Starš mu na uglašen način pomaga poimenovati čustveno stanje, ga normalizirati kot del človeške narave in mu pomaga, da se skozi čustveno stanje starša pomiri. Da mu izkušnjo, da čustva pridejo, nosijo pomembno sporočilo in se ob ustrezni negi tudi pomirijo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tudi nizko samovrednotenje je eden izmed znakov depresije

Ste žalostni, črnogledi, tesnobni in povsem brez motivacije? Če ste pomislili, da ste se znašli v pesti depresije, si najprej preberite, kaj vse slednje zajema. Vsake začasne motnje razpoloženja namreč še ne moremo uvrstiti med tovrstno motnjo.

Starš, ki v sebi nosi izkušnjo, da so čustva nevarna, da so nepomembna in jih je potrebno zatreti, se na otrokovo stisko ne zmore odzvati uglašeno, odnosno, ampak k čustvom pristopi tako kot so se drugi odzvali na njegova čustva, na primer s posmehovanjem njegovih čustev, kritiziranjem, sramotenjem, obsojanjem ali z molkom in popolno čustveno hladnostjo, odsotnostjo.

Na tak način otrok dobi izkušnjo, da njegova čustva niso pomembna in jih je potrebno zatreti, skriti pred seboj in drugimi. Preko takšnega odnosa starša do otroka, otrok v sebi naredi zaključek, da je z njim nekaj narobe, ker se počuti kot se počuti, da je nesposoben, ker doživlja občutenja v telesu in jih ne zmore kontrolirati in da je z njim kot osebo nekaj narobe. Ker je to vzgojni model starša kako ravnati s čustvi, je prisoten na vseh področjih otrokovega življenja, skozi celotno njegovo otroštvo, zato se ta izkušnja močno vtke v njegovo doživljanje sebe, saj se njegovi možgani oblikujejo pod vplivom te izkušnje.

Kot odrasla oseba lahko doživlja veliko občutkov praznine, otopelosti, pasivnosti, občutkov, kot da zares ne živi, kot da en del njega manjka. V življenje vstopa z občutki manjvrednosti, nesposobnosti kar se močno izraža skozi njegovo vstopanje v svet. Pogosto se ne odloča za projekte, ki ga veselijo, ker ga je strah, da bo neuspešen oziroma ima težave uživati v stvareh, v uspehih, se ne zmore povezati z drugimi. Pri tem se lahko sooča z občutki , da je z njim nekaj narobe, ker se tako počuti, saj je imel skrbne starše, ki so lepo skrbeli zanj.

Psihoterapevtski proces omogoča pot nazaj k sebi, k svojemu globoko zatrtemu čustvenemu delu sebe, k zdravljenju čustvenih ran, ki so nastale ob odsotnosti čustveno otopelih staršev in k ponovnem stiku s seboj.

Več o psihoterapiji si lahko preberete na: https://www.sabina-psihoterapija.si/.