Katja, eksperiment Poroka na prvi pogled ni bila tvoja prva priložnost za skok pred kamere. Mnogi tega ne vedo, a kot deklica si bila igralka. Kako se je pričela tvoja pot v svet filma? Si o tem sanjarila ali je priložnost prišla spontano? V katerih filmih si igrala?

Ja, res je, kot mlada najstnica sem zaigrala v mladinskem filmu Dvojne počitnice. Priložnost za nastop v filmu je prišla spontano. Od nekdaj sem rada nastopala na vseh šolskih ali lokalnih prireditvah in ko sem po naključju zagledala oglas za avdicijo sem si zaželela izkusiti tudi film. Kot vedoželjno in pogumno dekletce sem se udeležila avdicije na RTVSlo in bila izbrana med več sto dekleti. Na avdicijo za naslednji film – Pozabljeni zaklad sta me povabila režiser Tugo Štiglic in producent ter igralec Roman Končar. Tudi to avdicijo sem uspešno opravila in tako dobila še eno izmed glavnih vlog. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Kaj ti pomeni to obdobje?

To so bile zame nepopisno lepe izkušnje, ki se jih še zdaj zelo rada spominjam. Od blizu in čisto zares sem izkusila, kako poteka filmsko snemanje in že tako mlada pridobila res veliko znanja in izkušenj. Imela sem to srečo in čast, da sem stala ob boku slovenskim legendam filma in gledališča kot so Štefka Drolc, Demeter Bitenc,  Dare Valič, Radko Polič, Judita Zidar, Marko Okorn in drugi. Še vedno imam spominsko knjigo iz snemanja, v kateri so mi vsi sodelujoči namenili nekaj svojih misli. Z eno besedo, to so še vedno prečudoviti spomini.

Se morda spomniš kakšne zabavne prigode iz snemanja, ki te še danes nasmeji?

Spominjam se številnih pripetij iz snemanja, še posebej so mi v spominu ostala nočna snemanja, ko smo snemali nočne prizore in smo bili pokonci do zjutraj, vmes smo le kakšno minuto med odmori zadremali. Za zaključek pa naj obudim še spomin na filmski krst, ki me je čakal ob koncu snemanja. Ko smo ravno posneli moj zadnji prizor, me je režiser prosil, če lahko še enkrat ponovimo, češ da nekaj na posnetku ni bilo v redu. Ravno ko sem izrekla zadnjo besedo v prizoru, pa sem na glavo oz. v obraz dobila polno posodo stepene sladke smetane. Ta »filmski krst« vsekakor ostaja med najbolj zabavnimi spomini te dogodivščine in še danes se spomnim tega občutka veselja in zmagoslavja, ko sem napol osupla napol v smehu obstala pred kamero s smetano na očeh ter obrazu, vsa zbrana filmska ekipa pa mi je ob uspešno odigrani vlogi zaploskala. Prečudoviti spomini!

V čevljih igralke si se dobro počutila, pa si po teh poletnih izkušnjah sklenila nadaljevati v tej smeri?

Tudi kasneje sem se še vedno spogledovala z igro. Kot srednješolka sem bila preko avdicije sprejeta v ansambel Šentjakobskega gledališča v Ljubljani. V tistem času sem obiskovala gimnazijo v Postojni in potem se zaradi same logistike in oddaljenosti od Ljubljane takrat v gledališču nisem uspela veliko angažirati. 

Tvoja vedoželjnost te je zatem zvabila v druge vode, a vrat nastopanju nisi nikoli povsem zaprla, kajne? Bi se kot igralka še kdaj vrnila pred kamere?

Ker me v življenju res zanima veliko stvari in sem tudi veliko tehtala med znanostjo in umetnostjo, sem izbrala študij arhitekture in tam uspešno magistrirala. Je pa res, da me igra in nastopanje še vedno zanimata. Ob priložnostih še vedno rada nastopim s kakšno recitacijo ali povezujem kakšno kulturno prireditev in mislim, da se bom tudi v prihodnje še ukvarjala s tem. Tudi pred kamere bi se še kdaj z veseljem vrnila in odigrala še kakšno televizijsko vlogo. 

Celoten intervju si lahko preberete v aktualni številki revije TopSmrklja, ki je na voljo tudi v e - obliki: KLIKNITE TUKAJ.