Nekoč ni bilo vrta, da v maju na njem ne bi cvetele potonike, a danes, v obdobju minimalizma, trajnih drevesc in okrasnih trav, počasi izginjajo z okrasnih vrtov modernih hiš. Nikakor pa ne moremo govoriti, da izginjajo iz šopkov, kjer še zmeraj kradejo pozornost in navdušenje.  

Številne vrste

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Potonike delimo v tri skupine: zelnate, lesnate in grmaste. Pri nas je najpogostejša in razširjena vrsta zelnatih potonik, ki nimajo olesenelih nadzemnih delov. Prepoznamo jih predvsem po zelnatih steblih in listih. Imajo precej globoke korenine, kar jim omogoča večja temperaturna nihanja, hkrati pa boljšo prilagoditev in vzdržljivost. Lahko povemo, da so zelo trdožive in prenašajo vse vrste tal, a najbolj uspevajo v globokih in rodovitnih tleh, ki dobro zadržujejo vlago. Sadite jih na sončna do deloma sončna mesta, saj jim sonce zelo pomaga pri cvetenju. V dobrih razmerah zgolj ena potonika razvije tudi do 30 cvetov.

Čudovite kot rezano cvetje

Med prvimi zacvetijo grmaste potonike, nedolgo za njimi pa lesnate. Kot zadnje odprejo svoje popke zelnate potonike. Nekatere sorte zelnatih potonik gojijo tudi za rezano cvetje, saj lahko njihovo steblo z zaprtim cvetnim popkom dlje časa hranimo v hladilnici in jih tudi lažje transportiramo. Značilnost zelnatih potonik je, da jeseni steblo in listje odmrejo, spomladi pa iz zemlje poženejo novi poganjki z rdeče obarvanimi konicami. Staro sorto binkoštnih potonik, ki veljajo za izvirno slovensko rastlino, imenujemo tudi zdravilna ali navadna potonika.

Dolga cvetna sezona

Potonike so priljubljene zaradi svojih prelepih svetlih in bogatih cvetov ter okrasnih listov. Že en cvet v vazi deluje razkošno, kaj šele če naberemo cel šopek. Prednost potonik je tudi njihova cvetna sezona, saj traja vse od zgodnje pomladi do začetka poletja. Danes jim je težko določiti domovino, saj se še zmeraj krešejo mnenja, kje so bile prej, v Aziji ali Evropi. Navsezadnje lahko rečemo le, da jih težko najdemo v divjini, saj smo jih ljudje že od nekdaj selili v svoje okolje.

Preprosta vzgoja

Čeprav so potonike videti izjemno petične predstavnice okrasnega vrta, je njihova vzgoja preprostejša od številnih drugih kultiviranih cvetličnih sort. Na vrtu zahtevajo le malo pozornosti, res pa je, da z leti zavzemajo vse več prostora, zato jim je dobro dodeliti večji prostor. Odporne so proti mrzlim zimam in plenilcem, raje imajo sicer hladnejše podnebje, a številne nove križane sorte zelo dobro uspevajo tudi v toplejših podnebjih. Uvrščamo jih med trajnice, kar pomeni, da preživijo več kot dve leti. Kot zelnata trajnica rastejo in cvetijo od zgodnje pomladi do zgodnjega poletja, nato razvijejo seme, ki ga lahko odberemo šele jeseni. Ustreza jim zemlja, bogata s humusom in s pH-jem, ki je rahlo kisel, nekje med 6 in 7. Rade imajo polsenčno lego. Za vzgojo niso zahtevne, strokovnjaki svetujejo, da jih vsakih nekaj let pognojimo z gnojem, v sušnem obdobju pa po potrebi zalivamo, če opazimo, da se listi začnejo sušiti. 

Za okras in za dišečo kopel

Cvetovi potonik na prvi pogled spominjajo na cvetove vrtnic, le da so ti veliko razkošnejši in precej nežnejši, čašice ob močnejšem pritisku tudi hitreje razpadejo. Veljajo za prelep okras na vrtu, v vazah pa tudi v šopkih. Nekoč so veljale celo za prvi cvet, ki se vstavlja v poročne šopke, in najprej so menda cvetele na kraljevih dvorih, šele nato na kmečkih vrtovih, kjer pa so se ohranile vse do danes. Njihov omamni vonj bo poskrbel za čudovito vzdušje v vaši hiši, iz eteričnega olja potonike lahko naredimo tudi domača mila ali si pripravimo sproščujočo aromatično kopel.