Za najstnike velja tako rekoč kot pravilo, da kar naprej buljijo v svoje telefone, se fotografirajo, komunicirajo na različnih spletnih platformah, igrajo igrice, gledajo filme in so tako zatopljeni v virtualni svet, da jih težko vrnemo v realnost.

Pri tem naj omenim, da marsikateri starš doživi pravcati izjemno močni agresivni izbruh najstnika, če mu želi odvzeti telefon ali igralno konzolo. Strokovnjaki za odvisnosti opozarjajo, da gre za odvisnost od spleta in da je zdravljenje zelo podobno kot pri drugih substancah ali aktivnostih, ki prav tako povzročajo odvisnost.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Epidemija odvisnosti od spletnih zmenkov, dopisovanj ali zgodb, ki jih objavljamo na spletnih družbenih omrežjih, dobiva enormne razsežnosti tudi med odraslimi. Priznajmo si, koliko od nas je sposobnih ne pokukati na svoj telefon vsaj deset ur ali cel dan? Sama priznam, da nisem in da sem nekoliko odvisna od tega, kaj bom v naslednjem hipu odpisala nazaj ali kaj so doživeli prijatelji, ko so potovali. Tudi sama občasno prilepim kakšno svojo fotografijo s pohajanj in se veselim komentarjev.  

Opažam zanimiv fenomen, o katerem mi pogosto potožijo najstniki, ki me obiskujejo. Pravzaprav zatožijo. Starše. Ker po cele dneve visijo vsak na svojem telefonu in vsak v svojem kotu dnevne sobe. Očitno je spletna odvisnost prišla v vsako poro družinskega življenja in med vse odrasle in odraščajoče člane. Šestnajstletnik mi pravi, da se počuti osamljenega v domu, v katerem sta sicer fizično prisotna oba starša, a oba vneto buljita v telefone. Se mu zgodi, da ko mamo kaj vpraša, mu ona takole mimogrede nekaj odgovarja, pa niti pogleda ne dvigne z osvetljenega ekrana, oče mu pa zagodrnja, naj se sam znajde, in še naprej nekaj tipka po ekranu. Mi pove, da se mu zdi, da je on bolj odrasel in zrel kot starša, kar se tiče uporabe telefona.

Osemnajstletno dekle pravi, da je zadnjič želela mami povedati, da ima težave v šoli in da se je grdo sporekla s fantom, pa jo je mama ošinila s pogledom, rekla »ja, to so res težave« in se spet potopila v spletni svet. Odraščajoča mlada ženska, ki je potrebovala nasvet in oporo mame kot starejše ženske z že nekaj izkušnjami, je dobila grdo košarico. Priznala mi je, da jo je v sekundi pograbil gromozanski bes na nesočutno in odtujeno mamo, ki si ni vzela niti pet minut časa za hčer v stiski.

Na eni strani imamo najstnike, ki odraščajo tako rekoč s telefoni od plenic naprej in poznajo mnoge pasti virtualnega sveta, mi odrasli pa naj bi jim postavljali meje, koliko časa smejo biti na telefonu, da bi imeli tudi realno socialno življenje. Po drugi strani imamo mnoge starše, ki so enako odvisni od spleta in vsega virtualnega, da nikakor ne morejo biti zgled svoji mladini.

Rešitev? Zavedati se, da preveč časa visimo na telefonih in premalo v realnih stikih, v konkretni izmenjavi energije z drugo realno osebo, z živim očesnim stikom in tudi objemom. Načrtno si omejujmo čas, ki ga porabimo kar tja v tri dni, ko brskamo po internetu. Lahko si namestimo programe, ki nas opozarjajo, koliko časa smo porabili za tovrstne aktivnosti. Premagajmo odvisnost najprej mi odrasli, pa bodimo zgled svoji mladini.

Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica.