Obstaja kar nekaj znanstvenih dejstev, ki potrjujejo, da je tisti, s katerim boste preživeli preostanek svojega življenja, po vsej verjetnosti kdo, ki ga srečujete vsak dan, a ga morda niti ne opazite. Če torej nimate sreče z vsemi izstopajočimi in večjimi od življenja, ki ste si jih izbirali do zdaj, je morda skrajni čas, da se ozrete po malo bolj običajnih primerkih, ki jih srečujete vsak dan.

Radi verjamemo v pravljice s srečnim koncem, prince in princese, velike romantične geste in čustvene ognjemete. Za partnerje si želimo ljudi, ki bodo izstopali iz povprečja, ki bodo skupek vseh protislovnih značilnosti, ki jih po našem prepričanju mora imeti tisti pravi, in ki bodo že na prvi pogled v nas znali prebuditi usodni občutek, da gre za pravo stvar, da je to to. Takšne nismo samo ženske. Mnogo moških se dandanes težko veže tudi zato, ker nobena od žensk, s katerimi so, v njih ne prebudi tistega pravljičnega občutka fatalnosti, se jim v trenutku ne usede v srce, zato pač ni prava. Ne glede na spol smo torej zaslepljeni z idejo romantične ljubezni, ki pa, kot pravijo mnogi strokovnjaki, v resnici ne obstaja. Ni resnična. In lastnosti, ki jih pričakujemo od idealnih partnerjev, navadno niso združljive s pričakovanji o resni, trajni predanosti in umirjenem življenju. Vsi si za trajno zvezo želimo svobodnjaških avanturistov, ki si bodo želeli otrok in mirnega družinskega življenja, a te lastnosti niso združljive. Zato smo pogosto razočarani v ljubezni.

Prej ali slej seveda spoznamo svoje zmotno prepričanje. Spoznamo, da si moramo za življenje, kot si ga želimo, izbrati ljudi, ki imajo enaka prepričanja, poglede, želje in pričakovanja. Ljudi, ki so tako kot mi povsem običajni in vsakdanji. Nobenih princev in superjunakov, za mirno družinsko življenje moramo navadno izbrati kar sosedove Janeze. Seveda to nikakor ne pomeni, da se s tem zadovoljimo z manj, da smo privolili v tolažilno nagrado ali kaj takega. Sploh ne. To razkriva ogromna številka parov, ki so neizmerno srečni. Samo spoznali so, da resnična ljubezen ni taka, kot nam jo predstavljajo pravljice. In da jo lahko najdeš z dolgoletnim prijateljem ali znancem, sosedom, sodelavcem ali moškim, ki ga redno srečuješ, ko pelješ svojega psa v park. Takšnih ljubezenskih zgodb je še največ, ste opazili? Znanstveno gledano je to povsem logično. In naslednja znanstvena dejstva so tudi dokaz, da morate tistega pravega iskati tudi nekoliko bliže sebi.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kultna hrvaška skupina ima novo pevko

Junija je v javnost prišla vest, da skupino Magazin po 14 letih zapušča Andrea Šušnjara. Zdaj je znano, katera pevka jo bo nadomestila.

Ljubezen je pravzaprav verjetnostni račun

S to trditvijo smo verjetno razblinili marsikateri mehurček, v katerem je ljubezen čarovnija, ki se zgodi samo enkrat v življenju in s samo eno in edino polovico naše duše. Večina nas ima namreč takšno predstavo o ljubezni, a je dejanski verjetnostni račun za ljubezen veliko manj romantičen. V življenju pravzaprav lahko ljubimo več ljudi, ni nam namenjen samo eden. Prav tako ne gre za to, da najdemo tistega pravega, ampak da si izberemo nekoga, s komer odlično shajamo, in tega napravimo za pravega. Odnosi se čarobno ne zgodijo, ampak se zgradijo. Prav tako ljubezen. In s tega logičnega vidika je stvar nadvse preprosta: možnost, da bomo našli nekoga, s komer bomo lahko zgradili odnos, se veča sorazmerno s številom ljudi, ki jih v življenju srečamo. Ali gledano še bolj preprosto, večji pretok ljudi v našem življenju pomeni večjo možnost za ljubezen. Ko prenesete to pravilo na lastne življenjske izkušnje, samo pomislite, kako večja je možnost, da boste srečali pravega med množico ljudi, ki jo vsak dan srečate na poti v službo in iz nje ali pri vsakdanjih opravkih, kot pa med tistimi, s katerimi ste v življenju imeli kakršno koli razmerje in ki jih lahko preštejete na prste ene ali obeh rok. Če je med desetimi bivšimi bil eden, ki bi lahko bil pravi, jih je med stotimi, ki jih srečate na poti v službo, lahko deset.

