Kaj je dejanska zasvojenost z internetom in elektronskimi napravami ter kako pogosta je?
Zasvojenost z internetom je nekemična vedenjska odvisnost, pri kateri smo zasvojeni s spletno aktivnostjo (videoigre, videoposnetki, pornografija, spletne stave, trgovanje s kriptovalutami ...), do katere dostopamo preko elektronskih naprav (računalnik, pametni telefon, igralna konzola, tablica ...). Zasvojenost se pojavi, ko začne aktivnost na spletu posegati v druga področja našega življenja, mi pa uporabe naprave sami ne moremo več nadzorovati. Časa na napravi je vedno več, in kadar do naprav ne moremo dostopati, to v nas povzroča hudo stisko. Druge aktivnosti, ki so nas včasih zanimale, nas ne zanimajo več, zdijo se nam dolgočasne, in splet postane primarni način sproščanja stresa. Splet, ki je bil včasih prostor za sprostitev in zabavo, postane mesto pobega pred stiskami življenja.
Ocenjuje se, da globalno šest odstotkov populacije trenutno ustreza kriterijem za internetno odvisnost, čeprav imajo študije različne podatke (od 1,5 do 8 odstotkov). Na naših tleh je na primer NIJZ leta 2018 poročal, da kar desetina mladih ustreza kriterijem zasvojenosti z videoigrami, nekje osem odstotkov mladih pa kriterijem zasvojenosti z družbenimi omrežji.*

»Prekomerna uporaba digitalnih naprav vpliva na naše fizično in psihično počutje.«

Zaradi prekomerne izpostavljenosti ekranom in internetu verjetno pride tudi do drugih zdravstvenih in socialnih težav. Katere bi lahko izpostavili?
Vpliv na naše fizično in psihično počutje. Dolgotrajno sedenje in gledanje v zaslon lahko pripelje do zmanjšanega gibanja, do zasedenosti, težav s prekomerno težo, s hrbtenico, vratom in očmi. Pri intenzivnejših igralih tudi do težav z zapestjem. Lani, ko je življenje potekalo na daljavo, pred zasloni, so slovenski osnovnošolci poročali najnižje rezultate na področju gibljivosti v zgodovini Slovenije. Uporaba naprav zvečer lahko vpliva tudi na naš spanec. Zasloni namreč oddajajo modro svetlobo, ki nas prebudi, poleg tega je vsebina v videoigrah, videoposnetkih in na spletnih mestih po navadi bolj senzorno intenzivna, kar v času, ko bi se naše telo moralo umiriti, naše telo še bolj zbudi. Naši obiskovalci zelo pogosto spijo šest ali celo manj ur na dan, kar je premalo.

Uporaba naprav pa vpliva tudi na naše mentalno počutje. Prekomerna uporaba družbenih omrežij poveča možnost razvoja anksioznosti, slabše samopodobe, tudi različnih oblik samopoškodovanja in samomorilskih nagnjenj. Prihaja tudi do občutka FOMO (»fear of missing out«), ko imamo občutek, da moramo biti na splet konstantno priklopljeni, saj drugače zamujamo spletno dogajanje. Zasvojene osebe imajo pogosto tudi šibkejši socialni krog in težje navežejo stik z osebami stran od zaslona. Na splošno pa opažamo tudi vedno večje težave z lastnim predelovanjem neprijetnih čustev. Ko na primer čakamo v vrsti na blagajni, avtomatsko posežemo po telefonu, saj nam je že doživljanje tistega parminutnega dolgčasa lahko dovolj stresno, da potrebujemo takojšno distrakcijo. Tudi pri obrokih je zaslon vedno pogosteje prisoten. Pri zasvojenosti se možgani s spletno aktivnostjo poskušajo zamotiti vsak možni trenutek.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Zakaj do zasvojenosti pride – verjetno v različnih starostnih skupinah zaradi različnih vzrokov?
V osnovi gre za to, da nam obisk spleta ali igranje videoigre daje nagrade (nekdo nam je poslal sporočilo, nekdo je nekaj zanimivega objavil, vidimo smešno slikico, dobimo prošnjo za prijateljstvo, preberemo novico o političnem dogajanju ...). Vse te aktivnosti nas v glavi nagradijo z dopaminom in s tem se utrjujejo naši obiski spletnega prostora.
K zasvojenosti pa potem pripomore več dejavnikov. Prvi je, da je internetna vsebina sama po sebi zelo adiktivna. Na spletu dobivamo vsebino v nepričakovanih intervalih in nikoli ne vemo, kaj točno bomo videli. Ta nepričakovanost nas ravno prav nagrajuje, da se radi vračamo v spletni prostor – včasih je nekaj zanimivega, včasih ne. Pri sebi lahko opazimo, da smo že kar malo razočarani, ko pogledamo na spletno stran za novice in ni nobenih novih udarnih novic. Druga je ta, da so aplikacije in igre narejene na način, da nas pri uporabi držijo. Družbena omrežja na primer prikazujejo vsebino naključno in prikažejo vsebine, ki nas pripeljejo do tega, da na aplikaciji porabimo največ časa (po navadi je to vsebina, ki je bolj intenzivna, na primer, najlažje je uporabnika spleta razjeziti). Videoigre vsebujejo tudi cel nabor mehanik, da se igralci v igro investirajo in redno vračajo. Dejavnik so tudi osebnostne lastnosti. Bolj osamljene osebe, osebe s pridruženimi motnjami ali travmatskimi izkušnjami kažejo večje tveganje za razvoj zasvojenosti.

