Bila je političarka, ki je vedno branila svoja prepričanja in zagovarjala svoja stališča, za kar je plačala visoko ceno, zdaj pa je direktorica Pionirskega doma. V dneh, ko je Slovenija praznovala 25 let samostojnosti, se je Vika spomnila časov, ko je kot mlada mamica dva meseca stare hčerke Ane pomagala ustanavljati samostojno državo. Vsaka je zrasla po svoje – Ana v samozavestno, pametno in pridno dekle, Slovenija pa je, kjer je.

»Ana je bila stara dva meseca, ko je bila znamenita nočna seja slovenske skupščine. Medtem ko sem bila na skupščini, je Ano pazila svakinja. Obljubila sem, da se vrnem čez tri ure. Na zasedanje sem se iz Šiške odpravila s kolesom. Na treh barikadah so me ustavili fantje iz teritorialne obrambe in me opozorili, naj zelo pazim, saj da je izjemno nevarno. Nočna seja se je končala okrog polnoči, a nas niso izpustili iz parlamenta, meni pa se je mudilo domov nahranit Ano. Odšli smo lahko šele ob štirih zjutraj. Prosila sem za prevoz. Čez barikade je šlo počasi, tako da sem domov prišla šele ob šestih zjutraj. Svakinja je bila v skrbeh, Ana je preživela noč s čajem. Naslednji dan so z najinega balkona nastale fotografije, ko tanki peljejo po Celovški cesti. Ni me bilo strah, v sebi sem čutila posebno energijo. Tudi ob sirenah, ki so naznanjale nevarnost, nisva šli v zaklonišče,« se spominja Vika, ki je že kot zvezna poslanka slutila, da je proces razdružitve neustavljiv.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tomi Meglič si je z dekletom omislil prav posebno tetovažo

Z njo bosta za vedno povezana. Tako ali drugače.

»Danes o dogajanju v Beogradu vemo ali govorimo malo, vendar me je bilo tam strah, ali se bom uspela vrniti domov. Protesti, mitingi resnice, izredne seje, šikaniranje slovenskih delegatov, posebno še ob mojih razpravah in zahtevah, so bili na višku prav med mojo nosečnostjo. Za tiste čase sem postavljala zelo nesprejemljiva delegatska vprašanja, zastopala stališča in vlagala zakone, ki so zahtevali več človekovih pravic, razkrivala podatke tajnega delovanja JLA in njenih namer,« se spominja.

Moč in smelost, ki ji ju je dajala Ana, sta bili izjemni. »Kritična sem do časa, v katerem živim, in tako sem vzgajala tudi Ano. Ni pomemben čas, koliko ga preživim z njo, temveč kakovost najinega druženja. Stalno v gibanju in spoznavanju ljudi in narave ter kulturno ustvarjanje je najin način življenja,« pravi Vika. Njena Ana je rasla ob njej in varuškah, še posebej Mateji, ki je danes tudi že mamica. Velikokrat je morala podaljšati varstvo, saj so se županske obveznosti podaljšale čez dogovorjeni čas varstva.

Čisto posebna vez

»Ana je moja kritična sogovornica, odprta v svojih pogledih tako na najin odnos kot odnos do sveta. Ob moji bolezni je bila pred veliko preizkušnjo, a moja trdna opora v želji, da preživim. Študira biokemijo, je članica evropske študentske organizacije, v prostem času igralka v gledališki skupini in kiparka. Te dni sva spremljali oddaje, v katerih so obujali spomine na dogajanja pred 25 leti, kjer so bili sogovorniki večinoma moški. Smeje sva se spraševali, ali so ženske v tem času izselili iz Slovenije. O vlogi žensk in njihovih aktivnostih ter pobudah ni niti besede. Žalostno,« je sklenila Vika.