Privlačijo nas ljudje, ki jih vidimo pogosteje

To je psihološko potrjeno pravilo. Preprosto smo psihološko tako naravnani, da nas privlačijo tisti, ki jih srečujemo pogosteje. Tudi če nas sprva, na prvi pogled, niso. Razlaga za to je nadvse preprosta, pravijo psihologi. Pogosteje ko vidimo nekoga, bolj ko ga poznamo, bolj je všečen. Ko namreč ljudi spoznamo, jih delno tudi vzljubimo. In ko jih vzljubimo do določene mere, njihove napake lažje spregledamo. Ljudje nam postanejo všeč takšni, kot so, in to je dober pogoj za pravo ljubezen. To pravilo je tudi eno od tistih, ki je krivo za to, da se večina ljubezni zgodi med sodelavci, prijatelji ali znanci. Skratka med ljudmi, ki se pogosteje videvajo in družijo, sčasoma pa tudi zaljubijo. In ta razmerja so pozneje precej trdna in vzdržijo.

Ljudje pogosteje vstopajo v razmerja z ljudmi, ki živijo bliže

Verjetno se vam je v življenju kdaj že zgodilo, da ste spoznali koga, a se vajino razmerje ni izšlo, ker sta preprosto živela predaleč narazen. Zaradi razdalje in vsakodnevnih življenjskih obveznosti sta se tako lahko dobivala zgolj ob koncih tedna, pa še to ne tako pogosto, kot bi si želela. Ljudje, s katerimi imamo razmerja, so ljudje, ki jih hočemo imeti blizu, sicer razmerje nima smisla. Sploh če si želimo družinsko življenje. Mnoge psihološke študije so že dokazale, da je geografska bližina eden od odločilnih dejavnikov v ljubezni – bolj ko sta si dva geografsko bliže, močnejša je privlačnost med njima. Čeprav verjamemo v ljubezen, ki ne pozna meja, zna premikati gore in prebroditi vse reke sveta, smo pri izbiranju partnerjev veliko bolj pragmatični. Izbiramo si ljudi iz svoje okolice, ljudi, ki jih imamo v bližini.

Zaljubljamo se v ljudi, ki so nam podobni

Čeprav imamo rek, ki pravi, da se nasprotja privlačijo, to ne drži v ljubezni, pravijo psihologi. Sodeč po rezultatih študij si ljudje navadno izbiramo za partnerje ljudi, ki so nam podobni. To je seveda povsem logično. Nasploh se ljudje v življenju družimo z ljudmi, ki imajo podobne poglede na svet in življenje, ki imajo enake interese kot mi, enaka prepričanja, vzgojo … skratka z ljudmi, s katerimi imamo vsaj nekaj skupnega. Z ljudmi, s katerimi ne najdemo skupnega jezika, se ne družimo, če že ni nujno. Podobne ljudi si izbiramo tudi za partnerje. Takšne, ki imajo enake poglede na svet, ljubezen, zabavo, življenje, zakon, družino, otroke, ki imajo enake prioritete, zanimanja in življenjske načrte. Takšne kandidate pa najpogosteje najdemo med ljudmi iz svojega kroga, iz svoje okolice. Zato ni presenetljivo, da se prej ali slej znajdemo v doživljenjskem razmerju z dolgoletnimi prijatelji ali znanci, z nekdanjimi sošolci ali sosedi, z ljudmi iz našega delovnega okolja, z ljudmi iz iste interesne skupine ali z ljudmi, ki živijo v sosednjem kraju. Ljudje, ki so nam blizu, so nam podobni, in zato obstaja večja verjetnost, da bomo tistega pravega našli med tistimi, s katerimi se družimo ali jih srečujemo na skoraj dnevni ravni.

Morda svojega pravega že poznate

Zgoraj omenjena dejstva torej precej zgovorno napovedujejo, da obstaja precej velika verjetnost, da človeka, s katerim boste preživeli preostanek svojega življenja, že poznate, ste ga vsaj že srečali ali pa vsaj veste, da po vsej verjetnosti živi nekje za vogalom. Le opazite ga ne, ker ste preveč zaposleni z iskanjem princa na belem konju, ki ga zapovedujejo pravljice. Mogoče gre za tistega nadvse prijaznega, ustrežljivega in delovnega soseda, za katerega tako radi pravite, da bo nekoč neko žensko zares močno osrečil? Ali za prijateljevega kolega, s katerim se vedno tako posrečeno šalita? Ali pa za tistega simpatičnega neznanca, ki vsako soboto svojo babico pripelje na lokalno tržnico? Kdo pravi, da mora princ živeti za devetimi gorami? Dejstva o srečnih parih prav gotovo ne.