Razumeti pa moramo, da je uporaba naprav pogosto tudi primarno pobeg od težav stran od zaslona. Kaotično družinsko okolje (družine, ki se obračajo na nas, so pogosto ločene ali v procesu ločitve), slab uspeh v šoli/na delu, težave z odnosi. V iskanju pobega od neprijetnosti se potem znajdemo v spletnem prostoru, ki nas od teh težav zamoti ali pa zadovolji naše potrebe. Primer: slabo mi gre v šoli, doma se ne razumemo, a v igranju videoiger sem dober. Igre so moja edina potrditev, da nekaj delam dobro.

Kako lahko preventivno pri sebi ali pri otrocih poskušamo preprečiti takšno obliko zasvojenosti?
Pri otrocih je pomembno, da upoštevamo časovne omejitve** in imamo jasno postavljena pravila, kdo, kje, kdaj in kako uporablja naprave v domačem okolju. Omejitev se držijo vsi člani družine (prilagojene na starost), naj ne bo to nekaj, kar se omejuje samo otrokom. Če je samonadzor nad uporabo naprav že za starše težek, je za otroke popolnoma nemogoč, saj otroci v možganih še nimajo razvitih ustreznih mehanizmov samonadzora.

Pri otrocih je pomemben tudi nadzor vsebine. Kaj otrok gleda? Kaj igra? Kaj objavlja, s kom je na spletu v stiku, katere aplikacije uporablja? Te stvari v domačem okolju naslavljamo in se za otrokovo digitalno početje zanimamo. S tem odpiramo tudi pogovor o temah spletnega prostora in med tem gradimo varen odnos, skozi katerega lahko potem vzdržujemo uravnoteženo uporabo naprav. Lahko si pomagamo tudi z aplikacijami za starševski nadzor, ampak naj to potem ne nadomesti celotne e-vzgoje, temveč naj služi zgolj kot pripomoček. Super je, če imamo tudi kakšen dan oddiha od naprav za celotno družino – e-post.
Seveda pa je pomembna tudi naša lastna raba naprav. Pri sebi preverimo, koliko časa zares preživimo na spletu (lahko preko kakšne aplikacije, ki nam meri čas), in smo samorefleksivni glede rabe. Kaj v resnici počnem na spletu? Kaj berem, kaj gledam? Kakšen je moj odziv na to vsebino? Zaključim brskanje po spletu pomirjen ali nervozen? Pri tem lahko tudi izklopimo notifikacije na telefonu, pustimo telefon vsaj kakšno uro pred spanjem na miru in med čakanjem (na avtobus, na blagajni, na veceju ...) namesto telefona raje zaužijemo svoje neposredno okolje.

Kako bi na kratko opisali center, se ukvarjate tako s preventivno kot kurativo?
Naš center Logout posameznikom in družinam ponuja brezplačna svetovanja, s katerimi pomagamo zmanjševati uporabo digitalnih naprav, izvajamo pa tudi delavnice in predavanja za učitelje, starše, mlade ... Pri tem delu se soočamo tudi z žrtvami spletnega nasilja, s spletnimi prevarami, delamo tudi z znanimi vplivneži, ki se v spletnem prostoru soočajo z zelo specifičnimi izzivi, in tudi z osebami, ki želijo postati e-športni igralci. Splet vidimo kot prostor, poln potenciala, ki pa mora biti uporabljen uravnoteženo in premišljeno. Pri svojem delu pogosto naslavljamo stiske, s katerimi se naši svetovanci soočajo stran od zaslona, in razumemo zasvojenost kot simptom globljih težav, ki so posameznika do zasvojenosti pripeljale.

