari, ki bi me redile, ne. Pazila sem le, da nisem jedla stvari, ki se jim je v nosečnosti dobro izogibati. Najhujše zame je bilo, da nisem smela jesti bifteka. Vso nosečnost sem pogrešala dober krvav steak s tartufi. Včasih sem sanjala o njem. Pa o kozarcu dobrega rdečega vina.

Se vam je tek povečal, ali ste jedli za dva?

Že v osnovi jem nenehno in z velikim užitkom, verjetno za številne celo za dva, tako da bistvene razlike ni bilo. (smeh)

Ste »gnezdili«?

Le zadnja dva tedna sem začutila, da je pa vendarle prišel trenutek, da rečem stop. Nisem sicer dala nog v zrak, sem pa poslovno izpregla, se mentalno umirila, več spala. V zvezi z »gnezdenjem« sem bila precej zmerna – kot slišim, ženske kar norijo. Želela sem seveda pripraviti vse pomembno, preden pride otrok, a bila sem zmerna. Juretu sem napisala na list A4 spisek opravil, ki jih mora opraviti, medtem ko bom v porodnišnici, in je tiste štiri dni nenehno tekal okrog. Morala sem preprečiti, da ni zapil otroka in končal v jarku. (smeh)

In potem – Jonatan! Je bil porod težak? Kako ste ga doživljali?

Kot kalvarijo – dokler ni bil Jonatan zunaj. Potem je bilo res v trenutku vse pozabljeno, noro, kako je to narava odlično naredila! Večer pred prvim popadkom, dan pred rokom, smo se končno uspešno uskladili z bratom, da naju je z Juretom fotografiral, potem sem Jureta povabila na »zadnjo večerjo« v odlično restavracijo. In spominjam se, da me je prešinila misel: No, zdaj pa lahko grem rodit! Res si nisem mislila, da bo čez tri ure že prvi popadek. Hitro so mu sledili na pet minut, tako da sva bila čez eno uro že v porodnišnici. Tam se je pa začel maraton, saj so me šele zjutraj sprejeli v porodno sobo. Spomin na dogajanje v njej je precej zamegljen, spomnim se kome, v katero sem od utrujenosti padala med posameznimi popadki, in bolečine, ki me je nenehno zbujala iz nje. Pa groze, ko otrokov CTG ni bil v redu. Grozljiv občutek. A nočem več razmišljati o tem.

Uf, je bil Jure zraven? Je padel v nezavest?

Ha! Če bi se to zgodilo njegovi harmonični naravi, bi bil čudež. Bil je zraven, »morto di crepo« kot jaz, v porodni sobi je v nekem trenutku na tleh preprosto zaspal. Najbolj hvaležna sem mu, da je ohranil trezno glavo, ko je mene odnašalo v globine črnih misli.

Črnih misli zaradi CTG? Vas je potem, ko je Jonatan pokukal ven, preplavil tisti slavni materinski občutek? Ali vsaj občutek olajšanja?

Niti pod razno! Bila sem popolnoma prazna, kot v meglenem vakuumu. In prepričana sem – no, vem, da je odstotek žensk, ki se jim ta slavni materinski občutek zgodi takoj, izjemno majhen. Mislim, da je prav, da se začne govoriti o tem, saj sem sama ob odsotnosti tega občutka, v bistvu sploh kakršnega koli občutka, doživljala občutek krivde, da sem in bom slaba mama. Šele po pogovoru z drugimi mamami sem sprejela, da je to bolj normalno kot samodejna blaženost. Tudi danes težko rečem, da sem že blažena, ker so dnevi pogosto preveč naporni. Prvič sem ta občutek okusila, ko se mi je sin prvič nasmehnil. Po dolgem, res napornem dnevu se mi je nekega večera na široko nasmejal. Takrat sem prvič po dolgem času jokala od sreče.

Vem, da je intimno vprašanje, ampak – ali ga dojite? Rekli ste mi, da neprestano »visi« na vas?

