Koliko treningov, koliko odrekanja, kakšna osredotočenost mora biti v njej, kakšna motiviranost, da tako mlada dosega takšne izjemne rezultate? Začela je z domačimi stopnicami in omarami, zdaj se ne ustraši nobene plezalne stene.

Stari ste sedemnajst let, kdaj ste začeli plezati? In kdo vas je uvedel v to?

Začela sem stara šest ali sedem let in že kot punčka sem plezala po omarah, zavesah, vratih … nikoli nisem hotela hoditi po stopnicah, ampak sem vedno splezala nanje. (smeh) Tako sem se zaljubila v plezanje že sama, potem pa so v Slovenj Gradcu postavili promocijsko steno in tam sem prvič poskusila plezati na »grifih«. Takoj mi je bilo všeč in starši so me vpisali v klub v Slovenj Gradcu. Tam sem plezala eno leto, potem je klub zamrl, ni bilo trenerja, pa sem se prestavila v Velenje, kjer zdaj treniram že devet let pri Gorazdu Hrenu.

Zanimivo, da ste kar sami odkrili talent za plezanje. Kaj pa danes, še enako uživate?

Plezanje mi je všeč predvsem zato, ker nikoli ni vse isto. Vedno je nekaj drugače, noben gib ni enak. Med plezanjem se počutim lahka, brez teže, močna, svoje telo imam pod nadzorom. V steni moram vedno razmišljati, kaj in kako bom naredila kakšen gib, nikoli ni nič samoumevno. In ko že misliš, da si v najboljši formi, da v boljši sploh ne moreš biti, je še vedno prostor za napredek. Vedno se moraš zavedati, da si lahko še boljši.

Kako pa ohranjate formo?

Več ko treniraš, bolj si osredotočen, več forme pridobiš.

Na zadnjem tekmovanju v svetovnem pokalu naj bi vam ponagajala psiha, kako se je to pokazalo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Recept: Zdrav regratov namaz

Malce drugačen recept, ki bo teknil vsem tistim, ki radi uživate ob svežem kruhu in doma pripravljenih namazih.

Res je. Psihična pripravljenost je bolj pomembna kot fizična, vsaj pri meni. Vse je v glavi. Če si nekaj dovolj močno želiš, potem to lahko tudi dosežeš. Če pa ti zmanjka »fokusa«, če ni tam, kjer bi moral biti, če se preveč obremenjuješ s čim, na primer z drugimi tekmovalkami, ali pa je pritisk medijev prevelik, takrat glava odpove in postaneš negotov. Po navadi so takrat tudi rezultati slabši.

Kako pa se sicer poskušate osredotočiti, da je potem vse v redu?

Skušam se prepričati, da sem dobro pripravljena, ponavljam si, da če bom uživala, se bo vse izšlo, kot si želim. Ker če uživam, se mi vse izide. Takrat sem v svojem svetu in mi je res fino.

Koliko je odrekanja zaradi športa, koliko se ne družite s prijatelji zaradi priprav?

Treniram od petkrat do šestkrat na teden po tri ure, morda celo več, a to počnem že od malih nog, zato tega ne doživljam kot odrekanje. Res je, da ne hodim veliko naokrog s prijatelji, a to me tudi ne veseli, ker nisem nočni človek. Rada imam plezanje, rada treniram, delam za čim boljše rezultate, tako se mi vse za nazaj poplača.

Kaj pa šola?

No, če že kaj trpi zaradi mojega športa, potem trpi šola. (smeh) Plezanje je na prvem mestu, a vseeno moram skrbeti za šolo. Nekako mi uspeva usklajevati oboje, imam nekakšno rutino. Hodim na velenjsko gimnazijo, v športni oddelek. Imam status športnika in privilegij, da lahko kakšen test kdaj prestavim ali vnaprej vem, kdaj bom vprašana. Tako kar gre. (nasmeh)

Morate paziti, kaj jeste?

Ne. Nič ne pazim, jem, kar mi prija. Pravim, da če si nekaj želiš in delaš, se bo tudi teža, ki je povezana s hrano, temu prilagodila. Ni dobro, če si pretežak, a prav tako ni dobro, če si prelahek. Najbolje je biti nekje na sredini, če je kakšen kilogram preveč, pa to ni taka težava.

Zanimiva teorija, da telo sledi vašemu športu. Svojo športno pot ste si izbrali kar sami – ste imeli vzornika?

Na začetku sem šla res sama po svoji poti, potem pa sta bili moji vzornici Mina Markovič in Maja Vidmar. Učila sem se iz njunih posnetkov in želela sem si, da bi bila nekoč tako dobra kot onidve. Sledila sem jima, bili sta moja motivacija. Zdaj pa sta mi navdih, želim doseči iste rezultate kot onidve.

Letos ste eno od svojih vzornic premagali, saj ste bili na svetovnem prvenstvu v Parizu prvi, Mina Markovič pa tretja. Zdaj boste tudi vi navdih mladim. Kaj se lahko naučijo iz vaše zgodbe?

Res je, vedno je lepo slišati iz ust mlajših tekmovalk, da sem njihova vzornica. Da me obožujejo. Moj nasvet pa je: uživaj in trdo delaj za to, kar si želiš. In nikoli ne odnehaj!

Zdaj ste sicer še srednješolka, pa si morda že predstavljate svoj prihodnji poklic? Boste trenerka?

Moj poklic bo zagotovo povezan s športom in z delom z ljudmi. Ko bom končala tekmovalno kariero, bi rada postala trenerka.

Vaši prijatelji in sotekmovalci pravijo, da ste ostali takšni kot prej, pred medaljami, da se niste nič spremenili. Je to težko?

Ne, to sploh ni težko, saj sem isti človek kot prej. Zakaj bi me medalje kakor koli spremenile? Janja ostaja Janja. (smeh)

Rekli ste sicer, da zaradi ukvarjanja s plezanjem ne čutite nobenega odrekanja, ampak ali si ne želite poleti za en mesec na morje, na primer?

Ne. Tudi če bi šla za en teden na morje, bi tam že po enem dnevu iskala skalo, na katero bi šla plezat. (smeh)

No, pa tudi fanta, Domna Škofica, ste si izbrali iz iste »branže«. Ali gresta torej plezat, kot gredo drugi ljudje na sprehod?

(smeh) Seveda. Z Domnom se srečujeva na reprezentančnih treningih, veliko treningov pa opraviva tudi sama, skupaj greva velikokrat plezat konec tedna. Med počitnicami sva imela več časa drug za drugega, zdaj pa se je zame začel pouk.

Pred vami je tekmovanje v Tokiu, nato pa v Kranju, kašne so želje?

Zaradi zmage na svetovnem prvenstvu v Parizu imam še večji zagon.

Česa pa si sicer želite v življenju?

Plezanje zame ni samo šport, temu se bom posvečala do konca življenja.

Družina, otroci?

Seveda. Ko bo čas za to.