Kdo se na vas večkrat obrne po nasvet ali pomoč. Starši, otroci, mladostniki?
Trenutno imamo v naše programe vključenih največ mladostnikov. Včasih pridejo sami po pomoč, največkrat pa pridejo skupaj z družino. Naša druga najbolj obiskana demografika pa so mladi odrasli, med dvajsetim in tridesetim letom. Razlogi za obisk so različni. Igranje videoiger, gledanje spletnih vsebin (Youtube, Netflix ...), pornografija, spletne stave ali pa kombinacija teh vsebin. Starejši odrasli so sicer manj pogosti, se pa tudi obračajo na nas, še posebej za primere spletnih prevar.

Kako naj starši pristopijo do otroka, pri katerem vidijo znake digitalne zasvojenosti?
Do otroka pristopamo s skrbjo in razumevanjem. Spletni prostor morda zadovoljuje neko potrebo (po stiku, po priznanju, po uspehu, po prijateljih, po zabavi ...) in posledično je lahko ta aktivnost za otroka izjemno pomembna. Spletnega vedenja ne obsojamo, ampak ga poskušamo razumeti. Zato je pomembno, da se zanimamo za digitalni svet otroka (kaj počne, igra, kaj gleda, katere aplikacije uporablja), saj mu s tem damo sporočilo, da kar je njemu pomembno, je pomembno tudi nam. Ne osredotočamo se samo na igranje/rabo spleta, ampak na otroka gledamo širše. Ima mogoče kje drugje težave? Kako se počuti v družini? Ima dovolj zabavnih aktivnosti ali ima čez dan samo obveznosti (včasih imajo otroci veliko koristnih aktivnosti, ne pa dovolj zabavnih, in je uporaba naprav edina aktivnost, ki je izrecno zabavna – posledično ima zanje poseben pomen)? Kako se počuti v šoli?

Prekomerno uporabo naslovimo in po potrebi omejimo. Pri dogovarjanju glede uporabe upoštevamo otrokov vidik in smo obenem vztrajni pri implementaciji mej uporabe ter dogovorjeno izvršujemo skupaj skladno. Kadar otrok od staršev prejme različne informacije glede tega, kaj je v redu, je stabilno in uravnoteženo rabo naprav veliko težje vzpostaviti. Če se odločimo rabo naprav omejiti, se osredotočimo na iskanje aktivnosti, ki lahko uporabi naprav konkurira in naslavlja podobne potrebe, kot jih spletna aktivnost zadovoljuje (če je na primer potreba po stiku s prijatelji, z otrokom poiščemo aktivnost, da otrok ta stik dobi stran od zaslona).

Kakšen je tu pomen spletnih vplivnežev, zvezdnikov, ki jim mladi sledijo na različnih platformah?
Mladim so spletni vplivneži danes pogosto vzorniki in k njim se zatekajo tudi po odgovore na vprašanja, ki jih v šolskem ali domačem okolju mogoče ne upajo/ne želijo postaviti. Kako dobiti punco? Kaj je seks? Kaj narediti, ko te prijatelj izda? Vsa ta vprašanja mladi danes še vedno imajo, ampak se v tradicionalnih okoljih pogosto ne počutijo dovolj varne to naslavljati.
Internetna zvezdniška kultura pa je danes močno povezana tudi z marketingom. Prikrit marketing preko internetnih osebnosti je postal poglaviten način oglaševanja različnih produktov in gledalci pogosto ne vedo, da je objava v resnici reklama. Mladi so lahko tukaj še toliko bolj naivni.

Internetno influencerstvo pa lahko mladim predstavlja tudi karierno pot. Veliko mladih si želi postati youtuberji ali twitch streamerji, saj v tem vidijo preprost način dostopa do slave in denarja. Ta pričakovanja pa so v poplavi internetnih vsebin lahko kar nerealna, saj na tem področju uspe res le majhnemu odstotku kreatorjev, ki v svoje delo vložijo tudi veliko truda.
Vplivneži pa se na drugi strani soočajo tudi s svojimi unikatnimi težavami. Postati slaven praktično čez noč za sabo potegne tudi več drugih težav, kot so spletno nasilje, krize identitete, občutek, da moramo nastopati za publiko, in tako dalje. Vplivneži svoje življenje pogosto predstavijo tudi veliko bolj olepšano, kot je v resnici.

**** https://www.nijz.si/sl/november-mesec-preprecevanja-zasvojenosti-zasvojeni-smo-lahko-tudi-s-tehnologijami

** https://www.zdravniskazbornica.si/informacije-publikacije-in-analize/zasloni/povzetki-za-star%C5%A1e

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Zdravo z naravo.