Ne le tistega v kleti, na podstrehi in v omarah, marveč tudi tistega, ki se je nepovabljen nastanil v nas samih. Zunanji nered se namreč rad naseli v človeka. Če želimo ustvariti prostor za novo, je treba najprej počistiti staro navlako – tako okoli sebe kot v sebi.

Ljudje smo nagnjeni h kopičenju in zbiranju. Na vsakem koraku so koščki naših zbirk: zanimivo oblikovan les z izleta – kam že? –, školjke – hm, najbrž s predlanskega dopusta –, stari vijaki, ki bodo nekoč že še prišli prav, o omarah, natrpanih z oblekami, pa raje ne izgubljajmo besed. Da, vse to nas obkroža, ker verjamemo, da so s temi predmeti povezani naši spomini. Še več: za nas so košček naše identitete. Z njimi povezujemo svoja čustva, zato jih težko zavržemo – dokler se ne nagrmadijo v nepregledno goro, ki grozi, da nas bo zasula. To goro bo pač treba premagati, kar sama od sebe ne bo izginila. Za vsakršen velik podvig pa je najprej potreben prvi majhen korak. Velika čistka se začne pri prvem majhnem predalu.

Za začetek čustveno nevtralen teren – kopalnica

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Kopalnica ne le da je čustveno nevtralna, je tudi ena najbolj preglednih sob. Tukaj nas v zasedi čakajo le drobnarije: zdravila, ki jim je pretekel rok trajanja, mini testerji, ki jih dobivamo v kozmetičnih trgovinah, iztisnjene tube in prazni lončki za kreme, morda odvečni glavniki in lasnice. Kaj kmalu bomo kopalnične zaloge brez večjega čustvenega stresa prepolovili, sortiranje reči, ki bodo ostale, pa ne bo težka naloga – najprej skupaj izdelki za nego obraza, potem za nego in oblikovanje las, sledi nega telesa, za konec še predal z zdravili. In prva zmaga je naša.

V kuhinji velja pravilo dveh let!

Tudi kuhinja je čustveno dovolj nevtralna, da nam ne bi smela povzročati težav. Treba je pregledati čisto vse predale in se pri tem vprašati, kaj od najdenega smo v zadnjih dveh letih uporabili vsaj enkrat. Če kuhanje ni ravno naša največja strast, lahko večino zelo posebnih sestavin, npr. čokoladne mrvice od lanskoletne torte, mirno zavržemo. Našli bomo tudi veliko dvojnih zalog – dvojna alu folija, dvojne vrečke za bio smeti, dva zavoja ajdove kaše, dva paketka suhega kvasa ali ovsenih kosmičev – to je povsem običajno v večini kuhinj. Da je marsičemu že pretekel rok, je tudi jasno. Enako velja za kuhinjske pripomočke – polomljenih in pokvarjenih nima smisla hraniti. Cilj, ki ga zasledujemo v kuhinji, pa je jasno definiran: velika, prazna delovna površina.

Odločno nad zares veliko nadlogo – obleke, čevlje in torbice

Mi to še sploh pristoji? To je vprašanje, ki si ga je pri čiščenju omar in garderobe treba nenehno zastavljati. Seveda pa tudi tukaj velja pravilo dveh let – česar v tem času niste oblekli, mora brez usmiljenja prepustiti prostor novemu!

A to so splošna navodila. Zdaj pa začnimo na začetku. Prvi korak mora biti odločen – omaro najprej popolnoma izpraznimo! Iz vsega, kar smo potegnili iz nje, sestavimo tri kupe. Na prvem so oblačila, ki ostanejo, na drugem je vse, kar bomo vrgli v smeti, na tretjem pa tisto, kar lahko damo naprej. Nazaj v omare roma samo prvi kup in temu je treba posvetiti še nekaj dodatne pozornosti. Pri zlaganju oblek, torbic, pasov itn. je namreč pametno čim bliže skupaj spraviti stvari, ki gredo skupaj. Prav koristno pa je, če imamo v sobi stol – ali pa morda kakšen poseben kot z obešalnim stojalom – za obleke, ki jih pravkar nosimo. Da ne bo v omari vse drugo ob drugem in celo pomešano med sabo. Tako tudi bolje ohranjamo pregled na oblekami, ki potrebujejo čiščenje.

Z občutkom – dnevna in delovna soba

Naši dosedanji dosežki so nam prinesli nekaj izkušenj. Te bodo prišle prav, kajti dnevna soba in delovni prostor zahtevata izurjen pristop. Najprej se je pametno lotiti dekorativnih predmetov: odstranimo popolnoma vse in se za hip prepustimo tako izpraznjenemu prostoru. Potem o vsakem posameznem dekorativnem predmetu – blazinici, prtičku, sliki, zavesi itn., dobro premislimo, ali nam je res všeč ali pa ga imamo zgolj iz navade. Poseben izziv so darila. V projektu čiščenja starega za novo si vzemimo čas in se vsakemu izmed daril posvetimo ter s to notranjo gesto pokažimo, da cenimo darovalca in njegov dar, potem pa lahko z darilom naredimo, kar želimo – tudi odstranimo ga lahko. Tudi pri spominkih je potreben skrben premislek: je predmet, ki ga hranimo, res v neizbrisnem razmerju do spomina, ki ga hranimo v sebi? Le če predmet redno uporabljamo, jemljemo v roke, pogledujemo nanj itn., naj ostane, vsaka školjka, na kateri se v kotu nabira prah, pa zagotovo nima presežne vrednosti. Za odpadni delovni material, papir in časopise natančno določimo, kdaj v tednu je čas, da nabrano odstranimo iz sobe. Tako se bomo izognili nepreglednim skladovnicam starega časopisja.

Najvišja stopnja zahtevnosti – čiščenje kleti in podstrešja

V teh prostorih so običajno predmeti za sezonsko uporabo – zimske gume, smuči, ležalniki, senčniki, oprema za vrtnarjenje, zamrzovalna skrinja itn. Do sem vse lepo in prav. A obhod obeh prostorov bo skoraj zanesljivo pokazal, da so se tja vtihotapile tudi stare omarice z nedoločljivo uporabnostjo, stoli, ki ne sodijo k mizi, in miza, ki ni za nikamor – vse skupaj pa je nekako »še kar v redu«, zato jih nismo vrgli vstran. Če k temu dodamo še zbirko spominkov v škatlah – npr. zbirko stripov naše mladosti, pustne maske naših otrok, babičin napol polomljeni kavni servis ter celo prazne stare škatle in embalažo, je že treba reči, da smo na spolzkem terenu. In tukaj lahko na pomoč priskoči – nekdo, ki nas dobro pozna. Pomagal bo ne le pri odločanju, kaj ostane in kaj gre, ampak tudi znositi na odpad. Vse, kar je pokvarjeno, uničeno in polomljeno,si namreč res ne zasluži drugega. Kar pa zadeva spominske predmete, se skušajmo omejevati, in sicer po ključu: od polomljenega babičinega kavnega servisa ohranimo samo eno skodelico s krožnikom, ki bo tudi hčerki v lep spomin, ne pa zgolj polomljena navlaka.