Ob vesti, da profesorja zaradi smrti dopoldne ni bilo k pouku, se je med dijaki srednje šole odvila živahna komunikacija. Med zaspanim popoldnevom je oživel spletni skupinski klepet sošolk in sošolcev, ki so s komentarji izrazili svoje misli in občutke. A ne s sočutjem, žalostjo ali zaskrbljenostjo, če ste morda pomislili na slednje. Poleg radovednosti o vzroku smrti, je mlado druščino zanimalo predvsem to ali bo pokojnikova odsotnost morda doprinesla kakšno korist v zmanjšanem obsegu šolskih obveznosti, sicer pa so bolj predrzni predvsem tekmovali v nesramnih komentarjih. Tudi naslednjega dne, ko so pri šolski uri namenili pokojnemu profesorju minuto molka, je tišino nespoštljivo prekinilo zamolklo hihitanje mladega dekleta.

So bile mlade generacije tudi nekoč tako čustveno prazne in polne same sebe?

Medtem ko bi verjetno mnogi izmed vas ob opazovanju zgoraj opisanih odzivov začutili bolečino, nemalo staršev ocenjuje, da gre le za tipično najstniško izražanje. Pa gre res? Kako je lahko smrt nekomu smešna, nekdo drug pa bo tudi za popolnim neznancem točil solze? Morda pa bi bila slika nekoliko bolj jasna, če se poglobimo v sam razvoj empatije.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Egocentričnost mladine, ki skozi življenje krmari z občutno odsotnostjo empatije, se danes pogosto pripisuje slabi vzgoji in pomanjkanju vrednot v družinskem okolju. Izrazov sočutja v odnosu do drugega se je namreč mogoče priučiti, pri čemer imamo starši/skrbniki s pogovori in vsakodnevnim zgledom pomemben vpliv. Samo pomislite, kako se sami odzivate ob različnih situacijah - ste razumevajoči, sočutni, razmišljate o tem, kako lahko pomagate ali je vaša reakcija polna kritik, pritlehnih opazk in posmeha? Najbrž težje pričakujemo od otroka, da bo vedel, kaj je prav in kaj narobe, če v svojem domačem okolju spremlja neprimerne odzive, kot del normalnosti.

Kot pojasnjuje danski družinski terapevt in predavatelj Jesper Juul, pa obstajajo tudi otroci, ki so izgubili čut za empatijo in zato tudi ne občutijo sočutja do drugih. Ta opažanja se kažejo zlasti v družinskih okoljih:

• Kjer so otroci žrtve nasilja (psihičnega /fizičnega /spolnega).
• Kjer starši otroke obvarujejo vseh neprijetnih občutkov, kot so bolečina, strah, žalost, nesreča …
• Kjer straši v želji, da bi se izognili sporom, otrokom ne postavljajo mej.

Kako lahko starši pripomoremo k razvoju otrokove empatije?

Da bo lahko otrok razvil svojo prirojeno sposobnost empatije ter da bo v odnosu do drugih sočuten in obziren, je pomembno, da je naštetega deležen s strani staršev/skrbnikov. Stremite torej k pogovoru o čustvih, ustvarite okolje, kjer je otrok viden in slišan. Dovolite mu, da občuti nemoč in razočaranje, brez pridig, da ni tako hudo in da je drugim v življenju še slabše. Pomagajte mu izraziti čustva, ob sprejemanju slednjih z vaše strani, bo lažje razvil odnos v obratni smeri, torej do okolja in družbe v kateri živi.

Če ste navkljub večletnemu sejanju vrednot ob opazovanju mladostnikovega vedenja razočarani, ne izgubite upanja in volje. Čeprav je težko, vztrajajte pri ustvarjanju slike, kaj je prav in kaj je narobe. 

In v kolikor opazite, da tragedije zabavajo otroka, se o tem pogovorite. Naj ne odrastejo v odrasle, kakršni danes prek spletnih komentarjev prelivajo sovraštvo in z grozljivimi zapisi ustvarjajo svet, v kakršnem si najbrž ne želite živeti ...