Dobro razmislite, so ljudje, ki jih postavljate na piedestal vam ljubih oseb, del vašega sveta zaradi prizadevanj, ki jih vi vlagate v odnos? Kaj pa bi se zgodilo, če stopite kakšen korak nazaj – bi vas poiskali? Presejalni test odnosov je lahko zelo boleč, a hkrati prinaša pomembna spoznanja …

Pred časom mi je znanka potarnala, kako zelo jo boli opažanje, da se predvsem ona trudi za odnose z bližnjimi. Razložila mi je, da je vedno ona tista, ki družinske člane in prijatelje pokliče, jih obišče in tako ohranja stike, medtem ko njihove pobude že dalj časa ni dočakala. No, vsaj v takšni meri ne, kot bi si želela. Tedaj sem ji dejala, da sama nikoli ne razmišljam, kdaj me je kdo nazadnje poklical in obiskal. Odzivam se spontano – ko pogrešam, pokličem, obiščem, objamem, povem, kar čutim, in ne preštevam, kdaj sem od koga nazadnje dobila klic.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Znebite se ljudi, ki vas zastrupljajo

Prepoznajte ljudi, ki na vas ne vplivajo dobro ...

Ampak saj veste, kako je, ko vas začne v podzavesti grizljati črviček dvoma. Čeprav sem njeno zaskrbljenost poskušala pomiriti, mi pozneje njene besede kar niso šle iz misli. Prav jezila sem se, ker so se zasidrale vame in mi začele kratiti nočni spanec. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da se soočim s seboj. In kaj sem bistroumnica ugotovila? Spoznala sem, da če si iskreno priznam, je tudi moj položaj precej podoben prijateljičinemu. Najbrž svojim bližnjim doslej niti nisem dala priložnosti, da bi me pogrešali, saj vedno prva dvignem telefon in pokličem, potrkam na vrata in dajem pobude za srečanja. In tako se je nadležen črviček dvoma pretegnil in me izzval, da ugotovim, kaj se bo zgodilo, če se povlečem nekoliko nazaj. Me bodo poiskali? Bodo tokrat oni poklicali?

Iskreno vam povem, bilo me je strah. Po eni strani odgovora na vprašanje niti nisem želela izvedeti. Po drugi strani pa je nemara napočil čas, da pogledam v tisto črno luknjo in v njej poiščem resnico. So moji bližnji radi v moji družbi ali smo v stikih zgolj in samo zaradi mojih prizadevanj? 'Eh, neumnost, zakaj bi sploh razmišljala o tem!' sem večkrat zagodrnjala sama pri sebi, a namere kar nisem opustila.

In kaj se je zgodilo?

So se moji strahovi uresničili? Žal moram potrditi, da so se. Ni pa bilo vse tako zelo črno. Prvih nekaj dni je telefon molčal. Zatem se je prebudil iz spanca in razveselil me je prvi klic. V naslednjih dneh jih je sledilo še nekaj. Zazvonil je tudi zvonec na vratih. Sledili so iskreni pogovori. Prijalo je in bolelo hkrati. Okušala sem grenko-sladke okuse in jih sprejela. Simbolično sem presejala odnose in spoznala, komu je pomembno, da sem del njegovega življenja. Ja, seveda, zgodile so se tudi boleče izgube. Od nekaterih znancev, 'kolegov' in sorodnikov nisem dočakala klica. Nikoli. Pozneje sem na srečanjih z zanimanjem zrla v nerodne nasmeške in opazovala, kako se jim iz ust kotalijo nič kaj posrečene besede. Povem vam, da se je v takšnih trenutkih zdel svet bolj jasen, četudi sem v grlu okušala grenkobo. Seveda boli, a bolje to, kot da po svetu hodim z rožnatimi očali!

Ne bom rekla, da se ne sprašujem, zakaj je tako. Vendar ne želim, da kdorkoli prenaša mojo prisotnost zgolj zaradi vljudnosti. Ne želim, da se ljudje, ki so mi ljubi, ob meni ne počutijo dobro. Tega preprosto ne bi prenesla, zato je bilo nemara prav, da sem pogledala, kaj se skriva pod tančico. Od čisto vseh odnosov se nisem mogla kar tako posloviti. Pomenili so mi preveč, četudi je kazalo, da nasprotna stran ne čuti tako. Zato sem poklicala. Zato sem vprašala. Sem izvedela resnico? Ne vem. Morda. Upam. A sem se vsaj skušala pogovoriti, se zazrla vase in razmislila o napakah na svoji poti.

Me je pa na koncu čakalo še zadnje zrno resnice: kar nekaj ljudi je zapustilo moj krog. In nikogar ne bi izgubila, če sam ne bi tako želel.