V sebi nosimo avtomatski odziv (boj/beg, zamrznitev) na doživljanje nevarnosti s katerim pridemo na svet in začne za nas skrbeti od samega začetka našega življenja.

Družinsko okolje je nato tisto, ki nam pomaga skozi vzgojo razviti odnos do strahu, do ne/varnosti in kako si lahko pomagamo z občutki prestrašenosti v telesu. V kolikor smo živeli v okolju, kjer ni bilo odziva na naša občutenja strahu in smo ostali z občutki strahu sami, potem ta občutenja v sebi ne dobijo izkušnje pomoči in ostanejo v nas sama. Da telo lahko nadaljuje z življenjem ta občutenja potisne globoko v podzavest. Le-teh se ne zavedamo, vendar pa lahko nezavedno iz njih živimo življenje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Pevka Astrid ljubi priljubljenega slovenskega glasbenika

Vsestranska umetnica Astrid Ana Kljun je v resnici v razmerju s članom te priljubljene slovenske indie rock zasedbe.

Življenje doživljamo skozi prestrašene oči; okolje, ljudi, situacije doživljamo kot nevarne, lahko imamo občutek, da drugim ni za zaupati in se začnemo izogibati številnim okoljem, dejavnostim, kjer bi lahko čutili občutke prestrašenosti. Skozi leta se potlačeni občutki strahu posplošijo na številne aktivnosti in nam tako preprečujejo svobodno življenje. Mi lahko zaznavamo, da določeno situacijo doživimo v telesu kot zelo nevarno, četudi racionalno vemo, da je okolje dovolj varno, na primer hoja v hribe, polet z letalom, ipd. Na tak način se lahko začnemo izogibati dejavnostim, ki nam sicer predstavljajo veliko zabave in sprostitve.

Psihoterapevtski proces omogoča, da v varnem in zaupnem terapevtskem odnosu ponovno vzpostavimo stik s potlačenimi občutki strahu in jim damo prostor, da se sprostijo, transformirajo. S tem ponovno vzpostavljamo občutek varnosti in stabilnosti v sebi, kar nam odpira prostor za bolj fleksibilno in avtonomno življenje.

Več o psihoterapiji in zdravljenju strahu si lahko preberete na: www.sabina-psihoterapija.si.