Da, ga dojim in s tem sem mislila prav to – da nenehno visi na dojki. Kadar zajoka, ga pristavim. Kar je seveda res lepo, a tu pa tam mora tudi mama kaj pojesti, zato počasi uvajam sistem hranjenja na dve ali tri ure.

Menda doječa mamica potrebuje veliko spanja, male štruce pa rade jokajo. Kako to uskladita z Jonatanom?

Ah, mama in spanje, to sta dve nasprotni stvari! Več kot nekaj minut čez dan ne dobim. Ne verjamem, da je s katero mamo kaj drugače.

Torej bolj ali manj dojite, jeste, spite tako kot on?

Ja, bolj kot ne, ja. Tako majhen, pa že general, ha? (smeh)

Koliko vam pri tem pomaga Jure?

Zelo, a to tudi na glas pričakujem od njega. Upira se mi miselnost, da mora ženska poskrbeti za otroka, mož pa za denar. Mogoče je to moj presežek testosterona, toda zdi se mi prav, da sta oba starša prisotna od začetka. Seveda je glavnina na meni, logično, ne trdim, da bi bilo lahko drugače, ampak tako kot zna oče umiriti otroka, ko mama po celem dnevu postane živčna razvalina, ga ne zna nihče. Po 14 dneh je Jure sicer moral prevzeti neki projekt, tako da ga precej časa ni bilo, takrat sem večkrat preživljala pravi pekel. In zato ga zdaj še bolj cenim. (smeh)

Koliko časa imate za zunanji svet?

Trenutno nič! Je pa super, ker zunanji svet pride do nas. Zelo sem vesela, ko kdo pride, mi popestri dan, me odtrga od skrbi in ubijajoče rutine. Pa skuhajo kaj! (smeh)

Po porodu včasih priskočijo na pomoč starši. Vaša mami Marija je znana kot zelo energična ženska – kakšna je kot babica? Se je že izkazala?

Uf, seveda. Pred porodom sva staršem govorila, da nočeva pomoči, da bova vse sama in naj nama ne hodijo solit pameti, danes pa ne vem, kako bi zmogla brez njih, tako mojih kot Juretovih. Jonatan je res precej naporen, nenehno želi biti v naročju, sicer sploh ne zaspi, tako da pogosto nimam časa za osnovna življenjska opravila. Zdaj šele zares vem, da imava okrog sebe resnično čudoviti družini.

Hollywoodske zvezde so dva tedna po porodu spet vse fit in vitke in lepe – vi najbrž niste obremenjeni s tem ali pač?

Ah, kje! Bi me pa verjetno motilo, če bi se mi telo res toliko spremenilo. Dala bi mu seveda čas, ki ga potrebuje, a vseeno bi mu pomagala pri vračanju v fit obliko. Ne zdi se mi prav, da ženska pozabi nase, ko postane mama. Še vedno je to zgolj ena od vlog ženske, zame zagotovo ne edina.

Kaj pa vajina zveza z Juretom – je dobila globlji pomen, oplemenitenje ali sta samo oba zelo utrujena?

V tem trenutku sva predvsem zelo utrujena, nekje pa se svita tudi oplemenitenje. Neverjetno rada ga gledam, ko se igra s sinom. Če si lep človek, otrok še lepše stvari potegne iz tebe.

Za nekaj let bodo odpadla vajina eksotična potovanja, deskanje … ali pa bosta kar kmalu »popokala« Jonatana in šla z njim na pot?

Upam, da bomo kmalu začeli živeti normalno, tako kot prej. No, vem, da tako, kot je bilo prej, ne bo nikoli več, a želim si, da se v moje življenje čim prej vrnejo stare strasti. Malo bo pa še trajalo, je sprememba vseeno prevelika, da bi jo lahko osvojila v enem mesecu!

Letošnje počitnice, kakšne bodo?

S prijatelji gremo v Toskano, mogoče pa še kam skočimo samo mi trije. Ni se nama še uspelo dotakniti točke dopust. (smeh)

V kakšnega fanta naj odraste mali Jonatan?

V bistrega, vedoželjnega, sočutnega revolucionarja z mirom v srcu.