Črno poslopje in uničena notranjost hiške nekdanjega udeleženca Kmetije Jana Kneza ostaja del spominov na nočno moro, ki pa mu je ni potrebno več živeti. S pomočjo dobrih ljudi se je Jan vrnil v dom, ki je, kot lahko vidite, naravnost čudovit.

»Doma je sedaj najlepše, kaj na drugega rečem. Vesel sem in ni primerjave s kontejnerjem. Izjemno sem zadovoljen, urejam vse tako, kot si želim in še zmeraj mi ljudje stojijo ob strani. Resnično nisem pričakoval, da mi bodo pomagali v tolikšni meri. Še zmeraj,« nam ganjeno pripoveduje Jan in poudari, da se ga je zlasti dotaknil trud humanitarnega društva Up-ornik in njihovega prostovoljca, mariborskega zgodovinarja Borisa Krabonja. »Niso mi odklonili roke. Velik poklon za te srčne ljudi.«

Jan tako po dolgih mesecih znova biva v toplem in udobnem domu, ki ga je moral zapustiti zaradi požiga. Spomin na uničeno hiško je še vedno živ, a zato človeku toliko bolj zaigra srce ob pogledu na prekrasno prenovo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Jan Knez ostal brez doma, dobri ljudje prinesli novo upanje

Po grozljivem požaru bodo delovni stroji odstranili pogorele ostanke Janovih dolgoletnih žuljev. A Jan ni izgubil upanja. Čas je za kovanje novega življenja.

»Hiška je tipi topi! Lepa, topla, funkcionalna in prikupna. Tudi mojemu srnjačku Mišku je všeč. Veste, prav vsak dan hoče vstopiti vanjo (smeh). Potem se razgleduje, vse ovoha, potrdi, da je vse v redu in jo mahne nazaj ven,« smeje se razlaga Jan, ki je v teh dneh prvič spal v novi postelji. Slednja je velika, udobna in kot pravi sogovornik, naravnost čudovita. »Ko sem legel nanjo, še sam sebi nisem znal razložiti, kakšne občutke doživljam. Bilo je, kot da vsak moj košček telesa doživlja masažo. Posebno energijo sem občutil, hitro zaspal in se prebudil šele naslednjega dne ob 10. uri zjutraj, kar se mi še ni zgodilo.«

Da je okušal takšne občutke, ni prav nič nenavadno, saj je dolgih deset mesecev spal na majhni nizki posteljici, ki je bila nameščena v bivalnem kontejnerju. Tekom klepeta nam odkrito pove, da je bil hvaležen za streho nad glavo, pa vendar je na ležišču več bedel, kot pa spal. Da lahko danes končno dostojno živi, so bile njegove večmesečne srčne želje. »Ni primerjave med prej in sedaj. Hkrati se še intenzivneje zavedam, kako je, ko nimaš ničesar. Spoštujem in cenim prav vsak centimeter moje hiške. Tako čutim danes in tako bom čutil do konca. Moj dom je pravi dragulj, še posebej, ker je ustvarjen s pomočjo dobrih ljudi,« je sklenil Knez, odkrito hvaležen za prav vsako gesto, ki je pripomogla k temu, da se je lahko vrnil domov.